ponedeljek, 12. maj 2014

Delovni prazniki, potem pa Dolenjska in Koroška



Največji praznik Slovencev (po mojem izboru), praznik proletarcev in med njiju vpet (zame) en poseben dan, so spolzeli mimo mene. Večino teh dni sem preživel v službi. Priložnosti za potepanje ni bilo. A midva se ne dava. Če ne gre za praznike, gre pa malo kasneje. Izkoristila sva prepletanje mojih prostih in delovnih dni, Vlasta je porabila star dopust in je šlo.



Nedelja po praznikih ni bila zvesta svojemu imenu, a ob sedmih zvečer dneva še ni konec in do noči se da narediti nekaj kilometrov. Recimo iz Ljubljane do Žužemberka. Tam sva na parkirišču ob cerkvi (45.83404, 14.93594) našla primeren prostor za čakanje novega dneva. V ranem sončnem jutru sem ujel nekaj podob dežele ob Krki.

Meglice nad Krko


Sonce je vzšlo


Žužemberk




Nadaljevala sva do Dolenjski Toplic in se s prijaznim gospodarjem Bojanom domenila za prenočevanje na PZA Polje. Enkrat sem to že zapisal, a moram ponoviti. Gospod Bojan res ve kaj turist potrebuje in mu to tudi nudi. S tem ne mislim samo na urejen kamp v Toplicah in bližnji PZA, ampak tudi na dodatno ponudbo. Rade volje ti priskoči na pomoč z nasveti in namigi kako izkoristiti dneve, ki jih preživiš na Dolenjskem. Za vsakogar se kaj najde.



Dobra dva dneva sva izkoristila za polnjenje baterij. Moderno bi temu rekli, da sva bila deležna »Protistresnega programa«. Čez dan malo kolesarjenja, vzpon do Svetega Petra, zvečer kopanje, vmes pa uživanje v spokojnosti PZA-ja na robu gozda ob poslušanju ptičjega petja. 


Sv. Peter




Milina. Le kakšen dan premalo je trajalo. Tako kot vedno, kadar je lepo. Popoldan pa nazaj do Ljubljane.



Prvi del je bil tako za nama. Zvečer je bilo treba v nočno. Dan počitka doma, pa dnevna, ki se je na žalost končala prepozno za še tako kratko vandranje. Sva pa zato v soboto navsezgodaj zapeljala preko Ljubelja do Celovca.



Najprej nakupovanje v smislu popolnjevanja domačih zalog živeža. Kot v dobrih starih časih! Le da sva sedaj dodala še polnjenje rezervoarja. Včasih so Avstrijci hodili tankat k nam. Sedaj pa… Z nakupovanjem in točenjem goriva pri sosedih sva privarčevala več, kot naju je stal vikend izlet. Kam smo prišli?



Lep dan se je komaj dobro začel. Parkirala sva ob Minimundusu, pozajtrkovala, pripravila kolesa in zavrtela pedala ob Vrbskem jezeru.



Table ob poti so napovedovale, da je cesta in kolesarka pot malo pred Vrbo zaprta. V stilu Balkancev sva bila prepričana, da bova nekje že obšla zaporo. Nasmeh iz obraza nama je izginil, ko sva prišla do zapore. Cesta je bila odrezana, gradbišče pa ograjeno. Dve možnosti sta bili. Plavanje ali pa v strmo v klanec. Plavanje s kolesi – ne gre. V klanec – nerada, a druge možnosti ni. Prijetnega vrtenja pedal je bilo konec. Čeprav sem imel ta dan drugačne namene, mi je pot kmalu pričel zalivati obraz. No, saj mi ni škodilo! Vlasta je ubrala drugo taktiko. »V hribe se hodi in ne vozi,« se ji reče.




V vsaki slabi stvari je nekaj dobrega. Nenačrtovano sva videla prijetno vasico in bila deležna pogleda na Vrbsko jezero z razgledišča okroglih 200 metrov nad njim. Kaj zato, če sva malo dihala na škrge.




Sv. Krištof


Sledil je vratolomen spust do Vrbe (Veldna). Upam, da so kolegi imeli ugasnjene stacionarce? Malce sva počila in se nastavljala sončnim žarkom, potem pa nadaljevala do Otoka (Maria Wörth).






Še zadnja četrtina poti do Celovca je bila pred nama. Nič posebnega, kar bi si želela še kdaj doživeti, morda tudi zato, ker ob južni obali jezera ni kolesarske poti. Prihodnjič bova v obe smeri šla po severni strani. Le toliko bova počakala, da spet odprejo cesto.



