torek, 23. maj 2017

Prlekija


Glavni dopust se bliža, priprave nanj pa se nama izmikajo, kot se stopijo snežinke pomladi. Za majski teden počitnic sva sklenila: hoja, hoja in še malo hoje... A kje? Muhasti april se je raztegnil globoko v maj. Vremenarji so napovedovali dež. Le na vzhodu naj bi bilo kanček bolje. "Zakaj pa ne," sva rekla, "Pomurje se nama itak zdi predaleč le za vikend izlet."

Klasika: petek dopoldne služba, popoldne pa na lepše. Čim dlje od avtocest, po vijugastih stranskih cestah, da spet enkrat vidiva vse tisto, kar drugače zbeži mimo naju. Hmmm, vinjeto bi lahko rentala, če bi se dalo :-)

Maja je dan že prijetno dolg in do Žičke kartuzije sva prispela pozno popoldan.


Malce me je sram priznati - prvič sva bila tam. Pa bi nama bilo žal, če se nebi ustavila. Saj ne, da je nek presežek, zagotovo pa dovolj lepa, da je vredna ogleda. V gostilni so nazdravljali mladoporočencema, midva pa sva se v miru sprehodila med mogočnimi zidovi.



Do noči je bilo še kar nekaj, pravzaprav ravno dovolj, da sva prišla do Ormoža in pred spanjem posedela na klopci ob ribniku. Balzam!

Preko noči je pričelo deževati. Tudi zjutraj ni bilo dosti bolje. No ja, saj je bilo tako napovedano. Z dežniki sva se sprehodila po Ormožu, pobrskala med brošurami v TIC-u in si ogledala grad. 




Malce po dvanajsti je dež počasi ponehal. Obložena z zemljevidi sva se odpravila preko Huma do Lačavesa, kjer naju je dež pregnal pod nadstrešek zidanice. Radosti vedrenja so bile kratke :-) Nevihtni oblaki so še vedno grozili, a so se hitro umaknili proti severu. Ob cerkvici v Kogu sva počila, nato pa se po isti poti vrnila do ribnika v Ormožu.  Nekaj metrov manj kot 25 kilometrov sva pretolkla - največ po makadamu, malce po asfaltu, nekaj pa po prijetnih gozdnih poteh in kolovozih.

Noč ni bila mirna, kot prejšnja. Namesto škrabljanja dežja so naju celo noč prebujali zvoki, še najbolj podobni nabijanju težkih kladiv in štanc v eni od propadlih tovarn. Tik pred odhodom sva že bila, a sva se tolažila, da bo noč zmagala in bova v miru spala vsaj kako uro. Pa nisva. Peščica neumornih osebkov je obupala šele z jutrom. Oni domov, ali kamorkoli že, midva pa od "doma".


V brošurah sva naletela na prekmursko-štajersko vejo Jakobove poti. Kot naročeno. Le še preizkusiti jo je bilo treba. V prihodnjih dneh sva ji tako bolj ali manj sledila.

Sončna nedelja. Lep dan, kot že dolgo ne. Midva pa z nahrbtniki na ramah, palicami v rokah in željo, da preživiva lep dan. Zmagovalna kombinacija ;-) Večinoma asfaltna pot naju je peljala preko Litmerka in se počasi a vztrajno pričela vzpenjati na obronke goric. Razgled ob katerem pozabiš na nabijanje nog ob trdo podlago. Lepo in lepše, z vsakim prehojenim metrom. 





Nazaj v Ormož sva se, tako kot prejšnji dan, vrnila po isti poti. Razgledi na prej po pomoti izpuščene gričke obogatene z vinogradi, so nama skrajšali prehojenih 27 kilometrov. Noge so bile težke, kaj bi tajila, srce pa veselo...

S Krištofom sva se še enkrat zapeljala gor in dol med grički in se utaborila v Jeruzalemu. Nekdo je zapisal, da domačini pravijo: " Če nas obiščete, boste pomislili da ste v nebesih..." Prav nič ne pretiravajo!



Ponedeljkova "Zofka" nama ni namenila vremena po najini volji, pač pa po njeni navadi. Dež je dobesedno nalival skorajda cel dan. Verjetno bi bilo prav, da bi hodila tudi v takih pogojih, ampak lepo vas prosim. Dan sva izkoristila za počitek (berite: okušanje lokalnih dobrot), škrablanje (ne ne, ni to kar ste pomislili), predvsem pa sem si dal duška s fotoaparatom. Upam, da sem uspel ujeti minljivost. Vse kar je v danem trenutku lepo, trdno in mogočno ... s časom oveni, ostanejo le napol porušeni zidovi...








