Advent v Gradcu

Adventni čas je najlepši čas v letu! Kaj ne rečemo za marsikateri del leta tako? Saj ni važno. Naj ostane pri tem. Dokler ne pride pomlad, se veselimo novoletno okrašenih mest in vasi in uživajmo na toplem ali pa ob skodelici kuhančka na hladnem trgu.

Ja, december ima poseben čar. Dotakne se tudi tistih, manj romantičnih. Vsakdo se rad spominja otroštva in veselega pričakovanja, kaj bodo prinesli dobri možje. Ampak mi smo že odrasli, v dobre može ne verjamemo več, zato moramo sami poskrbeti, da nam je lepo. Včasih nam z namigom pomagajo prijatelji. A ni lepo, da jih imamo? Icko nama je namignil, da imajo v Gradcu, poleg vseh božičnih sejmov in prireditev, tudi razstavo ledenih skulptur. Mestece se nama je prikupilo že lansko jesen. Zakaj ga ne bi doživela še v adventnem času?

Povabila sva še Zdenko, uskladili smo obveznosti in proste dneve, le še vreme nam je hotelo malo ponagajati. Iz deževne sobote smo izlet premaknili na, po napovedih sodeč, lepšo nedeljo. Pa sprva ni kazalo, da bo ravno tako. Turobna megla nas je spremljala skoraj celo pot. Tik pred Gradcem, ko smo zapeljali skozi zadnji predor na avtocesti, smo vstopili v drug svet. Toplo sonce je talilo najbolj vztrajne zaplate snega. Kar prelepo je bilo, da bi bilo res.

Vstopili smo v predmestje Gradca in se po Karntner Strasse približevali centru, ki smo ga skorajda že videli. Saj sem rekel, da je bilo prelepo. Naenkrat se ne mazda odločila, da se ne gre več. Nič ni pomagalo, ne prigovarjanje in ne prošnje. Ročno smo jo premaknili na bližnje parkirišče. Razen tega, da sem modro gledal v nemi motor, nisem imel ideje, kje se ga lotiti. Edina rešitev je bil telefon in asistenca zavarovalnice. Prej kot v uri se nam je pridružil mehanik, ki je govoril hrvaško približno tako dobro kot jaz nemško. Sporazumela sva se, v čem je težava in predlagal je ponovni preizkus motorja. Ne boste verjeli. Iz prve, kot bi se mi posmehovala, je mazdica zapela. Ne vem, kdo je gledal z bolj debelimi očmi - mehanik ali jaz. Dobil sem občutek, da je bil prepričan, da smo mu samo hoteli popestriti delovno nedeljo, ali pa si je o nas mislil še kaj bolj sočnega. Ker meni, južnjaku ni zaupal, je za mnenje povprašal še računalnik. Rezultat: „Keine fehler!“ Pa nič, stisk roke in srečno!

Nadaljevali smo do centra, ki smo ga že pred dobro uro skorajda videli, parkirali in veselo na potep po Gradcu. Odkrivali smo lepote čarobno okrašenega mesta, se veselili z množico ljudi, ki je pohajkovala po ulicah, si seveda vzeli kar nekaj časa za ledene skulpture na dvorišču deželnega parlamenta, skratka uživali, kot se je le dalo. Lepo nam je bilo in vsakomur priporočam, da se tja do svetih treh kraljev sprehodi po ulicah Gradca. Ne veliko, ampak nekaj prostih dni je pa še do takrat.

Kot vedno, sem imet tudi tokrat s sabo fotoaparat. Naj se, še preden pogledate fotografije opravičim. Res smo se imeli lepo. Prevzel nas je novoletni čas, skorajda sem pozabil na težave z avtom. Ja, skorajda! Na žalost pa ne čisto, to sem videl, ko sem doma pogledal fotografije. Z glavo nisem bil čisto pri stvari, oko ni našlo pravih motivov, roka ni bila mirna … 

In na koncu ali pa za konec. Srečno smo prišli domov. Res, da se je mazda še enkrat odločila za počitek, ki ga nismo predvideli. Vsaj ne na izvozu z avtoceste v bližini Celovca. Pa nič zato! Spet ročno smo šli do zasilnega parkirišča, kjer smo popili Zdenkino kavico iz termovke. Lepše bi bilo na kakšnem bolj prijaznem prostoru. Ampak če nisi preveč zahteven, je povsod lepo.

