Dolomiti med
vsemi motoristi uživajo poseben sloves. Med popotovanjem po njih lahko vsak
najde nekaj zase, pa naj bo to motorist, ki si da duška na lepo speljanih
cestah, ljubitelj lepih gora in dolin, romantična duša… Še najbolje pa je, če
si kombinacija vsega. Kam bi se lahko uvrstila midva, ne vem, pa mi to niti ni
pomembno. Bistvo je, da nama je v Dolomitih všeč in da se tam dobro počutiva,
kljub temu da nama v njih ni bilo vedno lahko in lepo.
Najino prvo potovanje v Dolomite je bilo sploh katastrofalno. Sredi
lanskega avgusta sva se odločila, da izkoristiva dva prosta dneva, ki sva jima
dodala popoldne za kratek izlet, vsaj toliko da dobiva pravi vtis o tej
legendi.
Popoldan sva jo mahnila preko Korenskega
sedla v Avstrijo. Mimo Hermagorja sva nadaljevala po prelepi, a malo poznani
Ziljski dolini, kjer sva nameravala poiskati prenočišče, čim bliže Dolomitom. Dolina
sama je čudovita, vsekakor vredna ogleda, kljub temu da z vožnjo zaradi ozke in
vijugaste ceste izgubiš kar nekaj časa, v primerjavi s sosednjo Dravsko dolino.
Sploh nekaj posebnega
je pogled na travnik, posejan s seniki, nad katerimi se stiska vasica
Obertilliach. Tu sva, malo po šesti zvečer, pričela iskati najino prenočišče.
Razočarana, pa še ne zaskrbljena, ker nama ni uspelo najti proste sobe, sva
nadaljevala proti Sillianu. Zgodba se je ponavljala v vseh prikupnih vasicah z
lepo urejenimi hišami, ki so jih krasile rože. V Sillianu sva zavila z glavne
prometne žile v odmaknjeno dolino proti Innervillgratnu. Še ena od lepih dolin,
kjer pa ravno tako nisva našla prenočišča. Malce zaskrbljena sva se vrnila
nazaj v Dravsko dolino in jo mahnila proti Italiji, kjer pa je bilo vedno več
turistov in vedno manj izgledov, da bova našla prosto sobo. Na poti od
Dobbiacha proti Cortini naju je že ujela noč. Ko sva prekrižarila Cortino,
nisva bila več samo zaskrbljena, ampak že malo panična. Doma nisva pomislila na
to, da je v tem času malodane vsa Italija na dopustu. Vlasto so sicer
prevzemali dvomi, ampak jaz sem jo pomiril s tem, da se je sigurno večina
odpravila na morje in ne v hribe. Naučil sem se, naj ne sklepam na slepo. V
Cortini nama je uspelo popiti dober kapučino, ki nama je vrnil vsaj malo
samozavesti. Sklenila sva, da se obrneva proti domu in če nama v bližnji
okolici ne uspe najti sobe, se
vrneva domov.
Sobe nisva
našla, kljub temu da sva vsaj 50-krat snela čeladi. Okoli treh zjutraj sva bila
že močno utrujena. Le s težavo sem še vozil, Vlasti pa je bilo zaradi
izčrpanosti pošteno slabo. Ob cesti sva našla brunarico. Pod njenim kapom sva
razprostrla šotorsko krilo in na njem za kakšno uro zaspala. Kaj več nama
zaradi hladne noči ni uspelo. Premražena sva nadaljevala in okoli šestih
zjutraj utrujena, toda zadovoljna, da sva uspela, prišla domov.
Nič kaj
prijetna izkušnja, za katero sva si bila zaradi naivnosti sama kriva, pa naju
ni odvrnila od tega, da ne bi ponovno poskusila. Ker so Dolomiti sorazmerno
blizu nas, sva sklenila, da jih bova obdelovala po delih, v več krajših
izletih. »Centralni del« sva obdelala v enem dvodnevnem in tri in pol dnevnem
izletu, ki sva jima dodala še dva enodnevna po narodnem parku »Hohe Tauern«.
Lahko bi se
reklo, da sva na tem izletu pospremila na pot Nastjo in Lapija, ki sta se
odločila, da letošnji dopust preživita v Dolomitih. Zgodaj zjutraj smo se
dobili na Bledu. Za pot do Dobbiacha smo si zopet izbrali Ziljsko dolino, ki
nas je ponovno navdušila s svojo lepoto. Med vsem lepim smo v njej našli
nekakšna majhna jezerca, prej bi rekel bajerčke, z lepo urejeno okolico, v
katero so spadale tudi lesene klopi. Kot nalašč za pozni zajtrk oziroma zgodnjo
malico.
Nadaljevali smo preko
Silliana in Dobbiacha in kaj kmalu so se nam prvič nekoliko bolje pokazali
dolomitski vršaci, med katerimi so izstopale Tre cime. Počasi smo se pričeli
vzpenjati proti Lagu di Misurina in naprej na Passo Tre Croci. Iskreno
povedano, so nam lepote vrhov, planot, jezer in vsega ostalega še vsem jemale
dah. Težko je opisati vse to, to moraš enostavno videti in doživeti. Vsega lepega je toliko, da ne veš,
na katero stran bi gledal.
