četrtek, 03. avgust 2017

Furlanija - S5

Pred vročinskim valom sva nameravala pobegniti v Dolomite ali domače Julijce in pri znosnejših temperaturah hribolaziti. A termin ni bil pravi. V višavah so bile za cel teden napovedane nevihte in dež (spet). Nahrbtnika sva pospravila nazaj v omaro, izvlekla kolesarsko opremo in jo preložila v Krištofa. Morje poleti - ni govora! Prevroče in prevelika gneča. Prav daleč se nama ni ljubilo in tako sva v petek po šihtu zapeljala preko Nove Gorice do Valvasona. Saj sva bila že dostikrat tam, a mestece nama je všeč, še bolj pa tamkajšnji PZA...






Vikend sva preživela na kolesu in pohajanju po prikupnem mestecu. "Déjà vu," a vedno se najde kaj novega. Kolesarskih poti v tem delu ni. Vsaj ločenih od ceste ne. Speljane so po bolj ali manj prometnih cestah. Ni ravno užitek, da pa se vozit. Na kolesu se nisva ravno pretegnila, za dodatne kilometre prvi dan sem poskrbel v želji da se shladiva v Tagliamentu. Zapeljala sva do struge, širino katere bi lahko izmerila v kilometrih in glej ga zlomka, nama bliže je bil posušeni del, osvežitve pa nikjer. Ob strugi sva zapeljala navzdol in iskala primerno mesto za prečenje do vode. Kot bi hodila po puščavi, le da je bil namesto kamenja prod. Kilometri pa so tekli in tekli. Nabralo se jih je skorajda več kot prej po cesti. Da ne bom dolgovezil. Shladila sva se na PZA-ju. Drug dan, zgolj iz previdnostnih razlogov, nisem imel posebnih želja. Kakšno bližnjico sva že ubrala in na koncu ugotovila, da sva pot podaljšala :-) 

Ponedeljek je privabil nevihte iz gora tudi v dolino. Dopoldan je še šlo, popoldan pa sva na poti v Vittorio Veneto zapeljala v tak naliv, da bi lahko Krištofa sparkirala in nadaljevala s čolnom. Samo čolna nimava!

Kaj naj rečem o Vittoriu Venetu. V spominu sem imel malce drugačnega. Za Italijane zgodovinsko pomembno mesto, saj so v njem z zmago zaključili kalvarijo I. svetovne vojne. Midva sva ga doživela manj pompozno. Saj ne da ni kaj videti in doživeti, prav obilice vsega pa res ni. Če vprašate mene - tudi če bi ga zgrešila!



  
Nadaljevala sva pod obronki hribov in gora in prenočila ob Polcenigu. Ravno toliko sva bila od njega, da sva se zvečer malce sprehodila po njem. Prvi vtis - pravo nasprotje Vittoriu.

Noč je bila vse do jutra mirna. Tu in tam je po strehi zaškrebljala kakšna kapljica. Jutro pa, kot bi bil sodni dan. Veter, na meji viharja, je prepogibal uboga drevesa ob parkirišču. Dež se je dobesedno zlival, kot bi hotel nadoknaditi zadnji mesec... Previdno sva se premaknila stran od drevja in s ta velikimi očmi opazovala dogajanje okoli naju. A kot se je začelo, tako se je končalo. Zgodaj dopoldne je že posijalo sonce. Drevje je stalo kot prej, le odpadlo listje je pripovedovalo nama poznano zgodbo. 

Nazaj v Polcenigo. Mestece je pod Unescovo zaščito. Ne zastonj! Res je lepo in prikupno. Blizu je izvir Gorgazzo (s podvodno jamo) - eden od pritokov Livenze.








Dan bi lahko opisal tudi z besedami: "Od lepega k lepšemu!"  Skozi Maniago sva se vzpela do Poffabra. Vasica je bila že nekaj let na seznamu "obvezno videti". A vedno nama je bila iz poti in je čakala na pravi trenutek. Če bi vedela to kar veva sedaj, bi bil pravi trenutek že veliko prej!

V Poffabru bi lahko preživela dneve, ne ure. Kombinacija kamnitih in lesenih hiš, nedaleč od sodobnega sveta, kot bi se tu ustavil čas leta - kaj pa vem katerega. Motivov, ki bi jih lovil v objektiv bi nikoli ne zmanjkalo...