Lani so naju Štroki navdušili z obiski jezerc ob Borovljah. A nikoli nisva »uspela« priti do njih. Tokrat sva. Najbolj nama je bilo všeč jezero Ressnig. Parkirala sva na travnatem parkirišču ob njem. Kar nekaj obiskovalcev je lovilo sončne žarke. Nekaj mladeži se je celo kopalo. »Lepo vas prosim, saj je šele začetek maja.« Z nejevero sem preveril temperaturo. V naslednjem trenutku sem se že vračal k Krištofu po kopalke. Vlaste nisem uspel prepričati, da kopanje dobro dene. Raje je počakala na pomolu.



Zvečer sva spoznala prijetno družino iz Kranja, ki je že dva dni uživala ob jezeru. Ob večernem kramljanju sva izvedela, da so pravi popotniki in da še enkrat bolj kot midva izkoriščajo avtodom. Bravo, tako se uživa!




Drava

Pozer

Karavanke

Jezero Ressnig


Nedeljsko kolesarjenje in raziskovanje okolice nama je preprečilo rahlo pršenje. Še preden sva se odpravila na vsaj krajši sprehod je pričelo resneje deževati. Ni nama kazalo drugega, kot da sva jo urezala nazaj proti domu. Na vrhu Ljubelja je sonce sramežljivo pokukalo iz oblakov in nama vzbudilo novo upanje. A še preden sva našla primeren prostor za preživljanje popoldneva se je zopet ulilo. Tako sva kosila doma.



Popoldan, ko je treskalo in nas je zasula drobna toča, sva bila zadovoljna, da sva se tokrat vrnila malo prej.


16 komentarjev:

  1. Končno vama je uspelo priti do jezerc. :)
    Kopalna sezona se je očitno začela. :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Saj je tudi trajal, kakor da bi bila na koncu sveta ;-) Hvala za namig. Tako blizu, pa nisva vedela zanje.
      Da sem se kopal, pa še sam komaj verjamem :-) Samo sploh ni bila mrzla voda!

      Izbriši
  2. Ko človek malo bolj podrobno pogleda vsa vajina potovanja, se šele zave, koliko lepot sta že užila in koliko kilometrov je že za vama. Lepo, z eno besedo. Tudi to se da opaziti, da je lepo pravzaprav povsod, tudi v naši najožji okolici, kar potrjuje tudi vajin zadnji prispevek. Srečno še naprej.

    OdgovoriIzbriši
  3. Če hočeš vsaj malo odmisliti službo in skrbi, je že vikend pobeg od doma dovolj. Malo spremembe, novo okolje, še malo sonca in to je to :-)
    Ti vajini kratki pobegi so čista inspiracija .... super :-)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala za komentar! Res je včasih dovolj čisto malo, pa pozabiš vsakdanje skrbi :-)

      Izbriši
  4. Za nepozabna doživetja ni potrebno, da greš v daljne dežele, važno je, da znaš uživati v drobnih stvareh in da znaš posneti čudovite fotografije. Super!!!!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Dostikrat ne vidimo tistega, kar imamo pred nosom. Hvala za komentar!

      Izbriši
  5. Tale koroška je ena a. Sem kar vesel da spada pod Avstrijo saj drugače bi bilo za nas vse prepovedano. Tistile Ressing od vseh zapisov tudi mene že malo matra. Sam teli Štroki so pa tud od hudiča anede.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Icko , prjatu - se čist strinjam. Saj veš, da sem včasih prav jezen, da se nisem rodil 50 km bolj severno ( in vesel, da se nisem 200 km bolj južno) :-))

      Le zapeljite se k sosedom, vam ne bo žal!

      Izbriši
  6. odlične fotografije. Vse čestitke. Prav tako je zanimivo tudi besedilo.

    OdgovoriIzbriši
  7. Hvala za prijeten večer in obilo koristnih informacij o popotovanjih. Pa še link od parkinga v "raju na zemlji" pod Grossvenedigerjem, o katerem sva govorila. Morda vaju kdaj zanese mimo. http://www.camper-55plus.info/Stellplatze/Stellplatze_-A-/Matrei/matrei.html.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Tudi vam hvala za prijetno druženje. Grossvenediger sva pogooglala takoj, ko sva prišla domov. To pa mora bit res pravi raj. Zagotovo naju bo kdaj neslo tja :-) Hvala!

      Izbriši
  8. Odlične fotografije !!!! <3 <3 :D :D

    OdgovoriIzbriši