Pol ure je hitro minilo. Tako nam, kot očitno tudi mazdi je bilo počivanja dovolj. Po treh poizkusih je zapredla, mi pa smo se hitro spakirali in odpeljali ter še pred polnočjo ležali v domačih posteljah.

Dolomiti so najlepši jeseni

Z naslovom se smučarski navdušenci bržkone ne bodo strinjali. V svoj zagovor naj takoj povem, da tistih pravih zimskih Dolomitov še nisem doživel, do takrat ostanem pri tem.

Dolomiti, ah Dolomiti! Človek ne more imeti rad samo enega kraja. Pri meni je na prvem mestu Francija, to verjetno že veste, kmalu za njo pridejo na vrsto značilni rdečkasti vršaci. Še ko sva potovala z motorjem, sva se vsako leto vsaj enkrat zapeljala po sanjskih cestah preko visokih prelazov. Motor sva zamenjala s Krištofom, ljubezen je ostala. Z avtodomom res ni tak užitek voziti po serpentinastih gorskih cestah, kot je to z motorjem, je pa zato toliko več časa za ogledovanje okolice. Pa še ena velika prednost je. Z motorjem se moraš praviloma spustiti v dolino, še preden se zmrači, in sonce, tik preden se poslovi, še zadnjič obarva vrhove v čarobno rdečo barvo. Tako nehote zamudiš najlepše. Z avtom lahko še malo počakaš, z avtodomom … Aaaah! Ko je najlepše, najdeš primerno parkirišče, odpreš steklenico izbranega vina, gledaš okoli sebe in uživaš. Je še kaj lepšega?

Tokrat sva se odločila, da se ne bova samo vozila in užitkarila, ampak si bova privoščila tudi kakšen ne preveč tehnično zahteven in nevaren vzpon. Nekaj idej za pohode se nama je porodilo ob preteklih vandranjih, nekaj sva jih dobila v potopisih, največ informacij pa na internetni strani hribi.net, ki je prava zakladnica podatkov.

Odhod v Dolomite sva načrtovala dan po tem, ko sva se vrnila s Triglava. Vreme in Dolomiti – po dosedanjih izkušnjah večen problem. Sreda je bila deževna. Po hribih je precej nizko zapadel prvi sneg. Bova sploh lahko šla?

V četrtek je kazalo na bolje, vsaj napoved je bila obetavna, zato sva pozno popoldne krenila proti Trbižu in naprej po stari cesti po Kanalski dolini, nato pa zavila proti Dolomitom in skozi Barcis prišla v Longarone, nad katerim se je jeseni 1963 zgodil eden od najhujših podorov gora. Velika gmota je padla v umetno jezero pri jezu Vajont, ki je sicer zdržal pritiske, preko njega pa je pljusknila voda. Posledice so bile katastrofalne. Uničen je bil dobršen del Longaroneja in okoliških vasi, umrlo je okoli 2.000 ljudi.

Večerno sonce je osvetljevalo vrhove Dolomitov, ki so naju že nekaj časa vabili medse. V Bellunu naju je ujela noč! Nadaljevala sva skozi Alleghe in ker nisva našla primernega parkirišča, sva se zapeljala na Passo Fedaia in parkirala na enem od parkirišč ob umetnem jezeru na višini 2.053 m (N 46.45902 E 11.86305).

Ko sva se zjutraj prebudila, sva opazila, da drugo stran jezera že greje sonce. Na najini strani je bila temperatura blizu ničle, zato sva se zapeljala v njegov objem. Pri odhodu s parkirišča sva zagledala znak »NO CAMPER«, ki nama ga je ob prihodu skrilo grmovje in noč. Danes se bova morala bolj potruditi!

Sonce je med tem obsijalo sveže zasneženo pobočje Marmolade. Vase sem zbasal zadnje grižljaje zajtrka, se popekel z jutranjo kavico in že sem fotografiral. Kakšni motivi! Kaj bi na mojem mestu naredil pravi fotograf?

Spet sva zapeljala po brani umetnega jezu in blizu spodnje postaje vlečnice, v bistvu na koncu smučarske proge, našla primerno parkirišče (N46.45775 E11.86730). Na njem sva prenočila dvakrat.