Zagotovo se bova še vrnila! Po ozki in ovinkasti cesti sva se spustila do Spilimberga. Izbira PZA-jev v tem delu Furlanije je več kot bogata. Večeren sprehod po mestu mozaikov sva začinila s kratkim obiskom koncerta Ukrajinskega pevskega zbora, delčkom poletnega dogajanja v mestu. Prijetno, a ne ravno po najinem izboru.

Kolesi in noge so zadosti počivale. Dan je bil kolesarsko začrtan. Menda ja nisva vozila koles s sabo za balast. Spet po lokalnih cestah do San Daniela. Kljub, po pršutu znanemu mestu, sva se zadovoljila zgolj s kapučinom. Naš je boljši, pršut namreč. Če ne zaradi drugega zato, ker je naš! Orientacijske težave, ki jih v Italiji ni težko imeti, so bile vzrok da sva prišla vse do Fagagne in nato nadaljevala po malce preveč prometni cesti nazaj v Spilimbergo. Ožehtala sva sebe in opremo in se razmetala okoli Krištofa. Milina, vam rečem. Če le od Dolomitov nebi prihajala huda ura. Grozeči črni oblaki, svetlikanje strel in grmenje. Midva pa pod visokim stebrom na katerega je bilo natvezenih miljavžent anten, nekaj metrov proč pa transformator... 

Nagradno vprašanje: " A se da v nekaj minutah pospraviti stole, cunje, kolesa in vem kaj še?" Da! Preverjeno! Premaknila sva se na "bolj varen" PZA v Valvasonu. Dež je ravno tako priletel, nevihta pa ga ni dosegla. Naju pa tudi ne!

Skorajda cel teden sva že zdržala brez večjega potepanja po trgovinah. Uspeh! Zalog hrane in pijače je pričelo počasi zmanjkovati. No ja, pa malo oblačil in kolesarske opreme sva tudi nabavila. Brez tega nama ne gre ;-) Tako sva počasi prišla do Colloreda, kjer sva prav po dopustniško preživela prijetno popoldne.


Ne ravno navsezgodaj, kot se za dopust spodobi, sva se premaknila do Venzona. Staro utrjeno mestece naju vedno znova zvabi na svoje uličice. Tokrat sva imela še dodaten razlog. Ponovila sva vožnjo, po najinem mnenju, najlepšem delu kolesarske steze Alpeadria - od Venzona do Pontebbe in nazaj. Dan poln užitkov, prijetnih doživetij, zabave...








Od dopusta nama je ostal le še veliki finale. Če sva zopet prevozila najlepši del AA, potem je prav, da sva naredila tudi nekaj novega. Krištofa sva parkirala pod Višarjami in se s kolesi spustila mimo Trbiža in naprej do Arnoldsteina. Ker je naju je nazaj grede bolj kot ne pričakoval vzpon (pa nič posebnega) sva se v debeli senci okrepčala in se vrnila od enih k drugim sosedom. Če sva pri Belopeških jezerih želela ujeti primerno mesto se nisva smela preveč obirati.

Ja res je bilo prav, da sva do jezera prišla že zgodaj popoldan in zasedla enega od zadnjih mest na parkirišču. Stole v senco in noge v zrak. Uživanje se lahko prične...

A užitek traja dokler je prijetno toplo. S sončnim zahodom se je hitro shladilo, tako da sva preostanek večera presedela v Krištofu, kasneje pa spala pa kot bubice v prijetnem hladu. Nam je kdaj popolnoma prav?

Sobota ob Belopeških jezerih - obisk drobne žverce, ki nama vedno popestri dneve...



 
Je lahko zaključek dopusta lepši. Mislim da ne! Izraz na najinih obrazih je bil enak Jakovi igrači...


Jaka, Tina in Robi so se poslovili, midva pa sva še eno noč prespala pod Mangartom in Poncami. 

Zadnje dneve bova spravila v škatljico s prijetnimmi spomini. Vedno bolj polna je, jo bo treba povečat ;-) 

Do takrat, ko doživiva kaj novega pa lep pozdrav...