sreda, 12. september 2012

Trije dnevi na Triglavu





Ja, ja, že slišim komentarje: »Kaj pa ste delali tri dni? Večina to naredi v dveh, boljši pa celo v enem dnevu!«


Uživali smo! Pa prav lepo nam je bilo! Brez naglice, lepo umirjeno. Daleč od vsakdanjih skrbi, nove pokojninske reforme, recesije …

Oba sva na pragu petdesetih, pa sva tokrat prvič stopila na vrh očaka.

»A kaj sva čakala toliko časa?«

Za Vlasto je bil to pravi podvig. Ne zaradi tega, ker bi bil vzpon na Triglav nekaj, kar le malokdo zmore, prej nasprotno. Ampak še pred nekaj leti je nisem spravil niti na sprehod okoli jezera. Predlanskim sem moral izbirati pohode, med katerimi se ni bilo potrebno preveč vzpenjati. Lansko leto je eksplodirala, letos pa dokončno dojela, da se je sposobna povzpeti na našo najvišjo goro.

Za mano je drugačna zgodba. Požrl sem svojo besedo! Kot mulec sem prehodil dobršen del slovenskih gora in veliko prostega časa namenil prostovoljnemu delu v planinskih postojankah. To so bili lepi časi!

V tistih letih sta bili dve od najpogostejših vprašanj med planinci: »A si že bil na Triglavu, « in »a transferzalo si pa že naredil?«

Že takrat pa je bilo v meni toliko upornika, da sem se zaklel, da ne bom stopil na Triglav in ne bom kot utrgan letal z vrha na vrh in žigosal knjižice, zato da bom potem mahal z njo pred tistimi reveži, ki tega niso naredili.

Transferzale res ne bom naredil, če pa že, bo brez žigov v knjižici. Obljubim! Triglav pa me je po mnogih letih premamil. Pa mi ni žal! Še bova šla, čeprav me tudi danes moti to, da se večina povzpne nanj le zato, ker je to naš najvišji vrh in simbol slovenstva in zaradi tega nekakšna lovorika. Verjetno večina teh ljudi ne vidi vsega lepega, kar nam vzpon nanj ponuja. Kaj je lepšega kot za trenutek postati, zajeti sapo in se ozreti naokoli. Kamorkoli se ozreš povsod planine, na katerih se pase živina v zavetju vrhov in vršacev. Nekje tam daleč pa hišice, strnjene v majhne vasi in še malo dlje večja mesta. Slovenija, kot na dlani.

Kako smo se še z dvema prijateljema lotili naše poti, ne bom podrobno opisoval. Različnih poti je veliko, vsak si jo lahko prikroji po svojih željah in sposobnostih. Mi smo si izbrali eno izmed lažjih, s Pokljuke preko Studorskega prevala, mimo Vodnikovega doma do Planike. Drugo jutro smo se preko Malega Triglava povzpeli na vrh Triglava, potem pa po drugi strani grebena do koče na Doliču in nazaj na Planiko. Zadnji dan pa smo se spet mimo Vodnikovega doma vrnili na Rudno polje.

Prav je, da povem, da smo v koči na Planiki doživeli lep sprejem in vrhunsko postrežbo, za kar je zaslužna oskrbnica Irena in njena ekipa. Hvala vam, dekleta, še enkrat! Prav nič nismo čutili pomanjkanja, čeprav je 100 žensk s pripadajočim spremstvom, ki so bile v koči dva dneva pred nami, dodobra izpraznilo zaloge. Dopolnili so jih v torek s prihodom helikopterja.

Ni pa bil to edini pristanek helikopterja pri Planiki. Zadnjo noč malo pred deseto nas je prebudil ropot. Takoj smo bili na nogah. Ob takšni uri policijski helikopter ni pristal zaradi lepšega. Pripeljal je reševalca, ki sta se, kljub trdi temi, kot gamsa hitro povzpela po poti proti Triglavu in pospremila do koče dva planinca (očeta in sina), ki sta z nočjo omagala na poti. Za reševalca in za pilote je bila to le ena izmed akcij, ki se je na srečo končala brez posledic. Zame, nemega opazovalca, pa je bilo to junaštvo. 

Zmanjkuje mi besed. Danes mi tipke po tipkovnici ne poskakujejo, kot bi si želel. Naj slike, ki so zelo zgovorne, dopolnijo mojo pripoved.

Pogled na Karavanke
Prihaja noč
Dobro jutro
Krst
Uspela sva
Naša oskrbnica
 





10 komentarjev:

  1. Hoooray, eni se rekreirate, drugi ga žingamo :)
    Helikopter proti soncu je bomba.
    Keep on going.
    lp

    OdgovoriIzbriši
  2. Bravo, Robi in Vlasta, čestitam.
    Sem bila odločena, da nikoli ne bom na Triglavu, ampak zdaj nisem več prepričana.
    Bomo drugo leto ponovili. Zdenka

    OdgovoriIzbriši
  3. Še enkrat čestitke. Robi, moja žena te že hvali kot preudarnega in izkušenega vodnika (napram meni, seveda), saj si Vlasti in sebi v prvo privoščil tisto, kar očitno sam moji nisem. S sinom sva jo pred leti namreč nahecala, da se v enem dnevu z lahkoto povzpnemo nanj, pa tudi prespimo že v udobni, domači postelji. Vse kaže, da mi ne bo nikoli odpuščeno...
    Lp, Slavc

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Slavc, seveda ti je že odpustila, samo priznati ti noče. Vseeno naredi popravni izpit, če ne letos drugo leto, ter jo pelji vsaj za dva dneva.

      Izbriši
  4. Hoj,jaz sem pa ena od stotke ,ampak nekaj let nazaj. 2 dni in napad je bil končan. Uspešno za vse.Pihal je orkanski veter, da nas je kar dvigovalo po tistih gorskih stezicah. Kapa dol vodnikom in osebju po kočah. Vsi so bili naši vojaki. Pa pivo je bilo krasno po prihodu v kočo. Hmhm, kako je teknilo. Skratka ,vaja je za poboti večkrat, v dobri družbi si potem še nekaj časa čisto na vrhu, pa čeprav v dolini.Karin

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Mi smo imeli z vremenom res srečo. Sicer nas je na poti na Triglav napadel zmrznjen dež ali karkoli je že bilo, kasneje pa se je skoraj zjasnilo in precej ogrelo.
      Res je, trenutki na vrhu ti sedejo v srce in ti ga grejejo tudi ob dneh kakršen je danes.
      LP

      Izbriši
  5. Čestitke iz Domžal, ob teh lepih fotografijah bi človek kar pobasal ruzak in odšel gor.
    LP

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Mal je trajal, da sem prišel do računalnika in da lahko odgovorim. Sva se spet malo potepala in nabirala nov "material". Če bo sreča, bom kmalu objavil vtise iz Dolomitov.
      Hvala za pohvale in pozdrave!
      Saj ruzaka ni težko pobasat, kar veselo v hribe ;-)
      Pozdrav v Domžale!!!

      Izbriši