Ilirska Bistrica z okolico pa vse do morja

 

Najprej sva se v Jelšane odpravila s povsem drugim namenom, a se je obrnilo drugače. Vesela sva tega. Kraje, skozi katere se običajno le peljemo v želji čim prej priti do morja, sva spoznala v drugačni podobi. Marsikje se ustavimo le toliko, da popijemo kavo, poližemo sladoled, ali pa opravimo še zadnje nakupe na svoji zemlji. Pa s tem vsakič zamudimo veliko lepega. Eno od spregledanih mestec z okolico je tudi Ilirska Bistrica, ki si zasluži več kot le nekaj minutni postanek, vsaj nekaj urni. Midva sva ga raztegnila na teden, ki sva ga izkoristila za spoznavanje spregledanih lepot, krajše pohode in kolesarjenje. Krištofa sva parkirala v Jelšanah. Na srečo ima Vlasta tam žlahto in prijatelje, ki so nama svetovali kam se odpraviti, pa še rentacar so nama nudili. S Krištofom bi bilo težje manevrirati okoli.

Začnimo z Ilirsko Bistrico. Dolgo nisva vedela, da se nad njo vzpenja Hrib svobode, park s spomenikom, ki ga s ceste ne vidimo in zato verjetno tudi spregledamo. Konec druge svetovne vojne so v okolici potekali hudi boji in spomenik je bil postavljen kot spomin na vse padle v teh in ostalih bojih v nesmiselni moriji.

Ob železniški postaji je nekakšen muzej na prostem, kjer so razstavljene stare lokomotive iz časov JŽ.

In pa luksuzno  opremljen vagon še iz časa Avstro-Ogrske.

Le nekaj sto metrov stran je predel, ki mu domačini pravijo Sibirija. Brez skrbi, s tisto pravo ima le malo skupnega. V bistvu je to predel, ki ga krasijo ozke ulice ob katerih stojijo najstarejše mestne hiše, ki so v veliki večini lepo obnovljene. 

Z izjemo stare tovarne Pekatete, prve tovarne testenin na Kranjskem.

Na koncu Sibirije pa je cukrček, ki naju je pustil odprtih ust: slap Sušec. Neverjetno! Praktično v mestu. Ime pove, da se lahko zgodi, da ga v sušnem času ne boste našli.

V nedeljo naju je Zdenko zapeljal preko meje, v zaledje Reke. 

Najprej v Kastav.

Potem na na drug konec na Trsat, znan predvsem po romarskem središču...

... in pa ostankih trdnjave...

... od koder se odpre lep razgled na Reko in Kvarnerski zaliv.

Popoldan pa smo se zapeljali še do slikovitega Brseča.

Za kolesarje v teh krajih ni veliko primernih poti, razen če uživate v vožnji po glavnih prometnicah. Če pa ste lastnik gorca, potem pa ni problema, z lahkoto boste našli kaj zase. Zato sem bolj malo vrtel pedala. En krajši krog po zaledju Jelšan in pa vzpon do Sviščakov mi je pa kljub temu uspel. Pravega srnjaka in medveda nisem srečal. Pa se zato ne pritožujem.

Vlasta je med tem raje prebirala knjigo. Hodila pa sva oba. En popoldanski izlet na bližnjo Sv. Katarino.

Zadnji dan pa na Kozlek, ki kljub temu, da mu do jurja zmanjka tri metre nudi bogat razgled.

Bova še kdaj šla...
 

Kam je skočila kobilica sem videl. Kam bova pa midva še nisem povsem prepričan. Obljubim da bom povedal. Če ne prej, ko se vrneva.