ponedeljek, 12. december 2016

Goriška in Kras



Naj bo tokrat brez uvoda in nakladanja! Tako kot sva šla na pot: nekam na toplo, izkoristit proste dni. 
Sredi tedna sva jo mahnila proti jugu in malce skrenila v kraje kjer sonce zahaja. 


Parkirala sva le streljaj čez mejo, se sprehodila skozi vetroven predor...


... in že uživala v novoletno okrašeni Gorici.


Prijetno hladno jutro. Najin cilj pa Sabotin - gora, ki že stoletja deli in povezuje ljudi, ki živijo pod njo.



Iz Solkana sva se vzpela po južni poti.



 Soča in Nova Gorica sta bili kmalu daleč pod nama.



 Okoli naju pa čudovite stvaritve narave. Največje umetnice, pa kljub temu naše gospodarice, ki ji ne zmoremo in znamo priznati premoči.





Spreminjamo jo, gradimo poti, prebivališča, zabavišča. Sebi in svojim junakom postavljamo spomenike in svetišča.

A pravi zmagovalec je znan. Kar se še danes zdi neuničljivo in večno, je čez leta le še kup ruševin.





Če smo že ravno pri naravi, razgledih, spomenikih... Pomnik braniteljem slovenske zemlje stoji na drugi stani doline, kjer se že prične Kras. Seveda sva šla tudi tja. Uživat v vse našteto. 

Sonce je zašlo... 


... spokojna noč se je spustila nad obe Gorici. Ni ji bilo mar za mejo, ki so jo postavili ljudje.


Med jutranjimi meglicami sva križarila po Krasu. Lepo počasi. Nikamor se nama ni mudilo! Ne še. Poskrbela sva, da sva del Krasa (produkt rdeče zemlje, trte, sonca in pridnih rok) odpeljala s sabo domov. 

Prijetno toplo sonce se je pomaknilo preko najvišje točke, midva pa sva se pred kosilom še sprehodila od Lipice do Vilenice.


Za kaj več nama je zmanjkalo časa. Pred Vlasto je bil kup dela doma, pred mano pa nočna...

Saj bova kmalu spet ujela kak prost dan! 

6 komentarjev: