APULIJA - tudi drugič nisva uspela

O Apuliji sva toliko lepega prebrala, videla in slišala, da sva jo že daleč nazaj dala na seznam "enkrat bova šla". A očitno nama ni usojena. Lani sva prišla malce naprej od Ancone... Novice od doma - babi Julka je zbolela in so jo odpeljali v bolnico. Saj so lepo poskrbeli zanjo, ampak kaj bi imela od popotovanja, če bi bila z mislimi stalno drugje? Daleč pred Apulijo sva obrnila in se vrnila domov. "Pa kdaj drugič," sva rekla. 

A sem preveč vraževeren če pomislim na to, da nama je nekaj ali nekdo sporočal: "Ne hodita tja dol!"

Sva pač počakala eno leto, se pripravljala in veselila, da letos ponoviva vajo. In to ne le za nekaj dni. Dokler se ne bova naužila vsega, se ne bova vračala. Pa če bo trajalo mesec, pa en mesec. 

Vreme se je umirilo in solidno otoplilo. Krištofa sva naložila in pripravila, ter v sredo popoldan potegnila v Furlanijo do Valvasona. Tam sva spoznala prijeten par iz Kranja, ki je že nekaj dni kolesaril po okolici. Noč je prišla hitreje, kot smo si želeli. Toliko bi si še lahko povedali, pa je bilo treba spat.

V stilu "časa imava dovolj" sva se po lokalnih cestah izognila avtocesti in pristala v prijetnem Comacchiju. Na parkirišču je bilo že več kot deset avtodomov. Neverjetno za tako zgodnjo pomlad.

Glede na lansko izkušnjo, ko sva se po lokalnih cestah ob obali vlekla vse do Ancone, sva se tokrat odločila za avtocesto. Kakšnih posebnih užitkov tukajšnje lokalne ceste ne nudijo, razen kupa lukenj, omejitev in radarjev. Voziš se ure in ure in na koncu ugotoviš da nisi prišel prav daleč. Po avtocesti vsaj hitro napreduješ, doživiš pa ravno tako kakšen dih jemajoč pogled. Še posebej sva uživala v pogledu na ozelenele griče in kontrastu visokih, s snegom pobeljenih Apeninov na desni in Jadrana na levi. 

Popoldan, ravno dovolj zgodaj da sva lahko še pretegnila noge, sva prišla tik pred mejo Apulije, v Termoli.

Po stopnicah sva se povzpela v mesto...

... in nadaljevala po širokih...

...ozkih...

... in najbolj ozkih uličicah.

Vlasta mi je zatrjevala da bo šlo...

... in je res šlo, samo "na knap". Nadaljevala sva mimo gradu...

... do obale...

... in spet nazaj v slikovite uličice.

Toliko lepega, pa še do Apulije nisva prišla! No ja, naslednji dan sva že zapeljala vanjo. Odločila sva se, da obkroživa polotok Gargano - ostrogo Italijanskega škornja. Prijetna vožnja po sicer ozkih a zaenkrat še dobrih cestah. Ob njih pa kupi smeti. Kaj takega že dolgo (če sploh kdaj) nisva videla. Turistov še ni bilo, če izvzameva nekaj izjem in mesteca so bila spokojno prazna in videti kot bi bila zapuščena. Pa tudi bistveno čistejša kot ceste do njih. Niti zamisliti si nisva mogla kakšen vrvež je tu poleti. To mora biti noro!

Krajši postanek sva naredila le streljaj od enega številnih letoviških mestec Torre Mileta, pri znamenitem stolpu.

Pa spet naprej po še vedno ravni in prazni cesti, med jezerom na desni in morjem na levi. Približala sva se belemu mestecu Peschici, vpetemu v visoke pečine nad morjem. Tu sva se prvič konkretno povzpela. Avtodomarjem skozi center ni dano voziti. Verjetno je bolje tako, če samo pomislim na tipične ozke in zaparkirane ulice. Zapeljala sva okoli mesta in se z druge strani povzpela do edinega primernega parkirišča. Vlasta se je sprva razveselila. V mestu so imeli semanji dan. A kaj ko so bile stojnice postavljene na parkirišču. Prostor za kakšnega fička bi se še našel (morda), za Krištofa pač ne. Peschici sva tako videla le od daleč.

Nadaljevala sva v stilu gori-doli. Tale Gargano, je kar zanimiv... Malo po notranjosti, večinoma pa ob obali, z razgledi na Jadran, sva prišla do Viesta. Tudi tu v centru avtodomarji nismo ravno zaželjeni. Brez težav pa se najde primerno parkirišče na obrobju, tudi tik ob plaži in monolitu Pizzomunnu. Za slednjega ena od legend govori, da če ga obhodiš, se boš zagotovo vrnil. Ne vem če legenda drži?