Pa ceste,
aaaah! Lepo zavite, po večini široke in kar je najpomembnejše, lepo vzdrževane,
brez razpok, vdolbin, izboklin, krp… Ko je cesta poškodovana, jo očitno v
celoti na novo preplastijo. Vasice in mesta so izredno lepo in okusno urejeni.
Težko je verjeti, da si v Italiji, več kot očiten je avstrijski vpliv. Skozi
Cortino smo se zapeljali proti Falzaregu, vendar smo kaj kmalu zavili na bolj
ozko cesto proti Passu di Giau. Spet poezija. Kar verjeti nismo mogli, da lahko
naredijo cesto, ki motoristom nudi
toliko užitkov.
Če bi opisoval pokrajino, ki je bežala mimo nas, bi se spet ponavljal. Napisal
bom enkrat za vselej DOLOMITI SO ČUDOVITI.
Na 2233 m
visokem prelazu smo si privoščili počitek, da smo lahko v miru uživali. Družbo
so nam delali številni motoristi. Prenekateri pa so se namesto počitka odločili za še en spust v dolino in nazaj na
vrh prelaza. Kdo bi jim zameril, take prilike ni povsod.
Tudi mi smo se
spustili v dolino, proti Allegheju. Ko smo bili prepričani, da smo videli že
vse, smo naleteli na razgledno točko, ki je dobesedno nad mestecem Caprile.
Pogled v dolino z nekaj sto metrov visokih skal je bil hkrati čudovit in
grozljiv.
V turistični
agenciji v Allegheju so nam prijazno ponudili prospekt z bližnjimi hoteli, tako
da nam ni bilo težko najti prenočišča, ki je ustrezalo našim žepom in je hkrati
nudilo dovolj udobja. Med iskanjem smo v enem od hotelov naleteli na dva
Hrvata, ki sta v Dolomite prišla s trebuhom za kruhom. Bojda je, tako kot
povsod po svetu, tudi tu veliko bivših rojakov.
Za prenočevanje
v hotelčku, tik ob jezeru, smo odšteli po 50 EUR za sobo. Kot sem že omenil, je
bila cena solidna, soba pa prostorna in urejena. Predvsem pa nam je bil všeč
bogat zajtrk.
Zjutraj smo se
podali po vznožje Marmolade. V majhni in prikupni vasici smo opazili mnogo
kovanih izdelkov, ki so povečini predstavljali podobe žival. Nismo se mogli
upreti skušnjavi in se vsaj za nekaj minut zaustavili in si pobliže ogledali
prave mojstrovine.
Serpentinasta cesta nas
je preko mostov in tunelčkov pripeljala na 2057 m visok Passo di Fedaia, tik
pod Marmolado. Vrh gore se je skrivnostno zavil v meglo, zato pa smo lahko
uživali v pogledu na mogočni ledenik pod njim.
Spet smo se
skozi galerije in mostičke spustili v dolino, kjer smo se tik pred Canazejem
razšli. Nastja in Lapi sta nadaljevala pot proti Bolzanu, midva pa sva se
obrnila proti domu.
Kljub temu
najinih doživetij še ni bilo konec. Že takoj po slovesu sva pričela uživati v
vzponu na 2239 m visok Passo Pordoi, s katerega sva se spustila v Arabbo. V
tipični alpski vasici sva se morala odločiti, ali narediva manjši krog čez še
nekaj prelazov ali pa greva domov.
Ker so se nad
dolino na poti proti domu zadrževali težki nevihtni oblaki, sva se odločila za
prvo možnost. Tako sva se povzpela preko Passa di Campolongo v dolino Gardene,
iz nje pa preko Passa Sella zopet na Passo Pordoji in potem nazaj v Arabbo.
Malodane celo pot sva vozila po mokri cesti, ki jo je povzročila nevihta, ki je
»potovala« pred nama. Ves čas sva jo nekako potiskala pred sabo. In ko sva bila
že prepričana, da sva jo ujela, se nama je zopet oddaljila.
V Arabbi sva
kosila, nato pa nadaljevala preko 2105 m visokega Falzarega proti Cortini,
kamor sva prispela pozno popoldan. Zaradi pozne ure sva se odločila, da jo
proti domu mahneva preko Dobiacha in potem po Dravski dolini do Beljaka in
preko Korena.
Želela sva se
zapeljati še preko Passa di Monte Crocce in Sappade ter nato preko Tolmezza,
vendar verjetno časovno ne bi zmogla. Vsekakor mora nekaj ostati za prihodnjič.
Kljub temu da
sva prišla domov dokaj pozno, tik pred nočjo, in pa kar prijetno utrujena, sva
si bila edina, da so Dolomiti na naju napravili več kot le pozitiven vtis. Pravzaprav sva
bila navdušena nad vsem, kar sva doživela in predvsem videla.
Maltatal
Kot rečeno, sva
sklenila, da se v Dolomite še vrneva. Nisva pa računala s tem, da nama bo uspelo
tako hitro. Le dobrih štirinajst dni je preteklo od najine prve poti. Na lep
sobotni dan sva bila začuda oba prosta. Pri pregledovanju zemljevida in
ugotavljanju, kam bi za en dan lahko skočila, sva se odločila za avstrijski del
Dolomitov, dolino Maltatal, ki je del narodnega parka Visoke ture.
Spet sva jo
mahnila preko Korena. Letos sva šla že tolikokrat preko tega prehoda, da se kar
malo bojim, da naju bodo Avstrijci začeli sumiti, da hodiva delat k njim. V
lepem sončnem dnevu sva se zapeljala ob Dravi do Spitalla, nato pa zavila
severno proti Gmundu, tu pa spet proti zahodu v dolino proti Grossglocknerju. Že pred vasico
Malta, po kateri je dobila ime tudi dolina, se je le-ta pričela ožiti. S
strmimi travniki in gozdovi poraščena vznožja gora so nama bila vse bliže. Med
gozdovi so se nama prikazovali slapovi, ki so padali preko rjavosivih skal.
Kmalu po vstopu
v narodni park, sva pripeljala do mitnice, kjer sva plačala 7 EUR za uporabo
ceste.
Takoj zatem se
je cesta preko serpentin pričela strmo vzpenjati, na obeh straneh ceste pa
razgled, da bi ga vzel kar s seboj. Nekje na polovici vzpona naju je zaustavil
semafor, poleg katerega je bil napis, da bo potrebno počakati 20 minut. Sicer
široka in lepa cesta je v tem delu, kjer zapelješ v več tunelčkov, ozka in
zaradi tega se je nemogoče srečevati z drugimi vozili. Problem je rešen tako,
da promet poteka izmenično, vseskozi pa te napis na digitalni uri opozarja,
koliko časa boš še čakal.
Čakanje sva
izkoristila za podrobni ogled visokih skal v soteski, ki naju je obdajala. Na
koncu nama je bilo še žal, da ni bilo potrebno počakati dalj časa. Ko sva
prevozila v živo skalo vklesane tunelčke, se je dolina pred nama zopet malo
bolj odprla, pred nama pa se je pokazal mogočen jez, pravzaprav le njegova 200
metrov visoka brana, vpeta med skalovje.
Kar malce tesnoben
občutek se naju je polotil, ker sva popolnoma podzavestno pomislila, kaj bi se
zgodilo, če bi jez popustil. Midva bi že plavala, samo kaj bi bilo z najino
Panko?
Še nekaj
kilometrov naju je ločilo do 1902 m visoko ležečega parkirišča, ki je tik nad
jezom. Tu sva se počutila malo bolj varna. Sprehodila sva se po cesti, ki vodi
prek jezu in s strahom pogledala v globino. Kriza, kako je to visoko. Raje sva
se obrnila na drugo stran in opazovala vrhove gora, med katerimi se je v
daljavi prikazal tudi Grossglockner.
V trgovinici na
parkirišču sva popila kavico in kupila spominek na ta najin izlet. Že nekaj
časa namreč pridno polniva domačo polico z miniaturnimi vrčki, ki jih kupujeva
na potovanjih. Strah me je samo, kaj bo, ko bo polička polna. Stanovanja ne
moreva razširiti, konca potovanj pa si tudi ne želiva.
Na poti nazaj
sva se ustavila še v Gmundu (ljubitelji Porschejev si tu lahko ogledajo muzej)
in se sprehodila po slikovitih ulicah starega mestnega jedra. Imela sva še to
srečo, da se je v mestu odvijalo nekakšno praznovanje. Na trgu je bilo polno
stojnic, gostilne pa so bile še posebej okrašene v srednjeveškem stilu, kamor
so sodili tudi natakarji in prodajalci v temu primernih oblačilih. Spremljala
sva zanimivo dogajanje, med katerega je sodil tudi mimohod vitezov.
Kar težko sva
se odpravila nazaj proti domu. Da ne bi vozila po popolnoma isti poti nazaj,
sva zapeljala ob Millstattskem jezeru proti Afritzu, kjer naju je ujela
nevihta.
K sreči sva
hitro našla avtobusno postajo in vedrila v njej kake pol ure. No ja, Vlasta ni
samo vedrila, privoščila si je še krajši spanec. Za spremembo enkrat ni
spala na motorju, ampak na klopi.
Nevihta se je
polegla, še preden pa se je nebo zjasnilo, se je spet razbohotila. Videla sva,
da z boljšim vremenom ne bo nič, zato sva se odpravila naprej. Do doma naju je
pralo, kot še nikoli do sedaj, vsaj tako močno in tako dolgo časa ne. Preko
Korena je bilo na cesti več centimetrov vode in pa seveda vsega, kar je
prinesla s sabo.
Klub vsemu nama
je uspelo priti domov, kjer sva zgolj iz
preventivnih in medicinskih razlogov popila Alterjev napoj, ki nama je vrnil
moč in pregnal bacile. Hvala ti, Alter!
Grossglockner
Spet sta minila
le slaba dva tedna, ko nama je uspelo uskladiti prosti dan, tokrat na četrtek.
No pa saj ni pomembno, kateri dan je, samo da je lep in da greva lahko od doma.
