Prišel je čas slovesa od starega leta. V njem se je
nabralo veliko lepih spominov, ki jih poskušava ohraniti tudi s pomočjo bloga.
Še en majhen biserček v ogrlici spominov sva tokrat dodala z novoletnim
popotovanjem. V skupnih letih se nama je nabralo že kar nekaj silvestrovanj.
Nekaj nama jih je pokradla služba, večino med njimi sva praznovala doma.
Torej
je bil že čas, da prekineva rutino in se za novo leto odpraviva od doma. Ampak
kam? Lepo bi bilo nekje pod hribi, najbolje na snegu, že tako zaradi vzdušja, ampak
mraz in letne gume so naju odvrnile od tega. Kaj pa morje? Poleti nisva veliko
ob njem, nama je prevroče, sedaj bi nama pa toplota prijala. Tudi potovanje skozi
kraje v zamejstvu sva že kar nekaj časa prelagala. Malo seštevanja in dobila
sva idejo. Preko Furlanije na slovensko obalo. Brez posebnega načrta, pripravil
sem le seznam krajev, ki bi jih bilo vredno obiskati. Vse ostalo naj bo stvar trenutnega – novoletnega -
razpoloženja.
V
poznem dopoldnevu, na praznično štefanovo, sva krenila od doma. Pospremil naju
je dež, vendar je bila napoved za prihajajoče dni skorajda sanjska. Sončno in
toplo! Dobre volje pa nama tako ali tako redko zmanjka.
Ob
rahlem pršenju sva mimo zelene Kranjske Gore zapeljala v Trbiž in naprej po
Kanalski dolini. V času kosila sva bila v Venzonu. Pršenje se je spremenilo v
pravi naliv. Dežne kaplje so poskakovale uličicah. Dobro bi bilo imeti galoše,
še bolje pa gumijaste škornje. Z mokrimi hlačnicami in razprtima dežnikoma sva
se sprehodila po že tako prikupnem mestecu, ki ga je praznično okrasje še polepšalo.
Najraje bi kar ostala v njem!
Kar
nekaj večja Gemona ni naredila takšnega vtisa. Morda sva bila do nje krivična,
ampak nekako naju ni prepričala. Obiskala
jo bova še v lepšem vremenu in mogoče jo bova takrat doživela v drugačni luči.
Tako sva se le zaustavila na PZA-ju, pogledala skozi okno v mokre sive ulice in
se odločila, da greva naprej v Tarcento. Dež je počasi ponehal in lahko sva si
privoščila krajši sprehod brez dežnikov. Kaj dosti več kot center mesta s peš
cono si nisva ogledala. Dobila sva občutek, da bi bilo mesto, še posebej park v
njem, veliko bolj prikupno v pomladanskem času. Si bova zapomnila, saj bo
pomlad kmalu tu.
V
večernem mraku sva zapeljala na brezplačen, lepo urejen, PZA pod mestom San
Daniele (N 46.156750, E 13.013900).
Nekajminutni sprehod po dokaj strmih ulicah naju je pripeljal v stari del
mesta. Nebo nad mirnimi in skorajda opustelimi ulicami se je pričelo jasniti. V
daljavi so se pokazali v meglice zaviti Dolomiti, izza cerkvenega zvonika je na
ulice posvetila luna.
Toliko motivov je bilo potrebno spraviti v
fotoaparat, da sva v mestu ostala dolgo v noč. Pa še jih je ostalo za
prihodnjič, kljub temu da sva sprehod ponovila naslednje dopoldne. Iste ulice,
iste hiše, kljub temu popolnoma drugačne, ko je nanje posijalo sonce.
Večjih mest sva se tudi tokrat izogibala.
Udin sva se le dotaknila in švignila naprej, bliže Sloveniji, v Čedad.
Parkirala sva na še enem izmed mnogih lepo urejenih in brezplačnih PZA-jev (N 46.094390,
E 13.436250), ki jih imajo v Furlaniji. Zanimivo, koliko jih je v tako majhnem
in konec koncev turistično ne preveč obiskanem predelu.
Po dobri izkušnji iz San Daniela sva se sprehodila
po mestu v obeh svetlobah. Najprej v sončni in kasneje, po večerji še v lunini.
Nama sta bili obe različici všeč, vi pa se odločite sami.
Kot skorajda v vseh starih mestih je tudi to
lepo in s tistim čarobnim priokusom. Hudičev most je nekaj posebnega. Zdel se
nama je zanimiv predvsem zato, ker je tako po imenu, kot tudi po legendi o
nastanku popolnoma enak mostu v Bohinju. Prebivalci naj bi se med gradnjo
zatekli po pomoč k hudiču. Ta jim ga je pomagal zgraditi, v zameno pa je
zahteval dušo prvega, ki ga bo prečkal. Iznajdljivi domačini so preko
novozgrajenega mostu potisnili psa.
Dopoldan sva nadaljevala proti Palmanovi.
Nameravala sva si jo ogledati, vendar se je tik pred njo iz morja privlekla
gosta megla. Zaradi neprijaznega vremena sva malce spremenila nadaljevanje potepanja.