Capanna al Ghiacciaio - 2.700 mnm in Col di Bousc - 2.494 mnm

Hladno jutro je minilo, nebo brez oblačka je obetalo lep dan. Le malokrat sva imela takšno vreme v Dolomitih. Pripravila sva se na pohod do koče Capanna al Ghiacciaio, ki leži ob vznožju Marmoladinega ledenika. Lahko bi šla z vlečnico in se sprehodila le dobrih deset minut, kot je to storila večina izletnikov. Ampak hribi so lepši, če jih dosežeš v lastnem znoju, vsaj dokler se da. Vzpon po skalnatem in gruščastem pobočju, čeprav ne ravno položnem, je bil nezahteven. Sonce je počasi dobivalo moč in prijetno grelo. Vsak korak, vsak pridobljen meter višine je bil poplačan s prelepim razgledom. Pred nama Marmolada, na drugi strani, preko jezera sta čakala na naju Belvedere in Piz Boe, okoli njiju pa kulisa vrhov. Čudovito!

V mislih sem se vrnil leta nazaj, ko sem v te konce z avtobusom pripeljal gorske reševalce iz Bohinja. Ob 50-letnici GRS Bohinj so si zadali cilj osvojiti vrh Marmolade. Osvojitev vrha jim je preprečilo slabo vreme. Le malo pred ciljem so se morali zaradi megle, dežja, vetra in ne vem česa še obrniti in se vrniti do avtobusa brez lovorike.

S svojo preudarnostjo so mi hote ali nehote dali življenjsko lekcijo. Izkušenost planinca se ne meri v številu osvojenih vrhov, pač pa v razumu, da znaš pravočasno odnehati. Vrhovi gora stojijo že tisočletja in verjetno bodo še nekaj časa. Zatorej, če ne danes, se nanje lahko povzpneš kdaj drugič!

Preden sva se zavedela, sva prispela do koče. Plačilo za vzpon – posedanje na od sonca razgretih skalah in seveda panorama …

Celo popoldne je bilo še pred nama, da bi se kar takoj vrnila k avtodomu nama nekako ni ustrezalo. Med potjo navzgor nama je v oči padel zaobljen vrh Col di Bousc. 

Med vzponom pod njegovim strmim skalnatim pobočjem je z njega priletelo nekaj kamenja. Odločila sva se, da greva pogledat, kdo naju je kamenjal. Ker seveda ne znava plezati, sva se morala povzpeti nanj po zahodnem pobočju. Že na sedlu, potem pa tudi med vzponom po strmih travnatih pobočjih, sva naletela na kar nekaj ostankov utrjenih zgradb iz I. svetovne vojne. Malce sva jih raziskala in jih pofotografirala. 

Na prepadnem vrhu se nama je spet odprl prelep razgled, le kolena so ob pogledu navzdol postala čudno mehka. Previdno sva se spustila do sedla in potem nazaj k Krištofu. 

Pozno popoldne sva preživela kar na parkirišču, takrat še sama, naslednji dan pa se nama je pridružilo kar nekaj sotrpinov. Ja, konec tedna!

Sonce je le še obliznilo vrhove, potem, pa se je stemnilo in shladilo. Prišla je noč.

Belvedere - 2.650 mnm

Nov dan se je pričel podobno kot prejšnji. Sonce, nebo brez oblačka, skorajda kičasto. Priprave na nov vzpon …

Tokrat sva morala na drugo stran jezera. Počasen vzpon po travi se je kaj kmalu prevesil v strmo gruščasto pobočje, ki se je spet spremenilo v travo. Le strmina ni popustila. Marmolada se nama je tokrat, ko je bila bolj oddaljena, prikazala v vsej svoji mogočnosti. 

Kar naenkrat so nama nasproti po poti pripeljali kolesarji. Bil sem tako šokiran, da sem komajda pravočasno pripravil fotoaparat. Pozdravili so in odbrzeli navzdol. Jaz pa sem slikal in slikal.

»Norci,« sem na glas razmišljal.

»Kdo je bolj nor, ti ali oni? Koliko slik si pa naredil,« jih je Vlasta vzela v bran.

