Prvi
del praznikov je bil za nama. Doma sva le zajela sapo in že so se podobe okoli naju popolnoma spremenile.
Visoke gore so se znižale, pokrajina je postala bolj gričevnata in obogatena z
bujnim rastlinjem. Iz majhnih jezerc je nastalo eno veliko, razpeto med Italijo in Švico. Po dnevu in pol dolgem
potovanju je bilo pred nami Lago Maggiore in Boromejski otoki. Ampak pojdimo
lepo od začetka.
Začetek
bi lahko razdelil na dva dela. Boromejske otoke sva hotela izbrati za najin
prvi izlet z avtodomom, takrat še sposojenim. Vikend se nama je zdel prekratek
za tako obsežen izlet in glede na to, da sva bila popolna začetnika kar se
avtodomarstva tiče, sva se raje odločila za krajšo pot – pravilna odločitev.
Drug,
bolj pomemben del pa je povezan s praznovanjem Vlastine okrogle obletnice. Oba
nisva ljubitelja rojstno dnevnih zabav. Čudaka sva, ampak saj to že veste.
Vlasta je prišla na idejo, da bo praznovala po svoje. Povezala bo praznovanje,
ljubezen do popotovanja in druženje z ljudmi, ki so ji blizu. Vsakogar od njih
bo, namesto na žurko, povabila na potovanje nekam, kamor si ta oseba želi. Tako
bo kar nekaj letošnjih objav na blogu abrahamovsko obarvanih.
Naključje,
ali kar koli že, je tako naneslo, da je bila prva na vrsti Zdenka. Midva sva
imela Boromejske otoke enkrat že v načrtu, Zdenka si je tja tudi želela in
odločitev ni bila več težka.
Prav
na dan praznika dela smo pozno popoldan zapeljali proti Italiji. Skozi Trbiž in
po Kanalski dolini proti Benečiji do Trevisa. Dobra tretjina potovanja je bila
za nami, noč pa pred nami. »Dovolj bo za danes,« smo bili enotni. Prespali smo
na manjšem PZA-ju na Via Boccaccio, nedaleč od centra (45.66770, 12.26362).
Zjutraj
smo do Vicenze nadaljevali potovanje, kot se za Gorenjce spodobi, potem pa
zapeljali na avtocesto. Sledila je dolgočasno vožnja, prednost katere je hitro
požiranje kilometrov. Ženski del posadke je pot skrajšal z dremuckanjem,
preostanek pa s kramljanjem. Robi pa je bil tiho in je vozil. Kot v dobrih
starih časih. V Arono smo se spustili po eni sumljivo ozki cesti in se
zaustavili pri megalomanskemu spomeniku Karlu Boromejskemu, milanskemu škofu in
kardinalu, najbolj znanemu predstavniku bogate družine. Pred postavitvijo kipa
svobode je bil bojda to najvišji kip na svetu.
Dolgočasno
vožnjo po avtocesti je zamenjala lepa panoramska vožnja ob obali jezera, ki se
nam je predstavilo v vsej svoji velikosti. Turizem je tu doma. Povsod sami
hoteli, razkošne vile, parki z bujnim rastlinjem…
Bolj star, bolj nor... |
Za
dva dni je naš drugi dom postal kamp Parisi v Bavenu (45.91263, 8.50551).
Manjši, lepo urejen kamp leži tik ob obali jezera, povsem blizu centru mesta in
pristanišču ladij, ki vozijo na otoke. Potrebnih je le pet minut sprehoda in že
si namesto pod tendo na ladji, ali pa raziskuješ center Bavena. Vauu, kot pri
Rudiju Carellu. Kamp ima sprejemljive cene, ki pa jih je moč dodatno znižati z
ACSI kartico. Tako smo za dve nočitvi in tri osebe plačali 46 €.
Sončno
jutro je obetalo lep dan, a še preden smo pozajtrkovali in se sprehodili do
pristanišča smo že odpirali dežnike. Kupili smo karte za ladjo in spet je
sijalo sonce. Tako se je vreme cel dan šalilo z nami. Fino, bolje to, kot da bi
vseskozi deževalo!
Karte
in vstopnice. Na to temo sem prebral kar nekaj nasvetov, ki so bili precej nasprotujoči.
Nekateri predlagajo državnega prevoznika, drugi privatnega. Vsak zagovarja, da
je z izbiro privarčeval precejšno vsoto. Glede na to, da smo vsi trije državni
uslužbenci, smo se odločili za državnega prevoznika. Ampak šele sedaj sem se
spomnil, da gre za drugo državo. Nič zato. Red je red. Ponudba je bila takšna:
prevoz z ladjo na otoke, cel dan po mili volji gor in dol, pa še malo sem in
tja in pa vstopnina za ogled palače na Isola Bella in parka na Isola Madre za
dobrih 33 €. Tisti, ki so že bili tu to vedo. Tistim, ki šele prihajate naj
prišepnem. Brez vstopnine si lahko v celoti ogledate Isolo dei Pescatori, po
Isola Bella se boste sprehodili po majhnem delu mesteca in od zunaj opazovali palačo,
na Isola Madre pa iz pomola stopili na trdna tla, nazaj na pomol in se vkrcali
na naslednjo ladjo, ki bo prišla čez približno pol ure.
