ponedeljek, 6. maj 2013

Abrahamkini Boromejski otoki



Prvi del praznikov je bil za nama. Doma sva le zajela sapo in že so  se podobe okoli naju popolnoma spremenile. Visoke gore so se znižale, pokrajina je postala bolj gričevnata in obogatena z bujnim rastlinjem. Iz majhnih jezerc je nastalo eno veliko, razpeto med  Italijo in Švico. Po dnevu in pol dolgem potovanju je bilo pred nami Lago Maggiore in Boromejski otoki. Ampak pojdimo lepo od začetka.


Začetek bi lahko razdelil na dva dela. Boromejske otoke sva hotela izbrati za najin prvi izlet z avtodomom, takrat še sposojenim. Vikend se nama je zdel prekratek za tako obsežen izlet in glede na to, da sva bila popolna začetnika kar se avtodomarstva tiče, sva se raje odločila za krajšo pot – pravilna odločitev.


Drug, bolj pomemben del pa je povezan s praznovanjem Vlastine okrogle obletnice. Oba nisva ljubitelja rojstno dnevnih zabav. Čudaka sva, ampak saj to že veste. Vlasta je prišla na idejo, da bo praznovala po svoje. Povezala bo praznovanje, ljubezen do popotovanja in druženje z ljudmi, ki so ji blizu. Vsakogar od njih bo, namesto na žurko, povabila na potovanje nekam, kamor si ta oseba želi. Tako bo kar nekaj letošnjih objav na blogu abrahamovsko obarvanih.


Naključje, ali kar koli že, je tako naneslo, da je bila prva na vrsti Zdenka. Midva sva imela Boromejske otoke enkrat že v načrtu, Zdenka si je tja tudi želela in odločitev ni bila več težka.



Prav na dan praznika dela smo pozno popoldan zapeljali proti Italiji. Skozi Trbiž in po Kanalski dolini proti Benečiji do Trevisa. Dobra tretjina potovanja je bila za nami, noč pa pred nami. »Dovolj bo za danes,« smo bili enotni. Prespali smo na manjšem PZA-ju na Via Boccaccio, nedaleč od centra (45.66770, 12.26362).


Zjutraj smo do Vicenze nadaljevali potovanje, kot se za Gorenjce spodobi, potem pa zapeljali na avtocesto. Sledila je dolgočasno vožnja, prednost katere je hitro požiranje kilometrov. Ženski del posadke je pot skrajšal z dremuckanjem, preostanek pa s kramljanjem. Robi pa je bil tiho in je vozil. Kot v dobrih starih časih. V Arono smo se spustili po eni sumljivo ozki cesti in se zaustavili pri megalomanskemu spomeniku Karlu Boromejskemu, milanskemu škofu in kardinalu, najbolj znanemu predstavniku bogate družine. Pred postavitvijo kipa svobode je bil bojda to najvišji kip na svetu.



Dolgočasno vožnjo po avtocesti je zamenjala lepa panoramska vožnja ob obali jezera, ki se nam je predstavilo v vsej svoji velikosti. Turizem je tu doma. Povsod sami hoteli, razkošne vile, parki z bujnim rastlinjem…





Bolj star, bolj nor...

Za dva dni je naš drugi dom postal kamp Parisi v Bavenu (45.91263, 8.50551). Manjši, lepo urejen kamp leži tik ob obali jezera, povsem blizu centru mesta in pristanišču ladij, ki vozijo na otoke. Potrebnih je le pet minut sprehoda in že si namesto pod tendo na ladji, ali pa raziskuješ center Bavena. Vauu, kot pri Rudiju Carellu. Kamp ima sprejemljive cene, ki pa jih je moč dodatno znižati z ACSI kartico. Tako smo za dve nočitvi in tri osebe plačali 46 €.


Sončno jutro je obetalo lep dan, a še preden smo pozajtrkovali in se sprehodili do pristanišča smo že odpirali dežnike. Kupili smo karte za ladjo in spet je sijalo sonce. Tako se je vreme cel dan šalilo z nami. Fino, bolje to, kot da bi vseskozi deževalo!


Karte in vstopnice. Na to temo sem prebral kar nekaj nasvetov, ki so bili precej nasprotujoči. Nekateri predlagajo državnega prevoznika, drugi privatnega. Vsak zagovarja, da je z izbiro privarčeval precejšno vsoto. Glede na to, da smo vsi trije državni uslužbenci, smo se odločili za državnega prevoznika. Ampak šele sedaj sem se spomnil, da gre za drugo državo. Nič zato. Red je red. Ponudba je bila takšna: prevoz z ladjo na otoke, cel dan po mili volji gor in dol, pa še malo sem in tja in pa vstopnina za ogled palače na Isola Bella in parka na Isola Madre za dobrih 33 €. Tisti, ki so že bili tu to vedo. Tistim, ki šele prihajate naj prišepnem. Brez vstopnine si lahko v celoti ogledate Isolo dei Pescatori, po Isola Bella se boste sprehodili po majhnem delu mesteca in od zunaj opazovali palačo, na Isola Madre pa iz pomola stopili na trdna tla, nazaj na pomol in se vkrcali na naslednjo ladjo, ki bo prišla čez približno pol ure.