»Ja, ja! Če sem jaz naredil napako, bom sliko zbrisal, če jo bo pa eden od njih, bo pa 'ubrisal'!«

Nadaljevala sva do sedla Porta Vescovo, kamor so trumoma, z gondolo iz Arabbe, prihajali gorski kolesarji in se potem po smučarski progi spuščali nazaj v dolino. Nama je bolj godil še kratek vzpon na Belvedere. Ime pove vse!

Žal je bil pod njegovim vrhom trop ovac, ki je na pobočja nastavil večje število protipehotnih pohodnih min. Tako sva morala preložiti malico na manj ogroženo področje.

Že dan poprej sva se odločila, da bova z vrha nadaljevala po grebenu, dokler se nama bo ljubilo, potem se bova nekje spustila na spodnjo pot in se po njej vrnila na Fedaio. Po slabi uri nenaporne in ne preveč nevarne hoja po grebenu sva našla ravno  poličko na travnatem spustu, v zavetju pred vetrom in v miru posedela in se predajala toplemu soncu. Pravi mali raj!

Odločila sva se, da je dovolj pohajkovanja in da se vrneva nazaj »domov«. Po hudi strmini sva se spustila kakih dvesto metrov nižje na uhojeno pot in po njej počasi zapuščala pobočje Belvedera.

Popoldan oziroma večer nama je minil podobno kot dan pred njim, le da nama je tokrat družbo  delalo pet avtodomarjev in vesela družba kakih dvajsetih lokalnih mladcev, ki so kasneje zakurili taborni ogenj in postavili šotore. A si lahko predstavljate vik in krik, če bi bili recimo na Vršiču?

Nov dan, nove zmage! Kar verjeti nisva mogla, da nama je tudi ta dan vreme naklonjeno. Ali pa sva si, spričo zahtevnega vzpona želela, da nama ne bi bilo. Šala, šala!

Najprej sva se namenila, da dopolniva zaloge. Vode, elektrike in plina sva imela še dovolj, le s kruhom sva bila bolj na tesno. Zapeljala sva se v dolino v Canazei in upala, da bova našla odprto vsaj kakšno trgovino ali pekarno, čeprav je bila nedelja. Očitno Italijani niso tako razvajeni kot mi. Vse je bilo zaprto! K sreči sva v nekakšni slaščičarni in trgovinici s spominki našla trajen kruh in jabolčni zavitek.

Nazaj v hribe, pardon na prelaze! Povzpela sva se na Passo Pordoi in še pred deseto z nahrbtniki na hrbtu zapuščala parkirišče. Mimo spodnje postaje gondole, ki te pripelje na 2.900 mnm in tri ure pohoda zmanjša za polovico, sva šla kot fijakarska konja. Da naju slučajno ne bi premamilo. 

Takoj sva zagrizla v strm klanec. No, mislila sva, da je strm. Kasneje, ko sva prišla do melišča, sva videla, kaj je strmina. 

Cikcak sva se vzpenjala po njem skozi nekakšen žleb med stenami, lovila sapo in z malce nevoščljivosti gledala potnike v gondoli, ki so se brez truda visoko nad nama podajali proti istemu cilju. 

Res da dodobra prepotena, zato pa toliko bolj zadovoljna, sva prispela do koče na platoju na vrhu melišča. Prva polovica poti je bila za nama.

Vstopila sva v nov svet. Če nas NASA in Armstrong niso naplahtali, potem je bilo tako kot na Luni. Povsod naokoli skalnati platoji in pusto kamenje. V daljavi pa se nama je kazal Piz Boe. 'Mater' je še daleč!

Ne vem, kako zgleda, če te muči višinska bolezen, ampak dihala sva malo bolj težko. Lahko pa da sva bila samo utrujena! Ravnina se je kar naenkrat postavila pokonci in to dobesedno. S pomočjo jeklenic in klinov sva se vzpenjala navzgor. Pred nama in za nama pa gruče pohodnikov. Bojda se nekateri, ki prvi del obdelajo z gondolo, povzpnejo kar v sandalih. Takšnih midva sicer nisva videla, kar nekaj pa je bilo nedeljskih sprehajalcev. Gora je namreč izredno popularna.

Kot se je strmina pričela, tako je tudi popustila. Po slabih treh urah vzpona se je pred nama, na vrhu gore, pojavila koča. Okoli nje pa, ne boste verjeli, miljavžent ljudi. Komajda sva našla prostor, da sva sedla in si odpočila. 

