Mozela - popotovanje od izvira do izliva

Brez Francije prav dolgo ne zdrži-m/va. Zato verjetno ni čudno, da sva jo pred dobrimi 14.leti, na eno najinih prvih popotovanj s Krištofom, mahnila prav tja. Po tolikem času in videnih krajih je bil že čas, da to ponoviva. Smer je bila zelo podobna takratni, dodala pa sva nekaj krajev in dni. Prvič sva Mozelo doživela bolj na hitro - v njenem spodnjem delu, v Nemčiji. Tokrat sva se odločila, da ob njej prevoziva njeno celo pot. Od izvira v Vogezih, do izliva v Ren v Koblenzu. Čim več njene poti sva jo želela spremljati na kolesih. A želje so eno, realnost pa dostikrat popolnoma drugačna. Dež in mraz sta nama večino teh kilometrov ukradla. Pa je bilo kljub temu lepo...

Do Alzacije, pod vznožje Vogezov, sva se zapeljala mimo Münchna in želela prvo noč prespati v Memmingenu. Kako se že reče? "Malo morgen!", še manj pa "heute," bi lahko rekli srečneži ki so pred nama dobili prostor na PZA-ju. V nekaj kilometrov oddaljenem Leutkirchu ni bilo dosti bolje, le da je bilo tam mogoče prespati tudi na bližnjem parkirišču. Kje so časi, ko še pozno zvečer ni bilo težko najti prenočišča, kaj šele sredi popoldneva.

Ob Donavi, ki je tu komajda vredna naziva reka sva se zapeljala do Sigmaringna. Povsem po naključju sva se ustavila v njem. "O ja, sem bova pa še prišla." 

Tuttlingen naju je presenetil predvsem po prijaznih domačinih in urejenosti kolesarskih in pohodnih poti. Že takoj ko sva zapeljala na parkirišče naju je zaustavila priletna ženička. "No pa smo spet tam, sigurno ni prostora in naju bo razsvetlila s tem dejstvom," sem takoj pomislil. Ampak ne! Ustavila naju je zato, da naju je napotila na cesto, ki preko nadvoza vodi do PZA-ja, ker pod njim ne gre. Je prenizek! Druga prijazna teta, ki sva jo srečala na PZA-ju nama je pomagala priti do parkirnega listka. Povsod je malo drugače in preden si z avtomatom na ti, lahko mine nekaj časa. Hvala obema!

Blizu Tuttlingena je en zanimiv kraj, imenovan Donauversinkung. Tu Donava izgine, (podobno kot naše Cerkniško jezero) in se malce naprej spet pojavi. V zadnjem času je bilo toliko dežja, da se ni uspela skriti. Tako sva bila prikrajšana za suho strugo. Sva pa zato videla tolmunčke.

A sem napisal, da je bilo v zadnjem času veliko dežja? Še več ga je bilo ta dan , ko sva nadaljevala proti Francoski meji. Tak naliv naju je ujel, da nisva vedela a voziva ob Donavi ali po njej. Noro! Šele v Freiburgu se je dež umiril, počasi prešel v pršenje in na koncu v skoraj sončen dan. Skorajda istočasno so se na kakšnih sto avtodomih odprla vrata in planili smo proti tramvajski postaji. Na tramvaju je bila še večja gneča kot na PZA-ju.

Račka je kavo popila sama, midva sva jo kasneje v Krištofu.

No pa sva prišla! V Francijo namreč. Enkrat sem zapisal, da mi je srce začelo biti v drugem ritmu, ko sva zapeljala preko Rena. Ne vem, če je bilo tudi tokrat tako, se mi je pa prikradel nasmeh na ustnice. "Spet doma..." poje Kreslin. No, nisem prišel domov, sem bil pa tam, kjer sem rad.

V Francijo sva torej prišla. Na poti k izviru Mozele, preden sva se povzpela čez Vogeze, sva se za nekaj dni ustavila v vinorodni Alzaciji. 

Prvi dan sva preživela med pohajkovanjem po ulicah Colmarja. 

Na tej fotki nas je veliko, pa vseeno premalo, da bi spraznili vse te steklenice.

