torek, 29. marec 2016

Velikonočno kolesarjenje na obali



Čeprav letos malce zgodnja, je velika noč prebudila naravo. Vse je ozelenelo in zaživelo.



Topli dnevi so bili kot nalašč za prvi letošnji kolesarski izlet. 


S kraškega roba sva se spustila do Dekanov, s štirih presedla na dve kolesi in zapeljala po Parenzani.


Nisva midva krivca, da je bil sod prazen, on pa ne razlog, da sva že pred Strunjanom obrnila nazaj proti Dekanom. Za prvič sva imela dovolj. 


Skozi Milje in Trst, kot se je le dalo blizu morja, sva zapeljala do Julie in ravno še ujela zadnje sončne žarke.



Zjutraj spet na kolo. Prvi metri so bili malce boleči. Najini sedali (po domače - riti) še nista bili popolnoma sinhronizirani (po domače – utrjeni) z nosilci sedal (po domače – sedežema koles). A po nekaj minutah je bilo že bolje. Po neprometni cesti sva se zapeljala do mostu čez Sočo in potem ob njej do naravnega rezervata na otoku Cona.


Naredila sva kakšen kilometer manj kot prejšnji dan, nato pa s Krištofom nadaljevala po Goriškem. Po ozkih cestah skozi Cormons, Corno di Rosazzo in Oleis sva uživala v podobah gričkov poraščenih z vinogradi, med njimi pa posejanimi hišami, cerkvami, samostani… V beležko sem zapisal: »Obvezno se vrnita jeseni! To bo raj za fotografiranje.«

Dan nama je tekel, kot prepeva Iztok: »Nikdar v življenju ne hitet, bohvari, pogrešnost prou vse, kar je lepga, pokvari, lepe reči morš guštirat na lahno...«




Odločila sva se, da bova dan zaključila v Čedadu. A bolj ko sva se mu približevala, bolj so bila parkirišča polna avtodomov. Malce sem že razmišljal o rezervnem planu, za katerega v tistem trenutku še nisem popolnoma vedel kakšen je. PZA, kot sem se bal, poln! A včasih imava tudi malce sreče. Medtem, ko sem obračal, so Vlasti padli v oko trije odhajajoči avtodomovi. Minutka ali dve čakanja in nastale so nove težave. Prostora je bilo kar naenkrat preveč. A to je bila rešljiva uganka!




Kaj naj napišem o Čedadu?  Tolikokrat že viden, tolikokrat že doživet, pa vedno ponudi kaj novega, lepega in nenavadnega…









Po vremenski napovedi sodeč, naj bi bil ponedeljek najmanj prijeten. Pa se je izneveril. Pozitivno! V stilu prejšnjega dne sva tavala po Furlaniji in zgodnje popoldne preživela pri severnih sosedih, ob Baškem jezeru. Pred nama je bil še povratek domov.


Če sem začel s prebujanjem narave, naj z njim še zaključim.




Ne, ne! Ne morem še  zaključiti, dokler vam ne zaupam v kakšni skušnjavi sem bil ob pripravljanju tega bloga. Da se razumemo - uživam v fotografiranju, vedno in povsod. Toda fotografiranje velikonočnih dobrot je bil pravi izziv. V rokah fotoaparat, pred mano pehtranova potica in pirhi, polna usta slin… Nisem zdržal, kar zgodilo se je…


Saj se ne opazi preveč, mar ne?

 

 



8 komentarjev:

  1. Še malo pa ti bo italija skoraj bolj pri srcu kot F :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Če bi bila Francija tako blizu kot je Italija, bi bila že kičasta :-)

      Izbriši
  2. Opazi kaj?
    Jaz nič ne vidim!

    Lep krog sta naredila!

    OdgovoriIzbriši
  3. Ugrizneš pa, kot en velik!!!!! Vedno, ali samo potico?

    OdgovoriIzbriši
  4. Pehtranova potica... Njami... Če bi jaz slikal, jo verjetno nebi bilo na sliki. :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Pehtranova potica nima prav dolgega roka trajanja ;-)

      Izbriši