Gradež, Soča in cela košara sonca

Prvi in edini delovni dan v tednu po dopustu je bil dolg. A bodrila naju je misel na nova doživetja in sklepanje novih prijateljstev. Saj ne, da Andreja in Marije ne bi poznala. Prebrala sva vse o njunih dogodivščinah, si z njimi pomagala pri načrtovanju poti, le v živo se še nismo videli. In krona doživetij tega vikenda je bilo ravno to srečanje.

Od petka ni ostalo več kaj dosti, preden sva parkirala v Gradežu. Več deset avtodomov naju je prehitelo, a prostora je bilo še ohoho. Sprehodila sva se po parkirišču in iskala Andreja in Marijo. Ni ju bilo! "Očitno bosta še bolj pozna kot midva," je bil logičen zaključek. Drug dan sva izvedela da sta ob istem času, na le nekaj sto metrov oddaljenem parkirišču onadva razmišljala podobno.

V sončnem jutru sta naju prehitela in našla, še preden sva se odpravila od doma. Beseda je stekla... Kolesarjenje je bilo že v naprej načrtovano, le še odpraviti smo se morali. 

In smo šli... Do izliva Soče in nazaj. Za začetek kolesarske sezone ravno pravšnja razdalja in kar je najpomembneje brez napornih vzponov. Bolj smo klepetali, kot zagrizeno vrteli pedala. Ja, veliko smo si morali povedati. In prav prijetno je bilo. Kot bi mignil smo bili pri razglednem stolpu. 

Ob povratku smo si na Andrejevi in Marijini "lokaciji" potešili strašno žejo. Dan je bil res vroč in sonce nas je dobro zapeklo.

Prvi kilometri, vsaj za naju in nama, so pustili sledi na občutljivem srednjem delu telesa, tako da nam je proti večeru bolj kot kolesarjenje sedel sprehod ob obali, do konca Gradeža. 

Preko noči in v nedeljskem jutru se je parkirišče skoraj do konca napolnilo z avtodomovi. Mi pa smo uživali pri Andreju in Mariji. Prijetna družba, odlična kavica, klepet, razgled vse tja do naše obale... Čudovito! Le kot vedno, kadar je lepo -  prehitro je minilo. 

A sedaj ko se še bolje poznamo, imamo telefonske in vse druge kontakte, se bomo lažje dogovorili za prihodnjič.