Če bi res sodeloval pri praznjenju vseh gornjih steklenic verjetno nekaj dni ne bi šla nikamor. Tako pa sva že naslednji dan prišla v Ribeauvillé. Sliši se povsem enostavno. Zjutraj popiješ kavo, prevoziš samo nekaj deset kilometrov in uživaš naprej. Res je tako, razen če ni! Izpred let poznani kamp sva po pregledu razmočenih parcel odpisala. Pred PZA-jem pa sva morala počakati, da se je izpraznil prostor. Dočakala sva, ravno tako tudi trije ali štirje za nama. Potem se zapornice niso več dvignile.

Za kaj več kot sprehod po Ribeauvillu nisva bila pri volji. Dan za lenobo naju je ujel.

Grički poraščeni z vinogradi, mestece in PZA so nama bili tako všeč, da sva v Ribeauvillu ostala tri dni. Vreme ni najbolj sodelovalo. Precej se je ohladilo, dež je po aprilsko škropil večkrat na dan, vmes pa je prijetno grelo sonce. Najbolj zanimivo nama je bilo, da je bil PZA praktično v centru mesta, pa je bil ponoči blažen mir, kot bi bili nekje daleč stran od vsega. Še razsvetljavo so ugasnili nekaj čez deveto zvečer.

Po dnevu lenarjenja sva se podala na pohod po poti treh gradov v zaledju Ribeauvilla...

... drug dan pa s kolesom gor in dol po gričkih med vinogradi do Riquewihra...

... Kaysersberga...

in Bergheima.

Pognala sva se čez prelaz v Vogezih in po samo nekaj kilometrih sva bila že pri izviru Mozele. Izvir? No ja, nekaj popolnoma drugega, kot smo vajeni od doma. Pozidana škarpa z zemljevidom toka reke in manjšim bazenčkom pod njim. Tako Mozela, bolj simbolično kot ne, prične svojo pot proti Renu. Ni ravno nekaj, kar bi opeval.

 

Kot sem že zapisal, sva si želela čim več kilometrov ob njenem toku prevoziti na kolesih. Moram priznati, da se na kolesarjenje v hladnejšem vremenu nisva najbolje pripravila. Tudi dež je vse prevečkrat poškropil. Računala sva na višje temperature, tako da sva pogrešala več toplejših oblačil. Posledično sva od tu naprej, čeprav sva imela velike načrte, bolj malo vrtela pedala. Dostikrat sem že rekel, da mora kaj ostati za drugič. Kdo ve, morda pa res.

Kakorkoli nama je vreme vzelo kolesarjenje, nama pa ni moglo preprečiti sprehoda po Nancy-ju. Ob Mozeli razpotegnjeno mesto ima sorazmerno majhen stari del, v katerem prevladujeta stolnica in trg Stanislas. Vse skupaj pa obkroža veliko lepo urejenih parkov, povezanih z nešteto sprehajalnimi in kolesarskimi potmi. V nedeljo, ko sva se sprehajala po njem je v mestu potekal knjižni sejem. Lahko bi kupila kakšno knjigo, pa sva raje ostala pri tistih, ki so zapisane v nama razumljivem jeziku. Namesto tega sva si na stojnici v parku  privoščila slastne palačinke. Njam!

Nov dan in teden sva začela v Metzu, še enem mestu polnem parkov, ozkih uličic, katedrale z čudovitimi vitraži in še in še.

Tik preden sva zapustila Francijo sva se za dva dneva ustavila v kampu, tik ob tromeji Francije, Luxemburga in Nemčije. Na drugem bregu Mozele je stala nuklearka. Ne razumem se v to tehniko, ampak po velikosti sodeč bi rekel da Krško na proteinih. 

Kamp je bil lepo urejen a malce nenavaden. V njem prevladujejo predvsem Nizozemci, ki potujejo naprej na jug (ali obratno) in se v njem ustavijo da si malce oddahnejo od dolge poti. V njem se je ustavila tudi skupina junakov s severa Danske, ki so potovali na Gibraltar. Nič posebnega, kajne? Ja pa je. Možakarji so potovali z malimi Puchovimi mopedi. Povedali so nama, da načrtujejo slabih 4.000 km dolgo pot prevoziti v 26. dneh. V spremstvu so imeli le en kombi, ki jim je prevažal prtljago in šotor v katerem so vsi skupaj prespali. Kapo dol in srečno!

Če oni lahko toliko prevozijo na mopedih, potem tudi midva lahko narediva kakšen kilometer s kolesom. Po desnem bregu Mozele sva se zapeljala do Thiovilla...

