torek, 20. avgust 2013

Kriški podi po tridesetih letih, Ponce pa nikoli več



Praznik, višek ur za delovni petek, vikend in lepo vreme. Lepo se je izšlo! Vsaj meni. Vlasta je petek preživela v službi, da je malce počila. Ne od dela, da se razumemo, od vsega lepega!

Kam bi šla? Italijani imajo ferragosto, skozi Karavanke pritiskajo Nemci in Avstrijci, da o Čehih in Skandinavcih ne govorimo… Na cestah praznični kaos. Tudi v gorah ni bilo dosti drugače. Ob šestih je bilo parkirišče v Vratih »tlakovano« s pločevino. Z Mari smo se pred kratkim potepali po Beneški laguni. Tokrat smo mahnili v drugo smer. Od morja v gore, na Kriške pode. 

"A tjale gor gremo?"

Po poti proti Sovatni so mi misli uhajale leta nazaj. Velik del počitnic sem preživel v Pogačnikovem domu. To so bili drugi časi, lepi in nepozabni. Za pomoč in delo v koči si dobil hrano in posteljo. Bili smo dobra družba. Dostikrat, predvsem za vikende, nismo le delali, ampak garali. Med tednom, ko se je umirilo, smo lahko na izmene hodili po bližnjih vrhovih. Takrat več nisem rabil. Pravi mali raj! 

Pogačnikov dom

Stenar

Trenta

Na Kriških podih sem bil nazadnje, ko smo gradili oskrbovalno vlečnico. Je bila res zgrajena pred tridesetimi leti? Je res minilo toliko časa? Očitno res, od takrat so jo že dvakrat obnovili. Našo druščino so življenjske poti razmetale naokoli. Le redko koga še srečam, premnogim v spomin prižigam svečke.

Pogled na čredo kozorogov, ki so se pasli ob poti, me je iztrgal iz nostalgije. Nekaj pa je le ostalo tako, kot je bilo. Kozorogi se še vedno ne bojijo pohodnikov. V miru jih lahko občuduješ kolikor te je volja in korak spet postane lažji. 

Čuvar črede

Skozi Sovatno....

... so nam bile v pomoč jeklenice

Koča je resda obnovljena in posodobljena, a takšna kot mi je ostala v spominu. Do nje smo se povzpeli zgodaj dopoldne. Za kakšno resnejšo turo nismo imeli moči in časa. Kljub vsemu pa dovolj, da smo se vzpeli na Gamsovec in se preko Luknje spustili nazaj k Aljaževem domu v Vratih. 

Razgled iz Bovškega Gamsovca

Vesela duša, polna lepih podob gorskega sveta, je vse po čemer se bomo spominjali prazničnega dneva. No ja, pa bolečih nog tudi, če sem čisto pošten. Ampak bilo je vredno!

Petek dopoldan sva preživela vsak po svoje. Vlasta delovno. Eden v družini mora služit evre. Jaz pa sem užival sadove preteklega dela, berite neizplačane nadure. Tako sem lahko malce pretegnil utrujene noge in preizkusil novo pridobitev – Eliosa. Po prvih nekaj deset kilometrih lahko rečem le dvoje: »Dobro,« in »Hvala Vlasta!«

Popoldan sva se že napokala v Krištofa in četrti vikend zapored zapeljala proti Ratečam in naprej v Italijo. Tokrat sva se namestila ob Belopeškem jezeru, kjer je bilo ob petih popoldan parkirišče polno, kot v BTC-ju, a se je počasi pričelo prazniti. Z malo sreče sva dobila dober prostor. 


Kot smo se dogovorili, se nam je  prej kot v uri pridružila Ickova familija. Prijetno snidenje smo nadaljevali s posedanjem in kramljanjem. Ob dobrotah z Iztokovega žara smo obujali spomine na dopust, ki smo ga preživeli. Dete je omagalo najprej. Kakopak. Kmalu mu je sledil ženski del, midva sva vztrajala skoraj do jutra in ozeblin na nogah. Zakaj nisem obul nogavic, me ne sprašujte! Še isti dan smo se poslovili, ker sva v soboto načrtovala naskok na Ponce. Škoda, da našega druženja nismo raztegnili za kakšen dan. To ostaja naš dolg!

Vstala sva skupaj z zoro. Prvi sončni žarki so osvetlili mogočno steno Mangarta, midva sva jo mahnila v drugo smer, proti Poncam. Do koče Zacchi sva se vzpenjala skozi gozd, potem pa so se nama pokazale gore v vsej svoji lepoti. Obkrožena z njimi sva se zapodila skozi ruševje, v strm breg. 

