Božični sejmi na Bavarskem

Vsako leto se nama ponavlja vprašanje: "Kam?" Vsako leto poiskušava najti nekaj novega. Ja, seveda, na Bavarskem sva že bila. Torej nič novega! Ampak enkrat, ko sva se vozila po nemški Romantični cesti, sva prišla na idejo, da bi bilo ta prikupna mesta lepo videti v adventnem času. Za Nürmberg, (ki ni daleč od teh krajev) pravijo, da je tam eden najlepših božičnih sejmov. Malo morgen! A o tem kasneje. Torej, greva na Bavarsko.

Nisva začela v Nürmbergu, a ker ga povsod ponujajo, kot nekaj naj-naj bom najprej nekaj napisal o tem opevanem božičnem sejmu. Mesto kot tako, si bržkone zasluži obisk že zaradi vse zgodovine, ki se je pisala v njem. Morda kdaj drugič v kakšnem bolj prijetnem vremenu in času. 

Nemci so se iz napada pred nekaj leti v Berlinu precej naučili in dandanes je recimo nemogoče s tovornjakom zapeljati na sejem in pokvariti božično vzdušje. 

Za prepreko pa drug svet? Božični sejem - stojnice s ponudbo vsega kar potrebujemo, ali pa tudi ne, in pa seveda s kuhančkom in prigrizki. Nič drugače kot povsod drugje. Ali pa vendar? Število stojnic krepko presega okrasitev trga. 

Najbolj pravljičen božični sejem - tako vabijo turistične agencije. Za naju se pravljičnost konča, ko je na sicer velikem trgu masa ljudi, ki bi jo zapisali s pet-mestno številko, na začetku katere zagotovo ne bi bila enka. Čarobnost je izpuhtela! Bolj nama je pri srcu mirnejše vzdušje. Torej Nürmberg - nikdar več.

Bržkone je zato dobro, da sva najino potepanje začela v nama bolj prijetnem Donauwoürthu. Nisva se še naveličala že večkrat videnih ulic. "Ko bo Jaka zrastel..."

Ker sva šla od doma skoraj tako zgodaj, kot bi šla v službo, sva tudi Nordlingen ujela v dnevni svetlobi.

Tik pred večerom sva našla najin apartma. Prostoren in opremljen v tipičnem stilu. Lepoooo!

Toliko moči sva še premogla, da sva se zapeljala v bližnji Dinkelsbuhl in opravila ogrevanje na božičnem sejmu, pred vrhuncem popotovanja. Takrat sva še mislila, da je temu tako.

Vrhunec naj bi bil božični sejem v Nürmbergu, vsi ostali pa dodatek, ker sva že bila v tistih koncih. Na koncu je bilo ravno obratno. Pa pustimo to! Nekaj cvetk sva v Nürmbergu kljub temu ujela. 

 

Če že nič drugega sva se najedla “Drei im Weckla” (tradicionalnih klobasic v žemlji), se posladkala z ravno tako tradicionalnimi medenjaki in pogrela ob skodelici kuhančka. Če že nič drugega, kljub napovedi, je bilo vsaj vreme prizanesljivo.

Po tolažbo sva šla v Rothenburg. "Ta večer ni bil najin dan." Še preden sva prišla iz Nürmberga se je ulil dež, kot bi se nebo odprlo. Celo pot sem razmišljal, da bi si namesto avta morala nabaviti amfibijo, a kaj ko ne vem kako je z registracijo takšnih "pošasti" pri nas. V Rothenburgu je bilo malenkost bolje. Poplav ni bilo, ker po tistih strmih ulicah voda sproti odteče. Dež pa je bil kljub temu neizprosen. Do kolen mokra sva se sprehodila po ulicah, za kaj več pa nisva imela volje. Fotoaparat je bil na suhem v avtu, ker tuširanje baje ni priporočlljivo. 

Nedelja je bila (vremensko) pravo nasprotje sobote. Decembersko hladen, a lep sončen dan. Bržkone je bil za spremembo kriv veter, ki je ta dan neusmiljeno gnal vetrnice, ki jih je v teh koncih ohoho. Le kam se je potuhnil Don Kihot?

Po dobre pol ure dolgem sprehodu sva prišla do Dinkesbuhla. O kako je godilo pretegniti noge... 

Mestece spet ponujajo kot eno najlepših v Nemčiji. Ampak saj veste, vsake oči imajo svojega malarja. Nama je bilo všeč že ko sva ga videla prvič, pa potem drugič pa... V božičnem času pa je spet malce drugačno.

Kako je bilo na prednovoletnem potepanju? 

Dva zadovoljna Kranjca sva bila! Upam, da takšna ostaneva do naslednjič!