Torek je bil spet po najini volji - s soncem obsijan. Prinesel pa je drugačne težave. Z Jeruzalema sva se spustila proti Ljutomeru. Zgodba izpred dveh dni se je tu ponavljala. Grički, vinogradi... le noge so bile vedno bolj razbolele. Preverjena in dobro uhojena obutev nama je pokazala zobe in se izkazala kot ne ravno najboljša izbira. Še dobro, da pravi čas, ko sva napako še lahko popravila. Ni nama po godu, da je to povezano s stroški na katere nisva računala, a tudi to bova preživela. Na žalost sva zaradi tega tudi skrajšala pohod in naredila le 14 km. Ljutomer sva si pa kljub temu ogledala :-) 

Popoldan sva se pognala v iskanje nove obutve in jo našla v Murski Soboti. Olajšana za čeden kupček novcev sva se vrnila v Prlekijo in parkirala ob gostilni Trnek v Moti. Več kot prijazen gostilničar nudi prijetno bivanje avtodomarjem, zraven tega pa vam postreže še z dobrotami za prste obliznit. Ne eno, dve noči sva ostala.  

Po obilni večerji sva se morala malo sprehodit - nama je godilo.




Z novimi čevlji na nogah in starimi v nahrbtniku (za vsak slučaj) sva se zagnala v nov dan, dolg dobrih 25 km. Prlekijo sva zapustila s pomočjo broda, ki naju je preko Mure zapeljal v Prekmurje. Mimogrede - zanimiva kombinacija človeškega uma, dveh med seboj povezanih čolnov, pletenice in toka reke. Ko se vse to združi, z enega na drug breg prideš brez dodatnega pogona. 

Prekmurje - popolnoma drug svet. Grički so se poravnali v neskončno ravnino, vinogradi pa spremenili v mozaik sestavljena polja. Lepo, čeprav drugače! 

Sonce je žgalo, midva pa sva hodila skozi razpotegnjene vasice do Odrancev, Lipe, Beltincev in v Ižakovcih spet preko Mure nazaj v Prlekijo. Čevlji? Druga pesem, kot bi hodila v copatih. Noge, predvsem prsti in podplati, niso vedeli za prehojeno pot. To je to.

V četrtek pa nazaj v Prekmurje. Tokrat s Krištofom do Bukovniškega jezera, kjer so mrzlično urejali nov PZA. Nobel, morava priznati. Kako bo pa drugače, a bo cena sprejemljiva, bo pa pokazal čas. 

Parkirala sva še po starem in šla peš le slabih 15 km. Do Turnišča in nazaj. Za tokrat je bilo dovolj. Dan ali dva uživanja sva si pa tudi zaslužila. Mar ne? Popoldne sva preživela ob klepetu z bivšo Vlastino sodelavko.

Midva bi ne bila midva, če bi malo ne skočila k sosedom. Tokrat v Bad Radkersburg. Prijetno mestece. Ravno prav veliko in zanimivo za sprehod po starem delu, ter počitek v senci glavnega trga.








"Doma je pa le doma, čeprav daleč od pravega doma," sva si rekla in se vrnila v Slovenijo. V Radencih sva imela malo težav z iskanjem prenočišča. V brošuro Slovenskih PZA-jev se je vtihotapil škrat in pomešel koordinate. Ob pomoči domačinov sva našla športni center in parkirišče ob njem. Vredno je bilo narediti dva kroga po Radencih!  Mirno popoldne, na klopci v senci, s knjigo v roki. 

Prijetno prebujanje ob kavici sva zamenjala za beg iz Radencev, kamor so se valile kolone avtomobilov. Maraton treh src je pač zelo priljubljen. Ušla sva tik preden so pričeli zapirati ceste.

Kavica je prišla na vrsto šele v Lenartu. Je pa zato toliko bolj pasala. Od tam pa spet po vijugah stranskih cest do doma.



Kam pa naslednjič?

6 komentarjev:

  1. Noro lepo!!!! Res ni potrebe, da bi "kukal" k sosedom ....

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Včasih je dobro pokukati k sosedom, da vidiš kaj imamo doma

      Izbriši
  2. Naslednjič pa na ovinek? Ja?

    Krasen izlet, spet. Zavidlijiva nožna kilometrina, dobro vama gre!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Se trudiva... in v tem uživava. Sva malo čudaka ;-)

      Izbriši
  3. Vsaka čast za prehojeno pot in kapo dol. Samo enkrat sem v vojski naredil pohod 25km, pa me je potem cel mesec koleno bolelo. Drugič pa 15 let kasneje skoraj 20km, pa sem dobil kilo. :) Pešačenje nekako ni za mene. :)
    Drugače pa lep dopust. ;)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Saj ni tak problem. Ko enkrat začneš je vedno lažje in lažje. V vojski si/smo to počeli "prostovoljno". Na silo pa nikdar ni užitek. So pa to tudi primerni tereni za kolesarjenje, pa saj to že veš. Bo treba kdaj ponovit, pa kolesa s sabo vzet :-)

      Izbriši