Res je bil lep, nebo brez oblačka, toplo, pravzaprav vroče. Ampak s tem se
nisva obremenjevala, saj sva vedela, da bo više zrak bolj svež, tako da se bo
dalo dihati.
Prelep dan so
nama napovedale že naše Alpe, ki so naju pozdravile že pred Martuljkom.
Poslikal sem, zame najlepši pogled na Julijce, Špikovo skupino tik pred
istoimenskim hotelom.
Po ustaljeni
navadi sva osebni pokazala Avstrijcem na Korenu, potem pa ob Dravi do Spitalla
in naprej po dolini do Obervellacha, kjer sva občudovala strmo vzpenjajočo se
železniško progo, speljano visoko v hribu. Dolina se je kmalu pričela ožiti in
ožja ko je bila, lepša se nama je zdela. Morda zato, ker je bilo vse kot na
dlani.
Kar naenkrat
sva zapeljala v Heiligenblut ter naredila krog po njem. Odločila sva se za malo
daljši počitek v tej prikupni vasici. Na parkirišču sva srečala motoristični
par iz Velenja. Ob kavici sta nama povedala, da se že nekaj dni potepata in da
sta noč preživela v koči na Edelweis Spice. Videti sta bila zelo navdušena.
Dala sta nama še reklamno avtokarto, ki sta jo dobila v koči. Na njej je bilo
označenih kar nekaj hotelov in pensionov, tudi z internetnimi naslovi, ki bi
nama utegnili priti prav v bodoče.
Na žalost sva
doma ugotovila, da so prenočišča skoraj povečini cenovno neugodna. Na splošno
sva v Dolomitih prišla do spoznanja, da tudi če na tabli piše Bikers Welcome,
to še ne pomeni, da od tebe nočejo drugega kot čim več denarja.
Najino pot sva
nadaljevala po vedno bolj zaviti, pa zato nič slabši cesti, do mitnice, kjer
sva plačala 17 EUR cestnine. Više ko sva bila, bolj se nama je odpiral pogled
na dolino pod nama. Kar nekajkrat sva se morala zaustaviti in si v miru
ogledati pokrajino okoli naju, da nama ne bi kaj ušlo.
Res, prelep dan je
botroval temu, da se je na poti proti Grossglocknerju zbralo na tisoče ljudi. Z vsemi možnimi
prevoznimi sredstvi so se vozili gor in dol malodane v nepretrgani koloni.
Množica ljudi je bila tudi na Franc Joseph hohu. Ob pogledu na maso ljudi sem
dobil občutek, da gledam mravljišče.
Vrh
Grossglocknerja se je skril v oblake in ni bilo videti, da se nam bo pokazal,
kljub potrpežljivemu čakanju. Midva nisva bila pretirano razočarana, saj sva
vrh že videla na prejšnjem obisku. Obiskala sva še gospode svizce, ki tokrat
niso zavijali čokolade, so pa pozirali neštetim fotoaparatom.
Spustila sva se
del poti proti dolini in na prijetno toplem gorskem soncu pomalicala. Sklenila
sva, da proti domu ne greva po isti poti, pač pa preko Edelweis spice do
Bischofshofna in potem nazaj.
Že ko sem doma
po avtoroutu preračunaval to varianto, sem izračunal, da bova prevozila malo
več kot 400 km. Kasneje se je izkazalo, da sem bil nenatančen in je zaradi tega
prišlo do podaljšanja poti za 100 km. Če bi to vedela, bi se od doma odpravila
bolj zgodaj, ker nama je na koncu pričelo malo zmanjkovati časa.
Že pri vzponu
proti predoru Hochtor sva prišla do spoznanja, da sva si izbrala čudovito pot,
kjer so lepote posejane, kot bi jih natrosil iz vreče. Na drugi strani predora
se nama je odprl prelep pogled na vršace in doline, tu je bila vreča očitno še
večja.
Sledil je
kratek spust, nato pa vzpon proti Edelweis Spice. Na obeh straneh so naju
spremljale gore, na katerih so se v soncu lesketali mokre skale in kamenje. Tu
sva srečala upokojence iz Črnuč, ki so bili na izletu z avtobusom. Prijazen
možakar se kar ni mogel odtrgati od naju in motorja. Zaupal nama je, da sta ga
vedno zanimala tehnika in motorji, ampak današnji pa da presegajo vse okvire
verjetnega.
Ob pogledu
proti dolini mi je zaigralo srce. Pod sabo sem namreč zagledal lepo zavito
cesto, ki se je strmo spuščala, da bi najraje kar zavriskal. No, to sem
naredil kasneje, ko sva imela čeladi na glavah. Spust po njej je bil nekaj
enkratnega. Naslednjič si morava privoščiti vzpon, ker mi na taki cesti to bolj
leži.
Dohitela sva
par na Goldi. Hotela sta naju spustiti naprej, pa se nisva dala. Ob vseh
lepotah tega dne sem doživel še to, da je pred mano vozila Golda in mi tako
stalno poplesavala pred očmi. Priznam, da jo je bilo še toliko bolj užitek
gledati, ker jo je možakar elegantno, tekoče in hitro peljal.
