Spet je bila pred nama večna dilema: »Kam za konec tedna?«
Nisva zahtevna in povsod nama je lahko lepo, če se le tako odločiva. Pobrskal
sem po zakladnici hribi.net, dal prednost toplejšim krajem in našel kar nekaj
zanimivih ciljev.
Prejšnji petek sva zaradi dežja izpustila Vitovsko cerkev.
Kopiraj – prilepi in prvi dan je bil zapolnjen. Po avtocesti proti Novi Gorici
do Sela, potem pa je Krištof namesto naju sopihal v strm klanec do izhodišča v
Vitovljah (45.93420, 13.76950). Levji delež je tako opravil on, midva sva
morala zgolj malce pretegniti noge in se mimo jezerca povzpeti do cerkvice, od
koder je lep razgled tja od Ajdovščine do Gorice in naprej prek morja.
Napolnila sva baterije in se pogrela na soncu, ki je plaho kukalo skozi oblake.
Nov dan, nov pohod. Zapeljala sva se mimo Lokavca do
Predmeje in parkirala pri spomeniku »Materi gori« (45.9437, 13.8763). Močan
veter naju je skorajda prepričal, da bi ostala na toplem in dan obrnila
drugače. Veter za domačine, vajene burje, verjetno ni bil ravno grozen, samo
nama celincema, se je tako zdelo.
Če se dobro usidram mi burja ne more nič |
Pot proti Sinjemu vrhu je načeloma nenaporna. Vseskozi
poteka malce navzdol, pa potem spet navzgor, nato - ponovi vajo… Višinske
razlike je le 127m. Po poti pa je narediš okroglih 500m, ravno toliko tudi ob
povratku. Vseskozi poteka bolj ali manj po robu in med sprehodom se ti odpirajo
čudoviti razgledi na Vipavsko dolino. Če k temu dodamo še obisk kamnitega polža
in Otliškega okna, ni več razloga zakaj se nebi podali na pot. Bržkone bi bila
pot primerna tudi za otročad, nezahtevna in nenevarna. Težava je le v tem, da
je nadobudneže težko zmotivirati za slabe tri ure hoje v eno smer. Res pa je
tudi, da se jo da poljubno skrajšati in za izhodišče izbrati kak drug kraj.
Povezovalnih poti z bližnjo cesto med Colom in Predmejo je kar nekaj.
Utrujenih nog sva se vrnila nazaj na izhodišče. Vedno je nad
menoj visel misterij iz nanizanke »Zvezdne steze«, ko so se junaki v njej nekam
prežarčili. »Le kako jim to uspe,« sem se vedno bolj pogosto spraševal ob
povratku.
Kosilo v domači jedilnici, malce pred Ajdovščino, je bilo
božansko. Na teran pa sem moral počakat, dokler nisva prišla bliže morju. Deci
ali dva, več ne priznam, sta mi toliko bolj sedla, ko sem potegnil ročno v Podgorju (45.53166,
13.94647).
Ponoči, pravzaprav proti jutru so naju obiskali nagajivi
škratje in nama gugali Krištofa. Ko sem se malo bolj prebudil sem ugotovil, da
niso kriva čarobna bitja. »Veter! Ah ne še en vetroven dan,« sem milo zaprosil.
Pa ni kaj dosti pomagalo. Le malce manj močan je bil, kot dan poprej. Tako se
nama je vsaj zdelo med vzponom skozi gozd. Ko sva stopila na planoto in pred
seboj zagledala vrh Slavnika, sva spoznala da ni nič bolj prizanesljiv. Z vrha
sva nadaljevala še preko Cigana na Grmado in se spustila nazaj v Podgorje.
Kljub vsemu sem bil uslišan. Veter je pojenjal!
Uporaben nasvet |
Od Slavnika proti Grmadi |
Počivam |
Še eno dobro kosilo, počitek na toplem soncu, večerjala pa
sva že doma.
Metlca, kaj naj dodam, kot vedno sta tudi tokrat ujela momente in lepoto naše domovine. Lepo in pohvalno.
OdgovoriIzbrišiPa lep pozdrav iz kočevskega konca.
Dare, Alen.
Hvala za komentar. Upam, da vaju ne zebe preveč tam dol in da dnevi niso predolgi. Naj vama hitro mine, prazniki so skorajda tu.
IzbrišiLP