četrtek, 6. oktober 2016

Alpe Adrija - s kolesom po Furlaniji in Goriški



Hribi nama letos očitno niso naklonjeni. Poleti jih je bolj ali manj odneslo vreme, premalo prostih dni, malce pa tudi najina lenoba. Trdno sva bila namenjena, da bova delček zamujenega nadoknadila septembra. Pa ni šlo. Dolomite je prekril hlad in raje sva izbrala toplejše kraje, da sva pred zimo še malce ogrela kosti. 

Zgornji del kolesarske poti Alpe Adrija od Trbiža do Venzona sva obdelala lani. Letos naju je zvabil spodnji del, ki se razteza do Gradeža. Avtodom je velikokrat prednost, pri takih poteh morda malo manj. Vsak del poti je namreč treba prevoziti dvakrat. Najprej gor, potem dol (ali obratno), nazaj do izhodišča. Tako sva tokrat s Krištofom naredila 540 km, na lastni pogon pa slabih 300.



Primerjanje je vedno nehvaležno. A se mu tokrat težko izognem. Spodnji del poti se nama je zdel veliko manj slikovit, oznake mnogo slabše in kar nekajkrat sva "raziskovala" in iskala pravo pot. Bržkone je temu krivo to, da trasa ponekod še ni povsem določena in jo skoraj vsako leto malce spremenijo. Posledično vsakič natisnejo nove zemljevide z opisi poti in postavijo nove smerokaze. Tipično Italijansko - starih ne odstranijo, tako da si hitro v dilemi katera pot je prava... V zgornjem delu ves čas poteka po kolesarski poti, spodnji del (z izjemo od Palmanove do Gradeža) pa je le del speljane po kolesarskih poteh, večinoma pa po lokalnih cestah - bolj ali manj prometnih in bolje ali slabše tlakovanih. Mešanica vsega! 

Če naju vprašate ali bi jo ponovila. Zgornji del - zagotovo, spodnji del... morda?

Ne glede na vse sva med vožnjo skozi slikovite vasice, ki jih drugače bržkone nebi nikdar obiskala, neznansko uživala in utrujene noge ter malce boleča rit so bile kmalu pozabljene...





Lepih spominov in podob se je zopet nabralo kar nekaj. Morda najbolj izstopa vasica Colloredo, kjer sva naletela na prijetno parkirišče, na njem prespala dve noči, čez dan pa uživala v podobah okolice. Kamor nama je nesel pogled polja in griči, za popolnitev kulise pa visoke gore...





V torek popoldan sva prevozila še zadnjih nekaj kilometrov Alpe Adrie. Za nagrado sva si privoščila namakanje v Jadranu. Res bolj namakanje. Zaradi oseke sva hodila in hodila, voda pa še vedno le do kolen... Zaplavala sva lahko le hrbtno, ob prsnem bi nasedla na gredelj.

Parkirišče v Gradežu je bilo kar dobro zapolnjeno s kamperji. Za najin okus kar preveč. Parkirnine (4 €) nisva plačala, ker noben od avtomatov ni deloval? Očitno so prek sezone nabrali dovolj denarja in (po hitri oceni) se jim za kakih 200 € dnevno ne zdi vredno popraviti avtomatov. Pa nič!

Pomaknila sva se v notranjost, na Goriško in še vedno ostala na toplem. Število dnevno prevoženih kilometrov s kolesom sva zmanjšala za polovico in ga zamenjala za posedanje in uživanje ob branju. Potikala sva se po "stari" in Novi Gorici, večji del pa preživela na zamejskih tleh, kot poje Iztok v njegovi Vandimi: "... an če med trte sva zbežala..." 






Nič novega ne povem, če spet ugotovim, da vse lepo hitro mine... Tik pred prihajajočim vikendom sva se še enkrat več zapeljala po Kanalski dolini navzgor, vse do Avstrijske Koroške in prenočila ob Resnigu.

Prebudila sva se v hladnem in meglenem jutru. Poletje se je poslovilo, prišla je jesen...

6 komentarjev:

  1. No lepo, da je šel nekdo pred mano v izvidnico po spodnjem delu Alpe Adrie preden moj plan udejanim :) Se mi je kar zdelo, da je tako. Od Ressiute nazaj proti Trbižu je res pravljica kolesarstva. Tja se zagotovo splača večkrat zluftat bicikel. ;)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Enkrat za spremembo sva pa že mogla bit pred vama ;-)
      Kot sem napisal za zgornji del - samo povejta kdaj... :-)

      Izbriši
  2. Maaaa, so se kaj tresle brajde? ;)

    OdgovoriIzbriši