Kar malce
razočarana sva bila, ker smo se tako hitro spustili v dolino. Pot mimo
Bischofshofna in naprej preko Obertaurna in Katschberga se nama kljub
razgibanosti ni zdela nič posebnega. Zanimivo je, kako hitro ljudje dvignemo
merila in še tisto, kar nama je bilo pred kratkim lepo, se nama sedaj ni zdelo
nič posebnega.
Po že
izrabljeni varianti sva preko Korena prišla domov. Tokrat brez kapljice dežja.
Zvečer, ko sva
legla v posteljo, še dolgo nisem mogel zaspati. Pred očmi so mi poplesavale
lepote gora in dolin, ki sva jih videla. Že dolgo ni nekaj name napravilo
takšnega vtisa. Še sedaj se dostikrat
zalotim, da mi misli bežijo nazaj tja gor.
Dolomiti septembra
Končno je
prišla zadnja avgustovska nedelja, za katero sva planirala malo daljše
potovanje po Dolomitih, tokrat spet po italijanskem delu, če se mu lahko tako
reče. Večina ljudi namreč govori nemško, pa tudi po mentaliteti in obnašanju
sodeč, se bolj štejejo za Avstrijce kot pa Italijane. Tudi hiše in vasi so po
izgledu bolj avstrijske. Zanimivi so tudi vsi napisi v pokrajini, tako
kažipoti, kot vse table z imeni krajev, ulic so najprej napisani v nemščini,
nato pa v italijanščini. Neverjetno, kot bi v Avstriji živela italijanska
manjšina in ne obratno. Tu se mi je pričelo porajati vprašanje naših zamejcev.
Saj ne da bi hotel kogarkoli kritizirati in mu kaj očitati. Splošno znano je,
da smo Slovenci hlapci, kar dokazuje tudi naslednji primer. Naša manjšina
stalno tarna, da so jim kratene pravice. V redu, se strinjam. Ampak, kako za
vraga so pa Avstrijci prišli do dvojezičnih napisov, še več, prvi je njihov
materni jezik. Še celo na policijskem avtomobilu je bil prvi napis »Gemainde
polizai«, nato pa »Policia municipale« (nisem prepričan, da sem prav napisal,
ampak bistvo sem ujel). Morda pa je razlog v tem, da si domačini ne pustijo
vzeti svojega jezika in te povsod pozdravijo in ogovorijo v nemščini?
No, ampak midva
nisva šla v te kraje, ker bi hotela reševati jezikovne probleme, tja sva šla zaradi vsega lepega, kar je moč
videti in doživeti tam. Nedeljsko popoldne sva izkoristila za to, da sva prišla
do čim boljšega izhodišča za križarjenje po Dolomitih. Vremenska napoved za
bližajoče se dneve res ni bila najboljša, ampak dopusta nisva mogla premakniti,
zato sva se odločila, da, ne glede na omenjeno, greva. Tokrat sva jo mahnila po
avtocesti skozi karavanški predor, mimo Lienza do Siliana in nato Mimo Brunecka
in Brixna v neposredno bližino Bolzana,
kjer sva v vasici Eggen rezervirala prenočišče.
Čeprav se je avgust že
praktično iztekel, nisva hotela ponoviti lanskoletne napake. Pot do tja
praktično ni bila nič posebnega, verjetno bi se dalo izbrati bolj zanimivo.
Ampak ker sva lahko krenila šele popoldan, nama je bil cilj, da čim hitreje
prideva do Eggna. Omeniti velja le pot od glavne prometnice Brixen–Bolzano do
najinega začasnega doma.
Tik pred
Bolzanom sva namreč zapeljala v dolino Eggental. Že takoj po izstopu iz
modernega predora se cesta začne močno vzpenjati po resnično ozki soteski med
nekaj deset metrov visokimi skalami, ki so zaradi padajočega kamenja ovite v
mreže. Temačna, pa zato nič manj slikovita, soteska je res nekaj posebnega.
S prenočiščem
sva bila zadovoljna, saj sva za 50 EUR na dan dobila zares prostorno sobo,
poleg katere je bila še velika kuhinja. Praktično nisva dobila sobe, kot so
nama obljubili, ampak apartma. Ne vem, zakaj bi se človek pritoževal. Iz sobe
sva imela pogled na tri strani, najlepši pa je bil z balkona, na goro Latemare
namreč. Žal se nama je zaradi slabega vremena v celoti pokazala le prvi dan,
nato pa je bila ves čas skrita v oblake. Večer sva izkoristila za sprehod po
vasici, ki sva jo zaradi majhnosti hitro
obdelala.
Vreme zjutraj
je bilo bolj kislo kot ne, delčki jasnega neba pa so naju prepričali, da sva se
kljub temu odpravila na dva najvišja
pralaza na najini poti Gavio in Stelvio. Iz Eggna sva se najprej zapeljala mimo
smučišč pod Latemarjem, nato pa sva se dvignila na 1805 m in preko Passa di
Lavazze prišla do Cavaleseja, nato pa po robu narodnega parka Monte Como do
Montagne. Tu se je cesta pričela serpentinasto spuščati proti dolini. Na
razgledni točki na eni od serpentin se nama je odprl pogled na zeleno dolino,
na koncu katere se je v zavetju gora stiskal Bolzano. Celotna dolina je bila
praktično velik nasad jablan oziroma vinogradov.
