Za
vraževerne najbolj grozna kombinacija dneva in datuma, ki ga je najbolje
preživeti nekje na varnem. Toda, kje je varno? Še dobro, da nisem pretirano
vraževeren. Zame je bil to le prost dan, ki ga je bilo treba kar najbolje
izkoristiti. Dolgo, predolgo, nisem migal. Zato sem izbral lažjo turo, iz
Žirovnice po grebenu preko Gosjaka, Smokuškega vrha, Svetega Petra do Begunj.
Na hribih.net so obljubljali dobre štiri ure sprehoda. Res je bil bolj ali manj
sprehod, le dva ali trikrat sem zagrizel v strmino, ki mi je pognala srce v »iberture«.
A je bilo vredno!
Rana
ura, pogled skozi okno. Megla in turobno jutro. »Pa ne danes,« sem pomislil.
Skorajda me je premagala lenoba in le malo je manjkalo, da se nisem prevrnil
nazaj v posteljo. Slaba vest je bila najbrž tista, ki me je pognala ven, na
hladno. »Kako neprijazen dan,« mi je rojilo po glavi, ko sem čakal avtobus.
A
čudeži se dogajajo. Takoj ko sem si v Žirovnici oprtal nahrbtnik, so se iz
megle prikazali vrhovi gora. Nahrbtnik je bil, kot vedno težak, pa ni bilo bog
ve kaj v njem. Malo suhih in toplih oblačil, za vsak slučaj. Malo malice, če se
bo dopoldne preveč potegnilo v popoldne. Ja, seveda, fotoaparat z opremo. Če bi
jo ta dan pustil doma, bi si odgriznil roko. Jezen sem bil že zato, ker nisem
vzel stojala. Naj bo nahrbtnik kar težak!
Vzhajajoče sonce, me je pogrelo in čarobno obarvalo meglo po dolini, ki je skrivala vasice pod mano.
V
daljavi se je iz njenega objema izvil Blejski grad,
malce
desno Zasip, Podhom in Rečica.
Pot
bi mirne duše lahko poimenoval »Pot cerkva«. Nekatere čisto ob poti, druge tam
daleč v dolini.
Pred ognjam dom, pred točo mi pšenico bi bližnji sosed vároval - svet' Marka |
Cerkev Sv, Janeza Krstnika v
Zasipu in Sv. Andreja na Rečici
|
Sv. Lovrenc nad Zabreznico |
Sv. Peter |
Sv. Martin pod gradom in cerkev
Marijinega vnebovzetja na otoku
|
Na
poti sem srečal možakarja, častitljive starosti. Lahko sem le prikimal njegovem
modrovanju, ko sva gledala v dolino: »Lahko je bilo Prešernu, ko je gledal te
lepote. Bržkone se mu je kar samo zapisalo tisto o podobi raja!«
Dopoldne
je spolzelo mimo mene, kot bi bilo dolgo le trenutek. Že dolgo nisem tako
užival. Par korakov, nov razgled, nove lepote. Le zakaj bi hitel. Kdo ve koliko
takih dni nam je v življenju še namenjeno. Uživajmo v tistem, kar nam je dano,
ta trenutek, danes! Kdo ve kaj bo jutri?
Naj
zadovoljim še vraževerne. Petek 13. me je ujel teden kasneje. Sedim na kavču in
pišem. Nogo imam ovito v hladen obkladek. Včeraj sem si poškodoval mišico v
mečih. Zdravniki pravijo, da bom počival najmanj tja do prihoda Svetih treh
kraljev.. Pa je šlo novoletno vzdušje!
Po
drugi strani pa….. Časa za stvari, ki so ostale zadaj bo sedaj dovolj.