V takšni megli se nama ni zdelo smiselno voziti v Lignano in se potem ob
Maranski laguni pomikati proti Primorski. Zapeljala sva se naravnost v Gradež,
kjer vreme ni bilo nič boljše. Med
krajšim sprehodom po obalnih ulicah naju je pošteno zazeblo. Videla, razen
goste megle, nisva skorajda nič. Zapeljala sva se na PZA, kjer sva naletela na
druščino treh slovenskih avtodomarjev. Še preden se je motor Krištofa dodobra
ustavil, sva že imela v rokah šilce domačega. Čeprav ne daleč od doma, sva bila
vesela snidenja z rojaki. Še bolj sva se razveselila novice, da so prišli iz
Izole, kjer je dopoldan sijalo toplo sonce.
»Skorajda nič megle do Monfalconeja«, so
poročali na kratko, »potem pa drug svet.«
»Če ja pa tako, pa ne bova vztrajala na tem
mrazu,« sva sklenila in že sva se peljala proti Trstu. Medtem je megla dosegla
tudi ta del obale, le v samem Trstu je ni bilo, kar sva izkoristila za še nekaj
nočnih posnetkov.
Povzpela sva na griček nad Muggio. Nerada sva
se sprijaznila z dejstvom, da zaradi megle ne bo nič z obljubljenim razgledom
na Tržaški zaliv. Ker pa sva rojena pod srečno zvezdo, so se nama med večerjo,
skozi okno Krištofa, v daljavi pokazale migetajoče lučke. Dobesedno zbasala sva
vase ostanke večerje in že sva občudovala razgled. Očitno je kraj priljubljen
tudi med domačini. Mladenka in mladec sta že pred nama postavila svojo opremo
in veselo pritiskala na sprožilce. Noro lepo! Hvala, Icko!
Vlasto sem pustil spati in še ves »zaliman«
sem nočnim posnetkom dodajal jutranje.
Vlasta, hvala za kavico, ki si jo prinesla za mano. Pogrela mi je dušo in telo!
Spet doma, pa saj to sva s
Krištofom povsod. No ja, na svoji zemlji, bi lahko rekla, ko sva zapeljala
nazaj v Slovenijo. Dopolnila sva zaloge blizu Koprskih zaporov, da ne bova
delala reklame kakšni trgovski verigi, in že sva bila v Simonovem zalivu.
Sprehod po obali od kopališča do kopališča po
toplem sončku je bil balzam po megli prejšnjega dne. Notranjost Krištofa se je
med tem brez dodatnega gretja segrela na neverjetnih 28°C. Skorajda bi ga morala malce shladiti.
Zvečer naju je obiskala Cvetka. Prišla je preverit, kako se znajdeva v
»zimskih« razmerah.
Dopoldan sva nadaljevala po slovenski obali
in se ustavila v Luciji. Nameravala sva ostati v tamkajšnjem kampu, toda v
primerjavi z Izolo je bila tam res zima. Kamp v senci, po travi slana, sonce se
nikakor ni uspelo prebiti skozi drevje … Skorajda sva obupala. Da sva ostala,
naju je prepričal prijazen par - Milojka in Damjan. Potolažila sta naju, da ni
tako hudo, kot je videti na prvi pogled: »Pa saj ne bosta cel dan tu, sonca se
bosta lahko naužila med sprehodom po obali, ponoči pa je tako ali tako vseeno!«
Po premisleku sva se strinjala z njima in
sedaj moram priznati, da bi obžalovala, če ju ne bi poslušala. Res sva se
naužila sonca in toplote med sprehodom po Seči in naslednji dan do Pirana in
nazaj. Občutek vsa imela, da je na morju že pomlad.
Tako sva v kampu preživela zadnja dva dneva
starega in prvi dan novega leta. Teoretično bi lahko rekla, da sva bila v Luciji
dve leti. Madonca, koliko si privoščiva!
Zadnjo noč v letu sva doživela na
Tartinijevem trgu. Nama in seveda tudi vsem drugim so jo polepšali Kalamari in
Slavko Ivančič. Ustvarili so pravo vzdušje. Poln trg ljudi je plesal, pel in se
veselil. A katera mi je bila najbolj všeč? Ja, tista »Šivala je deklica
zvezdo«, ki smo jo družno zapeli. Saj veste, da sem rdeč po duši. Pa šalo na
stran. Pod Tartinijevim spomenikom sem bil že v raznih priložnostih, vendar
tako sproščenega vzdušja in takšne množice ljudi tam še nisem doživel.
Presenetila me je še ena stvar. Zastonj
prevoz z avtobusom, ki je celo noč vozil med Lucijo in Piranom. Ne vem, čigava
zasluga je to? Občine, župana, turistične organizacije, prevoznika … Lepo je,
da v času pehanja za dobičkom in ko se nič več ne izplača, nekdo pomisli tudi
na udobje turistov in domačinov, ki tako nimajo težav z iskanjem parkirišč, pa
tudi brez skrbi si lahko privoščijo kakšen kozarček več. Ne smem pa pozabiti na
voznika avtobusa. Ne glede na to, da je moral delati na silvestrovo, je bil
vesel in nasmejan. V prvih urah novega leta, ko je odprl vrata avtobusa na
piranski postaji, je stopil na stopnice in vsem skupaj zaželel: »Srečno novo
leto!« Tako malo, pa kljub temu veliko!
Bravo in hvala, Piran! Še bova prišla!
.JPG)
.JPG)
.JPG)