Nebo nad nama
se je jasnilo, lahko bi rekla, da se je odpiralo za naju. Kljub dokaj nizki
temperaturi so naju sončni žarki prijetno greli. Skozi Caldaro sva se
pričela vzpenjati proti Passu di Mendola. Že takoj na začetku vzpona je stala
tabla, da je prelaz zaprt. Sklenila sva, da sama ugotoviva, kaj je na stvari.
Že čez nekaj kilometrov naju je zaustavila provizorična zapornica na cesti.
Možakar, ki je stal ob zapori, nama je povedal, da je cesta zaprta, ker se je
na eni od serpentin zagozdil avtobus. Seveda so se trudili avtobus premakniti,
ampak zatrdil nama je, da jim ne bo uspelo še najmanj eno uro ali več. Svetoval
nama je obvoz po dolini preko Mezzolombarda in nato pri Clesu nazaj v hribe. Ni
nama preostalo drugega, kot da sva obrnila in upoštevala njegov nasvet. Lahko
bi sicer počakala, toda kaj če čez eno uro cesta še vedno ne bo odprta. Bolje
da izpustiva en prelaz, kot pa da izgubiva ves dan.
Tudi potovanje
po dolini med vinogradi in sadovnjaki je bilo po svoje lepo doživetje, le malce
sva bila razočarana, ker ni bilo tako, kot sva si zamislila. Poleg tega so se
vrhovi gora skrivali v oblakih, tako da sva bila za najlepše prikrajšana.
V času kosila nama je kljub nevšečnostim uspelo
priti na Passo del Tonale. Presenetile so naju visoke stavbe, skorajda
stolpnice na višini 1884 m. Pojedla sva pravi italijanski obrok. Vlasta je
dobila majhno, a okusno porcijo lazanje, jaz pa dobro polento z jurčki. Po
okrepčilu sva se na kratko spustila v dolino in še preden sva se tega zavedla,
sva se že vzpenjala proti Gaviji.
Strma in
serpentinasta cesta naju je kmalu pripeljala do najlepšega dela te poti. Cesta
se je zožila na širino, primerno za en avto, in se še bolj serpentinasto in
skozi kar nekaj predorčkov pričela močneje vzpenjati. Ob pogledovanju po strmem
pobočju proti dolini nama je adrenalin tekel v potokih vse do vrha prelaza na
2621 m. Sonce ni uspelo segreti ozračja na več kot 8°C, zato nisva dolgo ostala
na prelazu. Po bolj široki cesti sva se spustila v Bormio. Nahranila sva še
najino Panko in že smo drveli novemu vzponu naproti.
Tudi proti
Stelviju je tako kot po vseh Dolomitih speljana lepa cesta, s katere se ti, če
imaš le lepo vreme, odpira nešteto pogledov na mogočne gore. Nekaj se nama jih
je sicer skrilo, kljub temu pa sva jih videla toliko, da sva v vožnji več kot
uživala.
Na 2.758 m
visokem prelazu je bilo živahno kot na kakšni vaški veselici. Polno trgovinic
in stojnic, kjer lahko kupiš praktično vse. Od spominkov do hrane in pijače, pa
tudi kakšen manjkajoč del planinske opreme ali oblačil bi se našel. Kot
obiskovalci vsekakor prevladujejo motoristi. Masovnega turizma ni, ker je cesta
preozka da bi po njej vozili avtobusi, izredno veliko pa je tudi kolesarjev.
Pred njihovim podvigom dam kapo dol; vsa čast vsakemu, ki z močjo svojega
telesa pride tja gor. No, pa ne samo tja, na katerikoli prelaz. Res, občudujem
te ljudi in njihovo voljo.
Po krajšem
postanku sva se po sanjski cesti, ki je bila ujeta v že prenekateri fotoaparat,
spustila v dolino. Na desni so naju kar precejšen del poti spremljali mogočni
ledeniki. Niže so naju vse do Merana in naprej do Bolzana spet pričeli
spremljati vinogradi in sadovnjaki. Žal
naju je noč že malo priganjala, tako da se nisva utegnila ustaviti v
Meranu, ki je bil videti kot prikupno mesto, vsaj tako na daleč.
Bolzano na naju
ni naredil posebnega vtisa. Eno od mest pač. Skozenj sva se zapeljala le, ker
druge možnosti ni bilo. Vsekakor pa naju je spet navdušila vožnja skozi ozko
sotesko Eggental do najinega prenočišča.
V zgodnjem
jutru me je prebudilo škrebljanje dežja po okenski polici. Torej se je
vremenska napoved uresničila. Razočaran sem se prevalil na drugo stran in spal
dalje. Še preden sva vstala, je dež ponehal in po zajtrku je že kazalo, da bo
bolje. Na nebu so se celo pričela pojavljati majhna okenca jasnine. Ker sva za ta
dan načrtovala bolj kratek krog, sva sklenila, da ne glede na vse ne bova
ležala v sobi.
