Češka in Vzhodna Nemčija

Po vrnitvi iz Apulije sem zapisal, da novih objav na blogu ne bo več. Stara modrost pravi: "Nobena župa se ne poje toko vroča, kukr se skuha!" Bo že držalo. Malo sem se ohladil, predvsem pa se sprijaznil, da fotke narejene z mobitelom in starim Canonom, ki je dolgo ležal pozabljen doma, ne bodo takšne kot so bile z ukradenim, a za spomine bodo kljub temu služile.

Jugu se bova verjetno vseeno še nekaj časa izogibala, dokler ne bova vsega skupaj premlela in pozabila - če se to da. Pa zadosti o tem. Gremo naprej!!!

Vzhodno Nemčijo sva malce okusila lani, na poti na Norveško. Malo poznana, pa zato nič manj zanimiva se nama je zazdela. Dala sva jo na seznam "Enkrat bova pa šla". Ta enkrat je prišel prej, kot sva mislila. 

Češka niti ni bila na tem istem seznamu. Morda tudi zato, ker sva bila v teh koncih na najinem zadnjem popotovanju z motorjem. Prav to potovanje, pred štirinajstimi leti, je bila kaplja čez rob nekaj slabim sezonam. Predvsem pa nama je bilo dovolj prevročih, drugič pa hladnih in mokrih dni na motorju. Zaželela sva si več udobja. Avtodom proti motorju? Hmm, ve se kdo je zmagal. Morda sva se pa samo postarala? No, mal sem zašel...

Torej zakaj sva vključila Češko? Zato, ker če se le da poskušava vandrati tako, da čim manj voziva po isti poti, ker je čez Češko kakšen kilometer manj, predvsem pa ker sva čez zimo prebrala nekaj knjig v katerih sva naletela na zgodbe o krajih, ki sva jih želela obiskati. 

Kljub temu sva Češko skorajda le "preletela". Prvi konkreten postanek sva naredila v Pragi. Za prenočevanje sva izbrala soliden PZA na Argentinski, iz katerega sva bila z metrojem v centru v manj kot 15. minutah. Dnevna karta za ves prevoz po mestu pa... Ma ni omembe vredno - drobiž! 

Praga. Kaj napisati, kar niso napisali tisoči, če ne milijoni in katere slike prilepiti, če je prav toliko predhodnikov ujelo te iste podobe? 

Morda bi lahko kaj rekli o tem, da Čehi znajo pokopirati Francoze...

... da imajo ideje o ponudbi atraktivnih prevozov po mestu...

... predvsem pa o oglaševanju...

Če bi rekel, da sva imela tokrat idealno vreme, bi se krepko zlagal. Sploh po Češki je bilo vse sorte. Junij ni bil zagotovilo, da nisva rabila ogrevanja. Dežja je bilo tudi kar nekaj. Na srečo ob pravem času. Ko so naju že malo bolele noge in sva imela že dovolj pohajkovanja po ulicah in trgih, sva pred dežjem zbežala v podzemlje, na postajo metroja.

Ko pa sva si odpočila in predelala kosilo sva odšla nazaj v mesto. Točneje nad njega. Z obzidja Višegrada sva si ga ogledala še (skorajda) iz ptičje perspektive.

Dan, ki si ga je vredno zapomniti in pomniti. Ja, Praga je lepo mesto! 

Ampak opis sprehoda po njej sem obrnil drugače, kot sva ga naredila. Predvsem zato, ker se zgodba iz knjige začne v Pragi, nadaljuje pa v Lidicah, kamor sva odšla naslednji dan. Pa poglejmo nazaj!

Omenil sem že, da sva čez zimo prebrala knjigo Laureta Bineta: HHhH (Himmlers Hirn Heisst Heydrich - Himmlerjevi možgani se imenujejo Heydrich), ki opisuje eno od številnih grozot iz druge svetovne vojne. Heydrich je bil eden od vodilnih mož tretjega rajha in bojda načrtovalec plinskih celic. Nanj so Češki in Slovaški padalci, ki so se urili v Angliji, v Pragi izvedli atentat. Posledice atentata so bile strahotne. Nemci so se, zaradi maščevanja in ker so sumili, da so padalcem pomagali domačini, znesli nad vasico Lidice. Pobili so vse moške, ženske in otroke pa poslali v koncentracijska taborišča iz katerih se jih je vrnila le peščica. Lidice so popolnoma porušili in z buldožerji zravnali z zemljo. Eden od padalcev je izdal skrivališče ostalih - cerkev Cirila in Metoda v Pragi.