Spustila sva se nazaj na Pordoi in na parkirišču malce počila. Sezula sva težke gojzarje in pomigala s prsti.

Prenovljena sva se odpeljala na že poznano parkirišče ob spodnji postaji gondole na Falzaregu (N 46.51991 E12.00818) in v družbi kakih desetih avtodomarjev mirno prespala.

Lagazuoi piccolo – 2.778 mnm

Jutro je prineslo težke noge, utrujena ramena … Kaj naj narediva sedaj? Naj si privoščiva dan počitka, izbereva lažjo turo, greva kar v dolino? Po obilnem zajtrku in ko je sonce z vso močjo ogrelo kabino Krištofa, dilem ni bilo več! Če sva rekla na Lagauzoi, potem greva na Lagauzoi. Le skozi galerijo ne bova šla. Greva po normalni poti, naokoli.

Nekaj parov in manjših skupinic se je na pot podalo pred nama. Tiho sva jim sledila. Prišla sva do razcepa poti. Levo skozi galerijo, desno po normalni poti. 

Vlasta ni spregledala mojega otožnega pogleda.

»Kaj pa, če greš sam skozi galerijo, jaz pa naokoli? Saj se ne bom zgubila!«

Srce mi je kar poskočilo. Seveda me je mikal vzpon skozi tako imenovano galerijo. V bistvu je to skorajda navpičen rov s strmimi stopnicami, ki so ga zgradili Italijanski vojaki med I. svetovno vojno. Pripravil sem svetilko, poljubil Vlasto in se pričel vzpenjati preko klinov in ob pomoči jeklenic. 

Preden sem vstopil v sistem rovov, glavni naj bi bil dolg preko enega kilometra, sem naredil še nekaj posnetkov ob normalni svetlobi. Vstopil sem v predor. Tik pred mano je bila skupina Nemcev. Na začetku stopnic so se zaustavili in mi vljudno odstopili pot. Prižgal sem naglavno svetilko in se podaj naprej. Nič nisem videl. Še enkrat sem preveril luč. Dela, samo vseeno se nič ne vidi.

»Uf,« mi je ušlo.

»Ja, uf,« je ponovil nekdo od Nemcev. Takrat sem spoznal, da niso tako hudo vljudni, le preračunljivi.

Pričel sem se vzpenjati po zares strmih stopnicah. Pot je bila vseskozi varovana z jeklenico. Videl sem le kake tri stopnice pred seboj, naprej je bila črna tema. 

Počasi so se mi oči navadile na temo, kljub temu sem bolj taval kot videl. Kmalu se je na desni nekaj posvetilo. Svetloba je prihajala skozi lino v steni, skozi katero se mi je kasneje odprl lep pogled na okoliške gore. Lepo, čeprav kar malce strašljivo. 

Zavil sem v stranski rov, da bi videl kam vodi. Ni in ni bilo konca. Radovednost, radovednost. Moral sem se vrniti do razcepa in nadaljevati pot po stopnicah.

Vesel sem bil, da je šla Vlasta po normalni poti. Tisti delček klavstrofobije, ki je v njej, bi nama naredil nemalo težav. Še meni ni bilo ravno prijetno. Pred morebitnim ponovnim adrenalinskim vzponom bom krepko premislil.

Skozi lesena vrata na vrhu predora sem stopil na svetlo. Kakšno olajšanje. Kako so se šele počutili vojaki, ki so v teh rovih preživljali cele dneve, tedne, mesece … 

Pohitel sem proti koči, nad zgornjo postajo gondole. Nameraval sem najti lepo razgledno točko in pomahati Vlasti, ki se bo vzpenjala proti meni. Ampak, bil sem žrtev hude zarote. Vlasta je že sedela na klopci pred kočo in mi veselo mahala.

Skupaj sva premagala še tistih nekaj metrov do vrha Lagazuoja, kjer naju je pričakala prava mala vojska kamnitih možicev in pa ravno toliko planincev. 

Ozrla sva se naokoli, na vse pred dnevi osvojene vrhove in na tiste, ki še čakajo na naju. Ne vem, kako je z vami,  meni v takih trenutkih postane toplo pri srcu. Dosegel sem nekaj novega, doživel veliko lepega! Pa tako malo je manjkalo, da bi bil prikrajšan za to. Srečen sem!