Prijetno topel dan sva nadaljevala z vožnjo proti Monte Sant Angelu. Po ozki in ovinkasti cesti sva se konkretno vzpenjala. Vlasta je imela členke podobno bele kot lani na Norveškem. Oddahnila si je, ko sva parkirala na vrhu mesta. Pozabila je namreč, da bo treba še dol. To je šele bila veselica. 

Parking je ena posebna zgodba, tipična za jug Italije. Dva fantiča (spominjala sta me na Stana in Olija) sta pobirala parkirnino. Dogovorili smo se za pet evrov. Potrdilo - ha, ha. To je nekaj, kar tu pač ne dobiš. Dobiš pa varnost. Primerna cena! Ko sva se vrnila, ju na parkingu ni bilo več. Bili pa sta dva predstavnika "Policije municipale". Očitno ti dve organizaciji nista kompatibilni, se pa pokrivata. Vsak nekaj časa dežura - pošteno.

Zakaj sva se vzpenjala tako visoko. Zaradi edinstvene znamenitosti - cerkve, ki je tudi na Unescovem seznamu. In to ne kakršnekoli. Cerkev je namreč zgrajena, bolje rečeno izkopana, globoko pod zemljo. Nad zemljo sta zgolj vhod in zvonik.

V cerkev se potem spustiš po konkretnem številu stopnic. Stopnice in verske simbole ob njih še lahko ovekovečiš s fotoaparatom, pred vstopom v cerkev pa ga moraš pospraviti.

Če dodam še mogočen grad in pa slikovito mesto, je bil vzpon in spust na Monte Sant Angelo vsekakor vreden.

Monte Sant Angelo nama je bil zanimiv še iz enega razloga. Do njega se vzpenjaš kakih 10-15km, ob poti ni ničesar, ni videti znakov življenja, še manj kmetovanja ali kakšne druge dejavnosti. Mesto samo pa je konkretno veliko, niso redke velike stanovanjske zgradbe, šole, vrtci... Do prvega večjega mesta je več kot 20km, prometa na cesti pa skorajda ni. Od česa živijo vsi ti ljudje? Kdo ve?

Spustila sva se nazaj do morja in v bližini Manfredonije našla  kamp Lido Salpi. Prijeten in lepo urejen, ter z vsem kar sva potrebovala. Za nedeljo je bilo napovedano vetrovno in deževno vreme, zato sva se odločila, da bova malce povedrila. Dobra odločitev! Dežja res ni bilo veliko, veter pa je bil kar močan. Zagotovo ne bi bilo prijetno potovati v takšnem vremenu. Pa še počila sva in uživala ob bučanju morja. Doživela sva še eno zanimivo zgodbo. Na sosednji parceli, je mladi družini uspelo zakleniti ključe v avtodom. Se zgodi, ni pa prijetno. Na pomoč jim je priskočil eden od osebja v kampu. S pomočjo železne palice je z lahkoto odprl vrata. Nisem videl kako, a gotov je bil v manj kot petih minutah. 

Takrat še nisva vedela, da se najino popotovanje izteka. Ko me je Vlasta ujela med iskanjem motivov je naredila eno zadnjih podob rdečega nahrbtnika z nekaj objektivi v njem in fotoaparata v mojih rokah. Stvari, ki so naju spremljale na potovanjih in mi pomagale ustvarjati spomine nanje.

Ena zadnjih fotografij narejena z njim...

V ponedeljek sva krenila naprej. Apulija naju je čakala. Namen sva se imela pomakniti od morja v notranjost, stran od velikih mest. Zalog sva imela še dovolj, le kruh in solato sva morala kupiti. V Barletti imajo Lidl, kot naročeno. Parkirala sva na precej polnem parkirišču pred trgovino in odšla po nakupih. Vsega deset minut naju ni bilo. Ne pretiravam! Ko sva se vrnila okoli Krištofa ni bilo žive duše, vrata so bila zaprta, a odklenjena... V Krištofu pa narejena inventura. Omarice v zadnjem delu so bile izpraznjene na posteljo, vsebina pa prebrskana. Etui z osebnimi izkaznicami in karticami EU zavarovanja je šel, prav tako drug v katerem so bile nevredne kartice trgovin, PZA-jev in podobnega. Denar in plačilne kartice sva imela pri sebi. Tablici sta ostali, seveda prek lokacije jih je moč najti. Izginil je moj brezrokavnik in Vlastine Skecherke, mini radio, prenosni zvočnik, še nekaj drobnarij in najhuje - nahrbtnik z vso foto opremo...

