Sobota,
27.aprila. Zame, kot sem enkrat že napisal, na največji praznik slovenskega
naroda, sva v vzvratnem ogledalu gledala Bled, ki se nama je vedno bolj
oddaljeval. Pred nama je bilo kratko vandranje k sosedom, povezano s praznovanji. Pa ne samo
zaradi državnih praznikov. A o tem kasneje.
Tempo
zadnjih delovnih dni je bil pozabljen. Recesija, kaj je že to? Ni nama bilo več
mar, kdo in zakaj napol zastonj potuje z letalom… Skratka zbogom težave,
dobrodošla nova doživetja.
Pot
preko Korena, Spittala, Lienza in naprej mimo Dolomitov, bi lahko prevozila
skorajda miže. Pa saj sva praktično tudi jo. Ne dobesedno, le megla in težki
deževni oblaki so nama skrili tolikokrat videne vrhove gora. Vreme na začetku
tipično aprilsko – ne sonce, ne dež. Kasneje sva zapeljala v pravi naliv, ki
naju je spremljal vse do Brennerja. V Innsbrucku pa je bilo spet aprilsko, s
poudarkom na soncu.
Parkirala
sva blizu mestnega parka, ker je bil vikend brezplačno in še preden sva dodobra
pretegnila noge sva že bila v starem delu mesta. Kaj naj rečem? Do sedaj sva ga
vedno le obšla na poti nekam naprej. Nikdar si nisva vzela časa za ogled.
Tokrat sva se odločila drugače in odločitev je bila dobra. Lepo in zanimivo
mesto. Pa kaj bi vam pravil, saj ga večina verjetno pozna. Vsem ostalim pa
priporočava postanek dolg vsaj eno popoldne.
Sonce
je bilo vedno bliže hribom, počasi je bilo potrebno misliti na prenočevanje.
Nedaleč od centra sva našla primerno makadamsko parkirišče. Zmotila naju je le
lokalna mladež, pobarvana z bojnimi barvami apačev, ki se je zbirala v bližnjem
lokalu. »Nocoj bo tu pestro,« sva pomislila in glede na lanskoletno izkušnjo iz
Brixna sva jo raje pobrisala iz mesta ob reki navzdol do Schwaza. Na manjšem
PZA-ju, nedaleč od centra mesta (47.34635 11.70364) sva med Francozi in
Italijani našla praktično zadnji prostor. Vsi, ki so prišli za nama so morali
parkirati na parkirišču za avtomobile, česar jim ni nihče zameril, ali jim
zaradi tega delal probleme. Cena za enodnevno parkiranje je 4 €, z doplačilom
za oskrbo z vodo, izpust pa je brezplačen.
Prebudila
sva se v hladno, a sončno jutro. Preko dneva se je prijetno ogrelo. Lahko bi
rekla, da je bil to najlepši in najtoplejši dan na tem potovanju. Bili smo 28.
aprila. Obljubil sem razlago o praznovanjih. Na ta dan, pred šestimi leti, sem
postal eden izmed redkih srečnežev, ki dobijo priliko za nov začetek. Več kot
le srečno sem preživel nesrečo z motorjem, v kateri bi po vseh zakonih narave
in logike moral zaključiti svoje postopanje po svetu. A se je obrnilo drugače
(hvala vsem, ki so k temu pripomogli) in tako sedaj praznujem dva rojstna
dneva. Letošnjega sem preživel več kot lepo!
Zapeljala
sva se nazaj proti Innsbrucku, do Halla. V brošuri, na katero sva enkrat
naletela povsem slučajno je to mesto uvrščeno mala zgodovinska mesta v
Avstriji. Sprehodila sva se po ljubkem mestu, ki si vsekakor zasluži naziv
biser. Tako, kot v tudi vseh sosednjih, so hiše v starem mestnem jedru pastelno
obarvane, kar poudarja slikovitost ulic in trgov. Vse skupaj pa olepša še
kulisa visokih gora v zaledju. Motivov za fotografiranje kar ni in ni bilo
konec.
»Samo še tole poslikam, pa bova šla do Swarovskega,« sem zatrjeval
Vlasti. A nisem bil popolnoma prepričan, da bo to kaj kmalu.
»Mi
boš tam kaj kupil,« me je podražila.
Jezik
je bil hitrejši od pameti: »Bom, vstopnico za svet kristalov!«
Od
srca sva se nasmejala.
Premaknila
sva se za nekaj kilometrov do, v originalu imenovanega, »Swarovski
kristallwelten«. V bližini proizvodnje je znana družina postavila nekakšen park
in muzej kristalov, v katerem uživajo prav vsa čutila. Cena 11 € je ob videnem
in doživetem vse prej kot visoka. Ob izhodu te popeljejo skozi trgovino, kjer
lahko izbiraš med izdelki iz njihove bogate ponudbe, kakršne so tudi cene. Za
bogate namreč, oziroma ne za najin žep. Nisva vajena kompromisov, kakršnega je
sklepal par iz nekdaj skupne domovine pri sosednji vitrini: »Očeš, da ti kupim
to? Ma ajde, ja ču dat 100, ti 50, pa ču ti kupit!« Tako sva praznih rok, a z
napolnjeno dušo zapustila čarobni svet.