... in se po levem vrnila v Basse Ham.

Poslovila sva se od Francije. Za letos, da se razumemo! Proti Nemčiji sva se zapeljala skozi prikupno urejena Luxemburška mesteca. Ustavljala se nisva, zgolj toliko da sva dotočila gorivo in plin. Ja, cena je takšna, kot je bila pri nas pred nekaj leti.

Na PZA-ju v Trierju sva zopet zasedla enega od zadnjih prostih mest. Popoldan sva se sprehodila do največjega mesta ob Nemškem delu Mozele, če seveda ne štejemo Koblenza.

Zgodaj dopoldan sva zapustila Trier. Nad Mozelo se je prikradla skrivnostna megla. A zakaj skrivnostna? Zato, ker je skrila skorajda vse vinograde posejane po strmih bregovih nad njo. Cestarji so nama nastavili kar nekaj umleitengov. Če sem čisto iskren sem bil malo presenečen nad njihovo označbo. Navajen sem, da so bolj natančni. Verjetno domačini vedo kje je Spodnji Nevemkaj in da moraš do njega spremljati oznake za Kajvemkam. Turisti in naše navigacije imamo s tem malo več težav. Radio večinoma ni predvajal šlagerjev, ker je teta  stalno govorila: "Preračunavam..." pa sem bil že prepričan, da bo pa sedaj šlo, pa spet "preračunavam..." 

Je pa res, da se je bilo lažje znajti na obvozih, kot pa najti prostor na PZA-jih. Na trenutke sva pomislila, da imajo Nemški penzionisti srečanje ob Mozeli, ki so se ga udeleževale še uradne in neuradne delegacije Evropskih dežel. Drugih Slovenskih predstavnikov nisva našla. Iz same previdnosti sva se s Krištofom med Trierjem in Koblenzom selila le dvakrat, vmes pa skrbno zasedala "najin" prostor. 

Vremenu navkljub sva ujela nekaj zadnjih lepih dni in zavrtela pedala. Uživala sva v podobah tako ali drugače s trto in vinom povezanih bregovih Mozele.

V Bernkastlu sva ujela koncert...

... se zapeljala pod drugim najvišjim nemškim viaduktom...

... po tlakovanih uličicah Ernsta...

in pa seveda mimo bisera Cochema.

Cochem je res, kot sem zapisal, biser. Temu primerno se po njegovih ulicah in okolici sprehodi nešteto turistov. Če bi zamenjal kuliso in v ozadje gradu postavil visoke gore, Mozelo spremenil v jezero, rečne križarke zamenjal s pletnami... bi bila prepričana, da sva že doma. Vse je bilo isto: stoječa kolona na cesti, trume turistov, polni lokali in trgovinice, le kolesarsko stezo imajo. Na Bledu je pač nimamo. Noro - to ni za naju!

Vreme je popolnoma prenehalo sodelovati z nama. Dež na dež in takšna napoved se je vlekla še teden naprej. Odločila sva se, da greva domov. Računala sva, da bova popotovala mesec ali več, pa sva vse skupaj skrajšala za tretjino. Mimo Koblenza sva ob Renu vztrajala še do Maiza, potem pa dokončno obupala in zavila na avtocesto. Vseeno sva si vzela čas, še enkrat obiskala že znana Bavarska mesteca, si jih ogledala med deževnimi premori, potem pa se vrnila domov.

Kaj naj zapišem na koncu? Vse ni bilo po najinih željah. Pa saj konec koncev ne sme biti. Kaj bi pa ostalo za drugič? Kljub temu nama je bilo lepo. Če pomislim nama vreme pravzaprav ni ukradlo preveč. Ali pa nisva pustila, da bi nama? 

Beseda ali nekaj več o PZA-jih. Brezplačnih je malo, po drugi strani pa nikoli nisva plačala več kot 20 € in to z vso oskrbo, tudi tisto, ki je nisva potrebovala ali pričakovala. V kampu sva bila le enkrat (dve noči). ACSI-jeva cena je bila primerljiva z PZA-ji. Najbolj sva bila presenečena nad maso avtodomov. Če sva lani na Norveškem mislila da nas je veliko, kaj naj si misliva po letošnji izkušnji? 

Strah naju je, da so najlepši časi svobode popotovanja z avtodomom mimo. Ali pa izbirava napačne smeri? Vam povem drugič...