Golica (1835)

Vremenska napoved za prihajajoči teden nama ni ravno po godu. Že jutri naj bi snežilo in potem večinoma ves prihodnji teden. Izleti v visokogorje verjetno ne bodo več mogoči. Vsaj za naju, ker se skušava izogniti pretiranemu tveganju. Sva pač "ziheraša".

Zbudila sva se v megleno in turobno jutro, ampak ta dan morava izkoristiti. Ne glede na to, da očitno ne bo tako lep kot prejšnjo soboto. Saj ne more biti vedno vse po najinih željah.

Na Planini pod Golico je bilo mraz, temperatura kar nekaj stopinj pod lediščem. Nama je tega res treba? 

Zimi ni mar, da je novoletni čas mimo. Travnike, drevje in grmičevje je okrasila z ivjem. Lepo, kljub prezeblim prstom. Upala sva, da se bo višje megla razkadila. Ko sva prišla do koče, sva že skorajda obupala. Okoli naju je bilo toliko lepega, midva pa sva videla le meglo.

Snega je bilo malo. Nekaj napihanega, še več pa  spihanega. Megla je pri koči postala še bolj gosta, sploh nisva videla kam greva. Sledila sva stopinjam v zmrznjenem snegu. Kar naenkrat, kot bi stopila skozi vrata, so naju pobožali sončni žarki. Megla se je razkadila, pogled se nama je odprl. Ostala sva brez sape - ne zaradi strmine. No, mogoče čisto malo. Bila sva poplačana za trud, ki sva ga vložila v vzpon! Nadaljevanje poti je bil čisti užitek. Zmrznjen sneg pod nogami, lesketajoča zasnežena pobočja Golice, megleno morje pod nama, iz njega so štrleli vrhovi gora, nad njimi pa modro nebo in toplo sonce. Čarobno!

Ne vem kako, ampak ob povratku nama je uspelo ujeti sonce in modro nebo in ga potegniti v dolino. Popoldan je bilo tudi na Bledu lepo.