Ob Livenzi

Miljavžentkrat sva že bila v Furlaniji. Pa kljub temu vsakokrat najdeva kaj novega. Če že ne novega pa vsaj neraziskanega! Tokrat sva se zapeljala na njen skrajni zahod, mimo Pordenoneja do Sacila in potem ob Livenzi proti morju. Včasih sva, ampak res na kratko, skočila v sosednjo pokrajino - Veneto. Na prijetno tople jesenske dneve sva morala počakati do konca tedna, čeprav raje ne zasedava prostora tistim, ki so obsojeni na užitkarjenje le med vikendom. 

Sacile je eno od mest, ki sva ga večkrat prevozila (beri obvozila) nikdar pa si ga še nisva ogledala. Napaka! K sreči popravljiva.

Prijetno, tipično italijansko mesto...

... z nešteto obokanimi podhodi...

... in pestrim dogajanjem pod njimi. Nekateri so poskrbeli za druge, nekateri pa zase.

Ja, tudi na noč čarovnic so že pripravljeni.

Načrtovala sva, da bova prespala v Sacilu. PZA je sicer solidno urejen, ampak nekaj nama ni sedlo. Ne veva kaj? A nisva se počutila dobro in sva odpeljala naprej. Parco di Villa Varda se nama je zdel boljša izbira. 

Sicer je v začetku noči na parkirišče zapeljalo nekaj avtomobilov, iz katerih so prekladali manjše torbe ali pa se na hitro presedali in se spet vračali v svoje avte... Ampak to ni najina skrb. Ne več! Noč pa je bila mirna.

Ob narasli Livenzi sva še pred zajtrkom nadaljevala do Potrobuffola.

Težko bi mu rekla mestece. Prej vasica, ki pa je morda prav zaradi svoje majhnosti nadvse prikupna. Morda še bolj kot Sacile? Spet sva naletela na veliko obokanih podhodov.

In pa na izjemno čiste in urejene uličice in vhode na dvorišča. Kot da domačini tekmujejo, kdo bo imel bolj okrašeno in urejeno okolico hiše.

Zapisal sem, da sva nekajkrat na kratko zapustila Furlanijo. Nisem povedal povsem po resnici. Do tu in nazaj grede je bilo res tako. Ampak pobarvane Caorle so bile tako blizu. 

Ne samo malo, kar za dva dneva sva skočila v Veneto. Seveda sva se sprehodila po slikovitih uličicah. Le kako bi se lahko uprla temu užitku?

Ampak v Caorle sva tokrat prišla z namenom, da narediva konkreten sprehod ob obali...

... se ozreva nanje iz drugega zornega kota...

... in nenazadnje enkrat obiščeva tudi bližnjo laguno.

A če nama je bilo všeč? No, to je tako kot bi žabo vprašal, če bo skočila v vodo. 

Počasi sva se zapeljala nazaj proti domu. V nižinah Furlanije je bilo še prijetno toplo. Zato nisva hitela na alpsko ohlajen Bled. Zadnjo noč sva prespala v Gemoni.

Vreme nama je tokrat služilo, sonce naju je prijetno grelo. Res pa je da...

 

Korčula

 

Morje vsekakor ni najina prva izbira. Morda od jeseni do pomladi, ko nam godi kakšen topel sončni žarek, nikakor pa ne v vročih poletnih dneh. Takrat je to lahko le zaradi želja potomcev ali prednikov. 

September je bil tako namenjen popotovanju na Korčulo. Dve babici, kot ju kličemo, čeprav sta mami, sva peljala na morje. Repriza lanskega leta. Onidve v apartmaju, midva pa v kampu. 

Kamp Vela Postrana v Lumbardi je prijeten družinski kamp, ki ga vodita dva nadvse prijazna človeka. V osnovi je zelo špartanski, a ima vse kar potrebuješ. Stranišča in tuši so iz nekega drugega časa, ki se ga mlajša generacija ne more spomniti, a so zgledno čista. Prostora je dovolj, sence tudi kar nekaj... V primerjavi z drugimi kampi v okolici pa tudi cenovno ugoden (25,50€ na dan). Res pa je, da bi bil primerljivo opremljen kamp v Franciji kakih 10€ cenejši. Ampak tako je pri nas in sosedih...

Midva in morje? O tem sem že pisal. Nekako to ni najin način preživljanja časa. Zaplavati in ohladiti se - to ja, ležati na plaži - si ne predstavljava! Bolj nama je blizu pohajanje peš ali s kolesom in odkrivanje novih stvari. Za začetek sva s kolesom naredila malo večji krog okoli Lumbarde, tja do Korčule.

Po več kot desetih letih sva spet sedla na motor. No ja, skuter. V eni od agencij sva ga najela in ugotovila, da konec koncev to niti ni tako slaba opcija za ogled od kampa malo bolj oddaljenih krajev. Bova še kdaj ponovila!

Po dveh kolesih na drug konec otoka, nato pa sprehod po ozkih in strmih ulicah Blata.

Po le nekaj kilometrih sva prišla do Vela Luke.

Lani sva trgatev zamudila, tokrat sva jo ujela. Ivan je bil vesel pomoči, midva novega doživetja.

Popoldan pa sva ujela še nekaj podob Lumbarde.

V letošnjem horoskopu nama očitno piše, da ne bova imela sreče z vremenom. Po tednu prijetnih, kar prevročih septembrskih dni, so se nad Dalmacijo znesle nevihte. Zvečer sva s strahom pogledovala na drevje v kampu. Močan jugo je zibal krošnje in bila sva že tik pred tem, da pobegneva nekam na plano. Dobro sva jo odnesla. Bližnje drevo, se je le močno nagnilo, še ene takšne porcije zibanja pa verjetno ne bo preneslo.  Po Lumbardi, le slabih sto metrov stran, je bilo bistveno slabše. Podrto drevje, zalite hiše, morje je odneslo kar nekaj supov in čolnov... 

Morje se ni pretirano shladilo, ozračje pa. Čez dan ni bilo več kot 20 in ponoči ne 15°C. Več je bilo dežja, kot sonca. Do bližnjih plaž sva se le še sprehajala, kopanje je bilo rezervirano za najbolj vztrajne...

Podala sva se do cerkvice Sv. Antuna nad Korčulo.

Pred dnevi je morje premetavalo čolne. Tega verjetno ne.

Nad najino odločitvijo, da se domov vrnemo kakšen teden prej, kot smo nameravali, sta bili babici polovično navdušeni. Ampak napoved vsaj za dober teden ni bila najboljša. Da zaviti v topla oblačila, skozi okno gledamo kdaj bo veter popustil in dež ponehal, pa ne rabimo biti daleč od doma. 

Zvečer sva še zadnjič zakrožila po Lumbardi...

... navsezgodaj zjutraj smo najprej zapeljali na trajekt, potem preko Pelješca na veličasten most ...

...in po dolgočasni avtocesti do doma.