Ko sva zajela sapo sem poklical 112. Trajalo je in trajalo preden so našli nekoga, ki je za silo govoril angleško. Razložil sem mu kaj se je zgodilo. Ni bilo dovolj da sem povedal da sva pred edinim Lidlom v mestu. Želel je točen naslov. Vrnil sem se v trgovino in prosil blagajničarko če mi lahko pomaga. Mrtvo hladna je odgovorila:"No!" Na pomoč mi je priskočil eden od kupcev in se pogovoril z operaterjem. Potem je operater naročil:"Stay on line!" Ja kaj pa je mislil, da bom nekam šel... S telefonom na ušesu sem čakal, da bo vsak čas na parkirišče pripeljal policajski avto, pa za njim mogoče še karabinjer, pa kaj vem kdo še. Ja v filmu bi bilo tako! V resničnem življenju pa te Italijani postavijo na trdna tla. "Nikogar ne bo na kraj, pojdi na policijo," je naročil operater. No ja, toliko prijazen je bil, da  mi je dal naslov.

Iz ene ozke ulice v drugo, itak da zaparkirane do zadnjega centimetra, sva se prebila do policije. Angleščina je bila spet problem, ampak eden je pa znal. Mirno je poslušal mojo zgodbo, potem pa še mirneje dodal: "OK, domani!" Videl sem, da ne bom dosegel nič in bom zapisnik čakal še en dan, če ne bom uporabil Jokerja in mu razložil, da sva kolega. Omehčal se je: "Pridi čez dve uri!" 

On je že vedel zakaj, jaz pač ne. Ob dveh je bila v službi druga izmena in zgodba se je ponovila, pravzaprav sem izvedel, da bi zapisnik morali napisati karabinjerji, ker je to v njihovi pristojnosti... 

"Pa kje naj sedaj še njih iščem!"

Končno so našli "inspektora" ki je bil pripravljen napisati tistih nekaj vrstic. Po dobrih petih urah sva zapustila Barletto.

Da z Apulijo tudi tokrat ne bo nič, sva se odločila že pred trgovino. Brez dokumentov, z očmi polnimi strahu to pač ne bi bilo to. Smer Slovenija, no ja vsaj severna Italija...

Pot nazaj je bila nekakšna ponovitev poti dol, le da ne polna pričakovanj, ampak razočaranja. Očitno nama Apulija ni namenjena! Prespala sva na preverjenih lokacijah v Termoliju in Comacchiu, potem pa se nama je počasi razblinil neprijeten občutek, ki pa bo verjetno prisoten še dolgo. Kje parkirati in kje pustiti Krištofa, da naju ne bo preveč skrbelo?

Noč v Caorlah je bila že skorajda taka kot nekoč. Morda sta bila vzrok temu tudi Darinka in Tone, ki sva ju povsem po naključju srečala med njunim potepanjem. Hvala za klepet in prijetne urice, ki smo jih preživeli skupaj!

Sedaj sva že skoraj teden dni doma, počasi prihajava k sebi. Vesela sva, da imava drug drugega, za sva živa in zdrava. Ostalo bo že kako... Nove dokumente sva naročila, zapisnike na zavarovalnici napisala, čeprav si ne obetava preveč. Tisti dve ključavnici bodo že plačali, ostalo bova očitno morala pokriti sama. Je že tako, da nas imajo radi le ko mine leto, ko pa si v težavah to ni del kritja.

Blog - kako naprej? Že dalj časa nimam prave volje za pisanje, po zadnjih dogodkih pa sploh ne. Morda bo drugače, ampak trenutno sem takšne volje, da je to verjetno zadnja objava. Žal mi je, da ni vesela kot prejšnje in da zaključujem s takšno kot je, ampak...

Potepanja s Krištofom. Seveda bi jih pogrešala, če bi jih ne bilo več. Malo se morajo zadeve umiriti, ampak čim prej bo treba spet na pot. Samo to deževje naj se neha.

Apulija bo ostala tam nekje kjer je. Ne bova se več podajala tja dol, tudi jug Italije naju bo težko premamil. Žal nama je. Žal  zaradi vsega kar ne bova videla, ampak toliko je še krajev, ki jih tudi iz takšnih ali drugačnih razlogov ne bova obiskala. Nikoli ne moreš imeti vsega!

Še enkrat, vesela sva da imava drug drugega, da sva živa in zdrava. To nama je dovolj. Veva, kdo je vsaj posledični krivec za to kar se nama je zgodilo, pa vendar sva na boljšem kot možakar na fotki.

 Imejte se lepo in pazite nase!