Mangart je obsijalo jutranje sonce


Do prve jeklenice sva bila še prešerne volje, potem vedno manj. Pot je bila milo rečeno naporna. Fizično in psihično. Več kot dve uri in pol sva grizla kolena, se vzpenjala s pomočjo jeklenic in pogona na vse štiri. Najhuje je bilo to, da je pot ves čas izredno izpostavljena. Vsak korak mora biti preudaren in dobro premišljen, da ne zdrsneš po prepadnem pobočju. Igra z živci je trajala celo pot, brez predaha. Nisva planinca z ne vem kakšno zgodovino. Nekaj poti sva kljub temu že prehodila, a ta je bila definitivno najhujša. Kaj takšnega si ne želiva ponoviti! Razgled po poti in na vrhu Srednje Ponce je čudovit, a kaj ko ga je kazila misel na nevaren spust v dolino.

Visoka Ponca

Jalovec, Mangart in v ozadju Montaževa druščina

Osamljena praprot

Ne zdi se nama več čudno, da je pot neobljudena. Ta dan sta se na vrh, iz najine smeri, povzpela le še dva možakarja. Iz Tamarja jih je prišla le peščica. Bojda je ta pot malce lažja. Ni nama mar! Ne bova je preizkusila! Že pred vrhom sva si bila edina: »Ponce bova od sedaj gledala le še od spodaj in po televiziji. Pred prenosom poletov v Planici!«

Po spustu do jezera sva si oddahnila. Vse hudo je bilo za nama. Po kosilu sva si privoščila sproščujoč počitek na stolih pred Krištofom. Izgubila sva se v množici dopustnikov. Zvečer sem šel lovit odsev gora v jezeru.


Čez nekaj dni me bo že nosila

Bila sva prepričana, da je bil zadnje dva dni velik direndaj ob jezeru. O kako sva se motila! Pravo obleganje se je zgodilo v nedeljo. Če bi hotela že dopoldan domov, bi nama verjetno ne uspelo. Najti prostor na parkirišču – utopija, skorajda nemogoče je bilo zapeljati iz njega.

Že dopoldan, še preden je večina obiskovalcev jezer odšla od doma, sva naredila krog okoli njiju. Prijeten in nenaporen sprehod, po mehki preprogi zemlje in iglic. Bržkone, bi bila hitro nazaj, če bi ne imel fotoaparata s seboj. Tako pa…





Ni nama ostal le »muskelfiber«. Nabralo se je kar nekaj podob in doživetij, ki se jih bova rada spominjala. Ko bova stara in senilna tudi s pomočjo tega bloga. Slabe bova pozabila. Škoda je prostora v spominu.



6 komentarjev:

  1. Metca, ko takole prebiram tvoje bloge, sem ti hvaležen, da za nas, ki iz kakršnih koli razlogov ne moremo izpeljati takšnih ali podobnih izletov, potepanj oz. potovanj. Tako nam s svojo nadarjeno žilico in dobro voljo približaš lepote domačih in tujih planin, krajev in znamenitosti, ter na ta način širiš še naša obzorja.
    Pohvale obema, pa še tako naprej.
    Lep pozdrav.

    OdgovoriIzbriši
  2. Za takšno pohvalo, kot si mi jo dal, me pa skrbi, da zahvala ne bo dovolj. Vseeno bom rekel hvala!
    LP

    OdgovoriIzbriši
  3. Ho-hooooooj Metličarja. Prava "norca" res, v pozitivnem smislu seveda. Mi smo spali do 10h, a sprehod okrog prvega jezera le naredili in ni nam žal. Še uradno dovolijo roštilj, pa bomo pri jezerih stalni gostje hahaha.
    In od sedaj naprej boš ti prevzel pobudo in me naučil kaj o fotografiji ;)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Oj, hvala bogu, da ste se naspali. Najina noč je bila mal prekratka, a sva "naštukala v nedeljo. Sprehod okoli jezera je res lahko prijeten, pa še zelooo se ga da raztegniti, če si tako želiš. Res bi lahko to kdaj ponovili, sploh ko ne bo več takšne gužve.
      Kar se fotografije tiče - hvala za pohvalo, samo bo pa še nekaj Save preteklo mimo nas, preden bom jaz lahko tebe kaj učil. LP

      Izbriši
  4. Bela plastika na jezerih. :) Taki gužvi se probam izogniti, če se le da, ampak vsake toliko se tudi sam znajdem med njimi. :)

    OdgovoriIzbriši
  5. Nama gužva tudi ne ugaja, ampak včasih ne gre drugače. Se ji pa potem skušava izognit, npr v hribe ;-)

    OdgovoriIzbriši