Peščica proti mogočnemu stroju seveda ni imela možnosti. 

Lidic, kakršne so bile, danes ni več. Kraj kjer je stala vasica je spremenjen v spominski park...

... na robu katerega stoji spomenik domačinom...

Kontrast med lepim in z umetninami bogatim mestom in le nekaj kilometrov oddaljeno vasico, ki pravzaprav to ni več, je neopisljiv. 

Zatopljena vsak v svoje misli, povezane z videnim, sva molče nadaljevala proti meji z Nemčijo, kamor pa nisva nameravala prispeti prehitro. Tam so imeli namreč zaradi praznikov podaljšan vikend. Kombinacija tega je bila zagotovo velika gneča, ki pa je ne marava. Sprva sva se nameravala za nekaj dni ustaviti še v Češkem raju - nekakšnem narodnem parku, na moč podobnem sosednji Saški Švici. Vreme pa ni želelo sodelovati. Napoved je obetala veliko dežja. Pač ni šlo!  Vikend sva tako preživela na lepo urejenem PZA-ju v Veleminu, tik pod Milešovko. Gre za eno tako malce čudno gmoto, ki se dviga nad gričevjem pod njo. Predvidevam da je, tako kot hribčki v okolici, vulkanskega izvora. Čeprav je visoka le 837m je najvišji vrh v tem delu Češke, zato ji pravijo tudi kraljica Bohemije. Ker nama ni dano vsak dan obiskovati kraljeve visokosti, sva se odločila da se povzpneva nanjo.

Dvourni vzpon ni bil pretirano zahteven, povsem nedolžen pa tudi ne. Vrh je še malce umetno zvišan na račun tv pretvornika, pod katerim je planinska koča, okoli katere je vse polno znakov, da je fotografiranje prepovedano. Bržkone ostanki miselnosti izpred nekaj desetletij. Vseeno nisem izzival. Morda pa sem, pa tega ne bom pokazal? 

Vreme, ja. Hladno in oblačno, oziroma megleno. 

Za obljubljene razglede sva bila tako prikrajšana. Nikakor pa ne za nevihto. Tik po začetku spusta po drugi strani gore se je ulilo. Preden bi se vrnila v kočo bi bila tako ali tako premočena, zato sva nadaljevala. Nevihta je šla naprej po deželi, midva pa tudi. Še preden sva prišla nazaj do Krištofa je že spet sijalo sonce, ki naju je ob pomoči vetra skorajda popolnoma posušilo.

Tudi v nadaljevanju dneva je bilo pravo aprilsko vreme. Ne vem ali je tu vedno tako, ali sva samo slučajno ujela takšne spremembe. Sonce, nebo posejano z redkimi oblaki. Kot bi obrnil stikalo, se je ulil dež in čez nekaj minut prenehal prav tako kot je začel. In tako ene parkrat. Nisva štela kolikokrat!

V ponedeljek, še vedno dan prezgodaj, če sva se želela izogniti gneči, sva se prvič zares približala Labi. Kaj kmalu se je spremenila v Elbo, ki naju je potem spremljala večji del najine poti po Nemčiji. Še sedaj se ne morem odločiti, ali naj jo imenujem po Češko Laba, ali po Nemško Elba in ali je ona spremljala naju ali midva njo? Težki dilemi, ki pa mi na srečo ne kratita spanca.

Praznični dan v Bad Schandau. Podobno kot doma na Bledu. Po polžje sva (smo) se pomikala skozenj. Prej bi zadela na loteriji, kot pa našla parkirišče. Pa tudi če bi ga? Ne, hvala! To ni za naju. Dobrih deset kilometrov naprej se je miren kamp, do katerega sva prišla po zeloooo ozki cesti, že praznil. Na zadnji dan podaljšanega vikenda bi bilo težko drugače. 

Večji del popoldneva je bil še pred nama, zato sva se sprehodila do trajekta in z njegovo pomočjo prečila Elbo. Potem pa v hrib. No ja! Pot je prirejena tudi tistim, ki so v sandalih. Pogled na kamniti most Bastei in pa razglede iz njega je nekaj kar priporočava vsakomur, ki se bo vrtel tam okoli. 

