sobota, 08. junij 2013

Struška (Veliki vrh) 1.944



Sobota, pozno popoldan je. Pred nekaj minutami se je zunaj razbesnela nevihta. Med dežjem je priletelo nekaj zrn toče. Spet nam je prizanesla. Hvala, komurkoli že!


Za nama je dolg dan, že dolgo nisem bil tako utrujen. Ponoči sem slabo spal. Ura je zvonila nekaj čez četrto. Ne me hecat, a ni konec tedna in danes ni treba v službo? Še sladkih pet minut, potem pa kavica, lenobno prihajanje k sebi in že sva se peljala proti Javorniškem rovtu.

Dan se je komaj dobro začel, midva pa sva že hitela po pobočju Karavank poraščenem a z narcisami, encijanom, avrikljem in ne vem čem še. Še preden sva se pošteno oznojila nama je pod nogami zmanjkalo uhojene poti. Ne, nisva se izgubila, raziskovala sva. Skozi zaraščen gozd, gor, pa zopet dol… A nama je bilo treba tega? Še preden sva čevlje zmočila na travnikih Pustega rovta, sva bila boljše volje. Spet sva bila na pravi poti.

Pred sedlom Kočna sva že pošteno sopihala. Lenobi leni sva, premalo hodiva, kondicije pa ni. Kar naenkrat se nama je odprl pogled na sosednjo Koroško, lenobno Dravo in Beljak nekje tam daleč zadaj. 


Pogled nama je ušel proti Golici. Strma pobočja so bila takšna kot bi jih pobelil sneg. Ne ni bil sneg, narcise so bile. Tudi naju so kar naenkrat obkrožili beli cvetovi. Kam naj stopiva, da jih ne pomendrava? 


Težke noge so v hipu poslale lahke, pljuča je z lahkoto napolnil svež zrak. Utrujenost, kaj je že to? Kar poletela sva do Belske planine. Kaj tako lepega že dolgo nisva videla. Travnik okoli koče je krasilo toliko cvetlic, da nisem vedel kje naj začnem fotografirati. NORO!!!

Proti Velikem vrhu ali Struški, kot ga tudi imenujejo, sva se prebijala skozi ruševje. Kjerkoli ga je zamenjal travnik je bil le-ta okrašen z gorskim cvetjem. Ni naju presenetilo, da sva dobre tri ure hoje raztegnila na pet. Ob vseh lepotah se nama je korak ustavil, oči so begale po pobočjih in iskale najlepši prizor. Več sem bil na kolenih kot na nogah in pospravljal cvetove v Canona.









Na vrhu se je pooblačilo in prvič sva pomislila, da ne bova suha prišla do doline. Pa sva in to kljub temu, da sva na planini Seča spregledala redke markacije, spet malo raziskovala in si podaljšala pot za kakšno uro. Redko raziskujeva, dvakrat v enem dnevu, to pa je že od sile.
Zadnji del poti je pričelo deževati, a nama je zavetje nudil poraščen gozd. Pri Trilobitu pa se nama je spet nasmejalo sonce. Točno za »en šiht« ur je minilo odkar sva parkirala avto.

Utrujen sem, samo to sem že povedal. Pa mi ni žal. Čudovit dan je za nama, kot nalašč za jutrišnjo obletnico poroke in pa…. Ne, ne, vsega pa ne povem!

6 komentarjev:

  1. Živjo obema in seveda takoj čestitke za jutrišnjo obletnico. Vidi se, da sta uživala v lepotah našega raja, za razliko od nas, ki nas je po prestolnici preganjala toča. Bova probala jutri nadoknadit in se odpraviti na kakšno krajšo turo.
    Lp, Slavc

    OdgovoriIzbriši
  2. Pozdravljena. Hvala za komentar in čestitke. Užitki se ne dajo popisat, res je lepo tam gor. Upam da s točo nista imela preveč težav. Danes pa bo spet en lep dan - uživajta!

    OdgovoriIzbriši
  3. Rekreacija, lepota, žur. Tako je treba.
    lp Ickoficko

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Res je, tudi če potem mal noge bolijo.
      Lepo se imejte!

      Izbriši
  4. Pridna zelo, kot vedno. Lepe fotografje. Pohvalno.
    Lepo se imejta, pa še tako naprej.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Dare hvala za komentar in pohvalo, čeprav si je ravno ne zasluživa, ker sva letos res eni pravi lenobi :-)
      Lepo je bilo pa res!
      Pozdrav prev vsem in lepo se imejte.

      Izbriši