Na Falzaregu naju je pričakala še večja gneča kot na vrhu. Umaknila sva se na Valparolo in v miru povečerjala. Počakala sva še na sončni zahod, nato sva se vrnila na nekaj sto metrov oddaljeno parkirišče in zaspala.

Zjutraj sva zapustila Dolomite! Veliko dni sva že preživela v njih, a nikdar še nisva imela tako konstantno lepega vremena in še nikdar nisva doživela toliko lepega.

Brez besed sva vedela, kaj se nama plete po glavi. Dolomiti, kmalu nasvidenje!

S kolesom ob Dravi

Drug del dopusta sva preživela ob Dravi, oziroma ob kolesarjenju po njenih poteh. Za izhodišče sva si najprej vzela Lienz in bližnji Dolomiten kamp v Amlachu (N46.81340 E12.76310). Za tridnevno kampiranje sva z ACSI kartico in plačilom vseh mogočih prispevkov in dajatev odštela 62,70 €. Prijeten in urejen kamp. Sploh sanitarni prostori so bili takšni, da jih v kampih nisva vajena. Morda je minus le lega, ki je v jesenskem času malce preveč senčna. Lienški Dolomiti soncu namreč dolgo ne pustijo na plano. Poleti je njegova pot drugačna in to ni moteče. Je pa vsekakor dobro izhodišče za razne športe, od kolesarstva, pohodništva, kajakaštva in drugih vodnih športov, ali pa nenazadnje za obisk Lienza.

Midva sva si tokrat prvič vzela nekaj časa zanj. Mnogokrat sva ga samo prevozila. Tokrat pa sva ugotovila, da sicer ni nič posebnega, kljub temu pa dovolj prikupen, da se je v njem vredno pomuditi kakšno uro.

Zvečer se je pooblačilo in zjutraj naju je prebudilo škrebljanje dežja po strehi. Prisiljen dan počitka sva izkoristila za prebiranje knjig iz potovalne knjižnice. Tudi to je bilo prijetno, pa še okončine so nama bile hvaležne.

Nov dan, novo vreme! Spet sonce, le nizko zapadli sneg je dodobra shladil ozračje. Oblačila s kratkimi rokavi so se preselila globoko v omaro, poiskala sva tudi tople windstoperje. Potem pa veselo na kolo nazaj proti Italiji. Nameravala sva do San Candida, pa sva uspela le do Silliana. Naprej se nama enostavno ni ljubilo. Pa saj je bilo dovolj. Ob Dravi gor in dol sva naredila slabih 70 kilometrov. 

Večinoma prijetna družinska kolesarska pot, ki je navzgor malce bolj napeta kot naša od Mojstrane do Kranjske gore, zato pa navzdol toliko bolj leti.

Lienz je ostal za nama, midva pa sva že vozila proti Spittalu, točneje Millstattskemu jezeru, ki sva ga zgodaj popoldan obvozila, ob lahkotnem vrtenju pedal. Južna stran kolesarske poti je speljana malce gor in dol skozi gozd, po kvalitetnem makadamu. Severna pa skozi naselja po asfaltirani kolesarski poti ob glavni cesti. 

Popoldan sva spet sedla v Krištofa in skozi Beljak prispela na PZA v Borovljah (N46.52449 E14.29724). 24-urno parkiranje stane 4 €, 1 € pa žeton, ki ga lahko koristite za desetminutno točenje vode ali deseturni  priklop na elektriko. Seveda na avtomatu lahko kupite poljubno število žetonov.

Zadnji dan dopusta sva izkoristila za krajšo kolesarsko turo, po lepem makadamu ob Dravi, ki je v tem delu že podobna pravi reki. V zgornjem toku blizu Silliana naju je bolj spominjala na potoček.

Tako sva zaokrožila najin dopust. Samo še: »Čez Ljubelj na drugo stran… « in spet sva bila doma.

Prepričan sem, da ne za dolgo!

Statistika:

-          potepala sva se 10 dni

-          prevozila sva 690 km

-          za gorivo porabila okroglih 90 €

-          za kamp in PZA 67 €

-          za dopolnitev zalog hrane in še kakšno malenkost 100 €

Trije dnevi na Triglavu

Ja, ja, že slišim komentarje: »Kaj pa ste delali tri dni? Večina to naredi v dveh, boljši pa celo v enem dnevu!«

Uživali smo! Pa prav lepo nam je bilo! Brez naglice, lepo umirjeno. Daleč od vsakdanjih skrbi, nove pokojninske reforme, recesije …

Oba sva na pragu petdesetih, pa sva tokrat prvič stopila na vrh očaka.