O zgodovini in nastanku otokov, ne geološkem, da se razumemo, ne bi rad pisal. Kaj hitro bi lahko zapisal kakšno neresnico. Kogar to zanima, bo prav gotovo lahko našel tovrstne podatke. Lahko pa povem, da je obisk otokov ena najlepših stvari, ki sem jih doživel. Na vprašanje kateri je lepši enostavno ne znam odgovoriti. Na vsakomur je moč najti nekaj, kar ti je všeč in kar bi lahko občudoval. Naj gre za barvite in ozke, komajda prehodne uličice na Pescatoriju,



bogato opremljeno in okrašeno palačo na Isola Bella, 








ali bujno rastlinje in ptice vseh vrst na Isola Madre.










Dan je minil, kot bi poletel mimo nas. Dan, ki ga ne bomo pozabili in ki bi ga z veseljem ponovili. Vsa čutila smo napolnili z lepotami. S težkimi nogami, kot bi bile svinčene, smo hiteli nazaj v kamp, da smo še enkrat več ušli kratki plohi.


Jutro je prineslo tisto znano trpko spoznanje, da gremo nazaj proti domu. Monotono vožnjo po avtocesti je ženski del ubijal na že preverjen način. Jaz pa sem se pogovarjal sam s sabo. Dobrega sogovornika sem imel. Sva se kar razumela!


Šli smo proti domu, kar pa še ne pomeni, da se nam je tja mudilo. Časa smo imeli še dovolj. Kaj pa če bi šli še v Verono? Iz avtoceste smo naravnost, skorajda kot bi potegnili črto z ravnilom zapeljali proti areni in le kakih pet minut hoda od nje našli parkirni prostor, v družbi več avtodomov. Eden med njimi je bil z registracijo Slovenj Gradca. Na žalost se z lastnikom nismo srečali.










Sprehodili smo se po mestu zaljubljencev in čeprav nepripravljeni smo našli skorajda vse znamenitosti in še kakšno več. Mesto je lepo, vsekakor vredno obiska, le da je za moje pojme vse preveč obljudeno in v njem ne moreš najti mirnega kotička. Vsaj sobotno popoldne, katerega dobršen del smo preživeli v Veroni, je bilo takšno.


Avtoceste smo imeli že dovolj, raje smo se zapeljali po sicer ne preveč zanimivi pokrajini, kakšno mestece ali vasica v njej pa nam je kljub vsemu polepšala dan. Do večera smo prišli v  Castelfranco Venetto. Iztekajoč sobotni večer je obetal burno noč, mi pa smo si želeli vse prej kot to. Podaljšali smo do Trevisa in v njem preizkusili še drugi PZA (45.67007 12.25789) in bili z izbiro zadovoljni. Srečali smo se z družino iz Ljubljane, ki se je vračala iz potepanja po Lombardiji.


Le še dan nam je ostal. Pot domov smo že poznali, od srede se ni kaj dosti spremenilo. V Codroipu smo si na vrtovih Ville Manin ogledali zanimivo razstavo panoramskih fotografij bližnje in daljne okolice. Zanimiv pogled, iz ptičje perpspektive, na kraje, ki sva jih večinoma prepoznala iz najinih prejšnjih popotovanj. Nekaj za mojo dušo!




Na domačen dvorišču se je zaključil prvi del praznovanja. Vlasta, od trenutka, ko si izstrelila idejo o tem kako boš praznovala, sem se strinjal s tabo. Po uverturi sem prepričan, da si izbrala pravi način. Uživala si, kar ti kot slavljenki pripada, Zdenka ravno tako, jaz se sploh ne pritožujem. Kdaj gremo spet?

4 komentarji:

  1. Prvo, čestitke Vlasti za jubilej, res zanimiv in čisto neklišejski način proslavljanja ter praznovanja.
    Italija je prava paša za oči in senzor seveda. :) Zanimivosti kar ne zmanjka. Kakor "Legoland" na prostem. Prav tako pa ravno dovolj blizu, da je lahko večkrat na "tapeti".
    Super.
    Lp Ickoficko

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala za komentar, in čestitke. Samo ne hiti preveč ;-) Vlasta je namreč jesenski otrok, samo zaradi načina praznovanja je začela bolj zgodaj. To bo še veselo!
    Italija je res lepa in kamorkoli se odpraviš lahko najdeš nekaj zase, sva jo do sedaj malce preveč zapostavljala. Bo treba večkrat na obisk.
    LP Metlca

    OdgovoriIzbriši
  3. Super ideja... torej bo še veliko zgodb in veliko slikic. :-)

    Krasne fotografije.

    LP Katja

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ideja se je tudi nama (sploh Vlasti) zdela dobra. Midva bi vandrala tako ali tako, sedaj imava pa še en razlog več :-)

      Hvala za komentar, sedaj pa hitim brat vaš blog.

      LP Metlca

      Izbriši