O
zgodovini in nastanku otokov, ne geološkem, da se razumemo, ne bi rad pisal.
Kaj hitro bi lahko zapisal kakšno neresnico. Kogar to zanima, bo prav gotovo
lahko našel tovrstne podatke. Lahko pa povem, da je obisk otokov ena najlepših
stvari, ki sem jih doživel. Na vprašanje kateri je lepši enostavno ne znam
odgovoriti. Na vsakomur je moč najti nekaj, kar ti je všeč in kar bi lahko
občudoval. Naj gre za barvite in ozke, komajda prehodne uličice na Pescatoriju,
bogato opremljeno in okrašeno palačo na Isola Bella,
ali bujno rastlinje in
ptice vseh vrst na Isola Madre.
Dan
je minil, kot bi poletel mimo nas. Dan, ki ga ne bomo pozabili in ki bi ga z
veseljem ponovili. Vsa čutila smo napolnili z lepotami. S težkimi nogami, kot
bi bile svinčene, smo hiteli nazaj v kamp, da smo še enkrat več ušli kratki
plohi.
Jutro
je prineslo tisto znano trpko spoznanje, da gremo nazaj proti domu. Monotono
vožnjo po avtocesti je ženski del ubijal na že preverjen način. Jaz pa sem se
pogovarjal sam s sabo. Dobrega sogovornika sem imel. Sva se kar razumela!
Šli
smo proti domu, kar pa še ne pomeni, da se nam je tja mudilo. Časa smo imeli še
dovolj. Kaj pa če bi šli še v Verono? Iz avtoceste smo naravnost, skorajda kot
bi potegnili črto z ravnilom zapeljali proti areni in le kakih pet minut hoda
od nje našli parkirni prostor, v družbi več avtodomov. Eden med njimi je bil z
registracijo Slovenj Gradca. Na žalost se z lastnikom nismo srečali.
Sprehodili
smo se po mestu zaljubljencev in čeprav nepripravljeni smo našli skorajda vse
znamenitosti in še kakšno več. Mesto je lepo, vsekakor vredno obiska, le da je
za moje pojme vse preveč obljudeno in v njem ne moreš najti mirnega kotička.
Vsaj sobotno popoldne, katerega dobršen del smo preživeli v Veroni, je bilo
takšno.
Avtoceste
smo imeli že dovolj, raje smo se zapeljali po sicer ne preveč zanimivi
pokrajini, kakšno mestece ali vasica v njej pa nam je kljub vsemu polepšala
dan. Do večera smo prišli v Castelfranco
Venetto. Iztekajoč sobotni večer je obetal burno noč, mi pa smo si želeli vse
prej kot to. Podaljšali smo do Trevisa in v njem preizkusili še drugi PZA (45.67007 12.25789) in bili z izbiro zadovoljni. Srečali smo se z družino iz Ljubljane,
ki se je vračala iz potepanja po Lombardiji.
Le
še dan nam je ostal. Pot domov smo že poznali, od srede se ni kaj dosti
spremenilo. V Codroipu smo si na vrtovih Ville Manin ogledali zanimivo razstavo
panoramskih fotografij bližnje in daljne okolice. Zanimiv pogled, iz ptičje perpspektive,
na kraje, ki sva jih večinoma prepoznala iz najinih prejšnjih popotovanj. Nekaj
za mojo dušo!
Na
domačen dvorišču se je zaključil prvi del praznovanja. Vlasta, od trenutka, ko
si izstrelila idejo o tem kako boš praznovala, sem se strinjal s tabo. Po
uverturi sem prepričan, da si izbrala pravi način. Uživala si, kar ti kot
slavljenki pripada, Zdenka ravno tako, jaz se sploh ne pritožujem. Kdaj gremo
spet?
Prvo, čestitke Vlasti za jubilej, res zanimiv in čisto neklišejski način proslavljanja ter praznovanja.
OdgovoriIzbrišiItalija je prava paša za oči in senzor seveda. :) Zanimivosti kar ne zmanjka. Kakor "Legoland" na prostem. Prav tako pa ravno dovolj blizu, da je lahko večkrat na "tapeti".
Super.
Lp Ickoficko
Hvala za komentar, in čestitke. Samo ne hiti preveč ;-) Vlasta je namreč jesenski otrok, samo zaradi načina praznovanja je začela bolj zgodaj. To bo še veselo!
OdgovoriIzbrišiItalija je res lepa in kamorkoli se odpraviš lahko najdeš nekaj zase, sva jo do sedaj malce preveč zapostavljala. Bo treba večkrat na obisk.
LP Metlca
Super ideja... torej bo še veliko zgodb in veliko slikic. :-)
OdgovoriIzbrišiKrasne fotografije.
LP Katja
Ideja se je tudi nama (sploh Vlasti) zdela dobra. Midva bi vandrala tako ali tako, sedaj imava pa še en razlog več :-)
IzbrišiHvala za komentar, sedaj pa hitim brat vaš blog.
LP Metlca