»A kaj sva čakala toliko časa?«

Za Vlasto je bil to pravi podvig. Ne zaradi tega, ker bi bil vzpon na Triglav nekaj, kar le malokdo zmore, prej nasprotno. Ampak še pred nekaj leti je nisem spravil niti na sprehod okoli jezera. Predlanskim sem moral izbirati pohode, med katerimi se ni bilo potrebno preveč vzpenjati. Lansko leto je eksplodirala, letos pa dokončno dojela, da se je sposobna povzpeti na našo najvišjo goro.

Za mano je drugačna zgodba. Požrl sem svojo besedo! Kot mulec sem prehodil dobršen del slovenskih gora in veliko prostega časa namenil prostovoljnemu delu v planinskih postojankah. To so bili lepi časi!

V tistih letih sta bili dve od najpogostejših vprašanj med planinci: »A si že bil na Triglavu, « in »a transferzalo si pa že naredil?«

Že takrat pa je bilo v meni toliko upornika, da sem se zaklel, da ne bom stopil na Triglav in ne bom kot utrgan letal z vrha na vrh in žigosal knjižice, zato da bom potem mahal z njo pred tistimi reveži, ki tega niso naredili.

Transferzale res ne bom naredil, če pa že, bo brez žigov v knjižici. Obljubim! Triglav pa me je po mnogih letih premamil. Pa mi ni žal! Še bova šla, čeprav me tudi danes moti to, da se večina povzpne nanj le zato, ker je to naš najvišji vrh in simbol slovenstva in zaradi tega nekakšna lovorika. Verjetno večina teh ljudi ne vidi vsega lepega, kar nam vzpon nanj ponuja. Kaj je lepšega kot za trenutek postati, zajeti sapo in se ozreti naokoli. Kamorkoli se ozreš povsod planine, na katerih se pase živina v zavetju vrhov in vršacev. Nekje tam daleč pa hišice, strnjene v majhne vasi in še malo dlje večja mesta. Slovenija, kot na dlani.

Kako smo se še z dvema prijateljema lotili naše poti, ne bom podrobno opisoval. Različnih poti je veliko, vsak si jo lahko prikroji po svojih željah in sposobnostih. Mi smo si izbrali eno izmed lažjih, s Pokljuke preko Studorskega prevala, mimo Vodnikovega doma do Planike. Drugo jutro smo se preko Malega Triglava povzpeli na vrh Triglava, potem pa po drugi strani grebena do koče na Doliču in nazaj na Planiko. Zadnji dan pa smo se spet mimo Vodnikovega doma vrnili na Rudno polje.

Prav je, da povem, da smo v koči na Planiki doživeli lep sprejem in vrhunsko postrežbo, za kar je zaslužna oskrbnica Irena in njena ekipa. Hvala vam, dekleta, še enkrat! Prav nič nismo čutili pomanjkanja, čeprav je 100 žensk s pripadajočim spremstvom, ki so bile v koči dva dneva pred nami, dodobra izpraznilo zaloge. Dopolnili so jih v torek s prihodom helikopterja.

Ni pa bil to edini pristanek helikopterja pri Planiki. Zadnjo noč malo pred deseto nas je prebudil ropot. Takoj smo bili na nogah. Ob takšni uri policijski helikopter ni pristal zaradi lepšega. Pripeljal je reševalca, ki sta se, kljub trdi temi, kot gamsa hitro povzpela po poti proti Triglavu in pospremila do koče dva planinca (očeta in sina), ki sta z nočjo omagala na poti. Za reševalca in za pilote je bila to le ena izmed akcij, ki se je na srečo končala brez posledic. Zame, nemega opazovalca, pa je bilo to junaštvo. 

Zmanjkuje mi besed. Danes mi tipke po tipkovnici ne poskakujejo, kot bi si želel. Naj slike, ki so zelo zgovorne, dopolnijo mojo pripoved.

Pogled na Karavanke

Prihaja noč

Dobro jutro

Krst

Uspela sva

Naša oskrbnica