Popoldan
sva se, med z regratom poraščenimi travniki, zapeljala do Schwaza, izkoristila
še nekaj ur veljavno parkirnino in si
ogledala še eno slikovito mesto.
Nadaljevala
sva do Rattenberga. Že pred leti sva zasledila, da je vasica na las podobna
predelu Jesenic – Kurji vasi, kamor pozimi sonce ne najde poti. Domačini so
zato sklenili, da bodo na bližnje hribe postavili nekakšna ogledala, s katerimi
bi preusmerili sončne žarke na vasico. Nekaj podobnega naj bi že storili nekje
v Nemčiji. Zanimivost, vredna ogleda. Le da nama ni uspelo najti nič, kar bi
bilo z njo povezano. Spraševala sva po ulicah, pa so naju vsi le začudeno
gledali. »Da ni to kakšen drug Rattenberg,« sva že pomislila in ker sva se že
bala, da nama bodo nataknili jopič z dolgimi rokavi, ki jih zvežejo na hrbtu,
si niti spraševati nisva več upala. Naslednji dan sva v turističnem uradu v
Kufsteinu izvedela, da je bil to smel načrt, ki pa nikoli ni ugledal sonca in
to dobesedno. Kljub vsemu pa sva tako videla še eno lepo vasico, ki je sicer
znana po proizvodnji steklenih izdelkov.
Noč
sva prespala na parkirišču, tik pod obzidjem gradu v Kufsteinu (47.57793 12.16559), jutro in
dopoldan naslednjega dne pa preživela v mestu, tik ob meji z Nemčijo. Pred nama
je bilo še zadnje praznovanje. Ta dan sem praznoval god. Pa naj še kdo reče, da
življenje ni en sam praznik! Za ogled mesta sva si vzela kar nekaj časa, ker
sva čakala na vsakodnevni koncert junaških orgel. Poleg svojih lepot se mesto ponaša
z največjimi Freievimi orglami na svetu, na katerih vsak dan ob 12 uri zaigrajo
krajši koncert, ki ga jo moč, ob ugodnem vetru, slišati tudi v več kot deset kilometrov
oddaljenih krajih.
Počasi
sva preko Kössna zapustila Tirolsko, vstopila v Salzburško, se preko Zell am
see-ja zapeljala do Radstadta, še enega iz seznama zgodovinskih mest.
Vsega lepega sva bila že nasičena in mesto se nama ni zdelo bog ve kaj, pa kljub temu primerno za krajši postanek pred vzponom na Obertauern in spustom skorajda do Mauterndorfa, kjer sva na počivališču ob cesti prespala še zadnjo noč (47.15705 13.653022).
Vsega lepega sva bila že nasičena in mesto se nama ni zdelo bog ve kaj, pa kljub temu primerno za krajši postanek pred vzponom na Obertauern in spustom skorajda do Mauterndorfa, kjer sva na počivališču ob cesti prespala še zadnjo noč (47.15705 13.653022).
Slabih
dvesto kilometrov dolgo pot do doma sva si popestrila z obiskom Tamswega, kjer
sva doživela praznovanje ob 40-letnici dela občinske uradnice.
Nekaj
časa sva nadaljevala ob Muri, nato pa se preko Turracherhöha spustila v
Celovec, v Borovljah oprala Krištofa in se popoldan vrnila nazaj domov.
Malo
statistike pa vseeno. Prevozila sva 870 km, za kar sva porabila okroglih 100 €,
za PZA sva dala 4 €, vstopnina za svet kristalov 22 € in koncert v Kufsteinu 4
€ (za dva). Prehranjevala in odžejala sva se z zalogami iz domačega hladilnika
in shrambe.
Tudi
brez debele denarnice iz zlate kartice nama je bilo lepo!
Danes pa naprej... A o tem prihodnjič.
Danes pa naprej... A o tem prihodnjič.
Odlične fotke, nekatere zgledajo, kot da so vzete iz turističnega vodiča. Odlična reportaža, kar tako naprej.
OdgovoriIzbrišiHvala za komentar, sploh glede na to, da je pohvalen ;-)
OdgovoriIzbrišiŠkoda, da tega nisem brala in videla teh prekrasnih fotk prejšnji teden, ko sem planirala naše praznično potepanje po Avstriji :-)
OdgovoriIzbrišiSaj še vedno ni prepozno, če ne letos pa drugo leto. Bo še vedno tako lepo:-)
IzbrišiSuper...sem že dal na seznam bodočih potepanj. Tvoj blog imam pod "Potepanja" :) in ga redno spremljam.
OdgovoriIzbrišiZdaj mi bolj jasno, zakaj na "Krištofa"....sam sem še vedno na dveh kolesih.
Srečno obema in čakam nove objave!
David
Ne bo ti žal, če boš zavil tja gor, je primerna destinacija tudi za motor. Krištof sva pa dala ime najinemu AD - po zavetniku popotnikov Sv. Krištofu in po velikem popotniku Kolumbu. Srečno tudi vama!
IzbrišiLepo, lepo Metličarja, me vsako pomlad "zašmekata" s tole Avstrijo,da bo treba res 1× skočit še malo na senčno stran karavank pogledat. :)
OdgovoriIzbrišilp ickoficko
Na senčni strani sva bila letos še midva presenečena, sva že mislila, da so sosedje na sončni, pa mi na senčni :-). LP in hvala za komentar
OdgovoriIzbriši