Še zadnjič sva
zapeljala skozi sotesko Eggental do Bolzana, od tam pa severno v dolino
Sarentina. Nekje sva zasledila, da je to dolina gradov, ki jih je mimogrede
v teh predelih že tako veliko. Nič
čudnega torej, da so brixenški škofje že pred 1000 leti prišli na Bled in tam
poiskali prostor za še en grad, saj jim je doma že skorajda zmanjkalo prostora.
Dolina je res
bogata z gradovi, ki pa niso njena največja lepota. Že sama po sebi je dovolj
lepa, če pa pridamo še strme skale, ki se vzpenjajo visoko v nebo, mislim, da
je to več kot dovolj. Slikovita cesta od Bolzana proti Sarentinu je speljana
skozi več kot 20 nekaj sto metrov dolgih predorčkov. Ti so tako blizu drug
poleg drugega, da sem se počutil kot riba, ki iz vode le na kratko pride po
zrak in že se spet potopi. Vožnja skoznje je bila namreč nekaj podobnega.
Komajda sva dojela da sva zapeljala na dnevno svetlobo, že sva bila spet v
predoru. Prišlo mi je na misel, da sva danes hotela le zapolniti dan, na koncu
pa se imava tako lepo.
Vsega lepega je
enkrat konec, tudi naju je sreča zapustila, prvič ta dan. Z meglenega neba je
pričelo pršiti. Nič hudega sicer, le toliko da je bila cesta mokra. Navlekla
sva si dežne kombinezone in previdno nadaljevala proti Passu di Pennes
(pravilno sem zapisal, nobenega e ne zamenjuje i, vsaka podobnost je zgolj
naključna). Bolj ko sva se vzpenjala na 2211 m visoki prelaz, nižja je bila temperatura. Na koncu je bila
le še 4° nad ničlo. Na meglenem prelazu sva se samo fotografirala, pa še pri
tem nama je fotoaparat malo odrekel pokorščino. Kdo pa je ne bi, če bi ga
potegnil iz toplega zavetja na tak mraz. Z isto mero previdnosti sva se
spustila do Vipitena in jo po glavni cesti mahnila nazaj proti Bolzanu. Dež je
skorajda ponehal. No ja, res skorajda, pred Brixnom se je ulilo. Tako si nisva
uspela ogledati mesta, le v zavetju trgovine sva pomalicala in nadaljevala pot
proti jasnejšemu nebu.
Kmalu je
prenehalo deževati in nebo se je spet pričelo jasniti. Z glavne ceste sva
zavila v Tierser Tal in preko 1630 m visokega passa Nigra zapeljala do
Karerseeja. Panoramska cesta nama je med drugim ponudila pogled na Bolzano, ki
ga je, edinega v celotni dolini, obsijalo sonce, ki se je poskušalo prebiti
skozi oblake.
Pri Karersseju
sva naredila krajši postanek in si ogledala lepo zeleno gladino jezerca.
Legenda, povezana z okolico, govori o Ondini, ki v harmoniji z naravo prebiva v
tukajšnjih gorah, gozdovih in jezerih, ki so sedaj njen dom.
Nič kaj lepo
doživetje pa naju ni čakalo ob odhodu. Usedel sem se na motor in pospravil
stransko stojalo. Spomnil sem se, da sem želel za eno stopnjo dvigniti svoj
sedež, zato se želel sestopiti z motorja. Pozabil sem, da sem le trenutek prej
pospravil stojalo. Nagnil sem motor v levo in na pol sem že zlezel z njega.
Motor pa se ni ustavil na stojalu, temveč pričel padati. Ko sem opazil, kaj se
dogaja, sem ga poskušal obdržati. V mišici leve noge me je zapeklo, kot bi
vanjo zasadil nož. Kaj več kot počasi spustiti motor na tla, mi ni uspelo,
čeprav mi je že tudi Vlasta priskočila na pomoč. Vse se je zgodilo zelo na
hitro. Najprej sem pobral motor, šele potem sem začel razmišljati o nogi.
Mišico sem očitno pretegnil, ker me boli še danes. Bolj pa me boli to, da sem
naredil tako nepremišljeno napako. Res je včasih dovolj le trenutek furje.
S tresočimi
rokami sem pripeljal do gostišča, ki je bilo le malo oddaljeno od najinega
prenočišča. Tam sva si privoščila počitek, ki sva ga izkoristila predvsem za
zbiranje informacij o gostišču, kjer je bilo vsak dan zbranih tudi do 20
motoristov. Izvedela sva, da je hotel vključen v nekakšno združenje motoristov,
da v njem praktično dobiš vse informacije, ki jih kot motorist potrebuješ. V
hladnem vremenu si lahko tudi pregreješ kosti v savni. Seveda pa za tako uslugo
plačaš od 45 EUR naprej - na osebo, da se razumemo. Bova prišla, ko bomo imeli
evropske plače!
Raje sva se
vrnila v najino domovanje in se peš odpravila v vaško picerijo nad športnim
kompleksom, kjer sva se navečerjala.
Tudi večino
zadnje noči je rahlo deževalo, vendar se je do jutra vreme toliko izboljšalo,
da ni bilo več padavin in so se ceste posušile. Le težki črni oblaki se niso
hoteli dvigniti.
Spet sva se
zapeljala mimo Kareseeja, nato pa preko Karerpassa v Moeno. Tu so počasi
pričeli izginjati dvojezični napisi. Torej sva zapeljala v pravo Italijo.
V Moeni še ni
bilo čutiti tistega pravega italijanskega vpliva. Hiše so bile še vedno
izdelane in opremljene v tipičnem avstrijsko-tirolskem stilu, kar daje tudi
sicer lepo urejenemu mestecu prijeten videz.
Popolnoma
drugače je v sosednjem Predazzu, ki se nama je zdel že tipično italijansko
mesto. Nisva mogla mimo lepo urejenih skakalnic in centra pod njim. V oči so
nama padle že zato, ker veva, v kakšnem stanju je naša Planica.
Pa se po svoji
popularnosti in poznavanju v svetu Predazzo ne more primerjati s Planico. Kar
pa se urejenosti tiče, je ravno obratno. Nisem strokovnjak za skakalnice, ampak
tako na oko so v Predazzu mnogo bolje vzdrževane, da o okolici sploh ne
govorim. Nikjer nisva videla napol podirajočih se stavb, parkirišča so povečini
asfaltirana. Pogrešila pa sva tudi strica, ki te pocuka za rokav in od tebe
zahteva plačilo parkirnine.
Nadaljevala sva
preko, od turistov obleganega, Paneveggija znanega po mogočnih gozdovih, ki so
po tablah in napisih sodeč, del zaščitenega narodnega parka. Sonce je malce
pokukalo izza oblakov, zato sva se odločila, da se zapeljeva malo s poti na
Passo di Rolle. Še preden sva se povzpela nanj, se je že spet spustila megla in
nama skrila panoramo. Ni nama preostalo drugega, kot da sva se spustila nazaj
malo niže in spet v višine na 2033m. Toliko je namreč visok Passo di Valles,
bojda dobra razgledna točka po bližnjih vršacih in dolinah. Če je temu res
tako, ne veva, ker sva zopet gledala le meglo.
V upanju, da bo
na naslednjem prelazu bolje, sva se spustila do Agorda, kjer naju je spet
pozdravilo sonce. Bolje razpoložena sva se vzpenjala na Passo Duran, kjer
pa se je zgodba ponovila. Nizki oblaki so kraljevali nad vrhovi in nama jih
ljubosumno skrivali. Tudi preko Cibiane ni bilo nič drugače. V Pieve di Cadore
je bilo sonce že tako močno, da nama je postalo že malo preveč toplo, gore pa
so bile še vedno v oblakih. Tako nama je dan mineval zgolj v uživaški vožnji po
gorskih cestah.
Videti je, da
nama ta del Dolomitov res ni usojen ali pa naju neka sila na tak način vleče,
da se vračava vanje v upanju, da bo tokrat bolje. Za nameček nama je že pošteno
krulilo v želodcih, trgovine pa so bile v času popoldanskega počitka zaprte.
Malo pred
Ampezzom sva ob cesti našla brunarico, ki nama je lansko leto nudila vsaj malo
zaščite med kratkim spancem. Tudi tokrat sva se ustavila ob njej in zajela sapo
pred nadaljevanjem.
Kar malce
enolična in pusta pot mimo Tolmezza ni in ni hotela miniti. Lahko da se nama je
tako vlekla tudi zaradi lakote, ki je bila vse hujša. Končno sva v Carniji
našla odprto trgovino. Ne vem, kdo je od tod naprej bolj zadovoljno predel.
Najina zvesta Panka ali midva s prijetno polnimi želodci. Kot bi mignil, sva
pripeljala na mejo in od tam po Gornjesavski dolini spet domov.
Podaljšan
trodnevni izlet se nama ni iztekel popolnoma tako, kot sva pričakovala. Kljub
temu sva bila zadovoljna, da nama je vreme dobro služilo vsaj drugi dan, ko sva
prečkala najvišje prelaze. Dolomiti pa naju niso razočarali in se bova še rada
vračala vanje. V njih je nekaj čarobnega. Samo vsi trije pogoji morajo biti
izpolnjeni: dovolj zdravja, časa in denarja, potem bo pa že šlo.
Bolj berem, bolj mi jasno da imava precej podobne poglede... GG, Dolomiti so postali vsakoletno romanje. Letos imam plan osvojiti Pordoi s kolesom... in ponoviti Provanso z Dolomiti, ker se lani ni izšlo.Več je tu www.moto-potepuh.si Sem si naredil spletno in zdaj bo treba pisat.. :) Veliko užitkov, lepih in srečnih km tudi v 2013!
OdgovoriIzbrišiDavid
Na brzino sem pogledal tvojo stran in je zelo lepo urejena. Ko bom imel malo več časa, se moram malo "poglobiti". Glede na to, da so namo pri srcu iste stvari ne dvomim, da mi ne bi bila všeč.
IzbrišiSrečno tudi tebi!