Le kakšne pol ure sva potrebovala, da sva se premaknila do Pirne, ki je za nekaj dni postala najino naslednje začasno domovanje.

Simpatično mestece, ki pa ima tudi črn madež iz zgodovine. Pa ne po svoji krivdi. Krivce gre iskati drugje. Tako kot po veliko drugih mest v Nemčiji in izven nje, so se med drugo svetovno vojno tu dogajale nerazumljive grozote. V nacionalsocialističnem centru za ubijanje Pirna-Sonnenstein so v letih 1940 in 1941 umorili približno 15.000 ljudi. Večinoma duševno bolnih. Pirna je bil nekakšen učni ali testni center za osebje in organizacijo kasnejšega holokavsta. 

Morda na tem mestu nekaj besed o najinem doživljanju bivše Vzhodne Nemčije. Kakor koli obračava in primerjava z nama bolj znanim zahodnim delom, se nama je to zdel popolnoma drug svet. To ni Nemčija, ki sva je vajena. Pa naj gre za pokrajino, izgled in arhitekturo mest in hiš v njih. Tudi ljudje so drugačni. Saj ne da niso prijazni, pa tudi nobene slabe izkušnje z domačini nisva imela. Ampak, kot bi se bali pozdraviti, izogibajo se očesnemu stiku, kot bi ne želeli, da jih ogovoriš... Ne vsi, seveda! Ampak kar nekaj je takšnih. Lahko jih razumeva. Po vsem kar so doživljali po vojni in razdelitvi. Kljub temu pa so od združitve minila več kot tri desetletja. Očitno bo potrebnih še nekaj generacij, da bodo zadihali s polnimi pljuči in zaživeli drugače?

Pirna se nama je zdela primerna tudi kot izhodišče za kolesarjenje. Kolesarske poti ob Elbi so prijetne in lepo urejene in označene. Le veliko delov, predvsem skozi mesta, spominja na traso dirke Pariz - Roubaix. Lepo po pameti in počasi, če ne želiš stalno preverjati ceno gum pri lokalnih servisih ali pa gledati na svet iz žabje perspektive. Tudi na vlak je potrebno večkrat počakati. Ampak, a se nama kam mudi?

Proti toku sva šla do Königsteina... 

... s tokom pa do Dresdna. V izvidnico.

Dresden je bil tako ali tako označen z "morava videti". Izkazal se je za enega od najlepših mest na tem popotovanju. Močno mu konkurira Potsdam. Recimo, da si delita primat. Prav neverjetno je, kako so ga obnovili po uničujočem bombardiranju v zadnji izdihljajih vojne. Ko so ga zavezniki uničili, je bojda še Elba gorela. Kdo bi razumel nesmisle na eni in drugi strani. V 80. letih so ga pričeli obnavljati in danes je paša za oči. Verjetno tako kot nekoč.

Pravzaprav sva v Dresdnu želela ostati še kakšen dan dlje, toda vremenarji so vztrajno opozarjali, da prihaja nadenj hudo neurje. Je v tem kaj simboličnega? Kolesarski izlet do Meissna je tako pregnalo neurje. Ogledala pa sva si ga na poti v Potsdam. Znan je predvsem po proizvodnji porcelana. V njem pa se najde tudi kakšna druga lepota in zanimivost.

Potsdam - poleg Dresdna najlepše mesto na najinem popotovanju. Navadila sva se že, da sva se usidrala nekje na obrobju in za prevoz v mesto uporabila mestni prevoz (največkrat tramvaj), potem pa pot pod noge. Najprej po centru...

... potem po slikoviti Nizozemski četrti...

... pa spet s tramvajem do mosta Glienicker. 

Most vohunov, kot mu tudi pravijo, je navdihnil filmarje, da so posneli istoimenski film. Pretresljiva zgodba o izmenjavi vohunov, posneta po resničnih dogodkih v režiji Stevena Spielberga. Prvič sva ga gledala že pred leti in si osvežila spomin tik pred odhodom na pot. Ne bom razkril vsebine kot vsiževemokdo. Vsekakor je vreden ogleda. 

Še dandanes je most pobarvan z različnima odtenkoma zelene, ki označujeta takratno mejo med  vzhodno in zahodno Nemčijo. Ko sva se sprehajala preko njega me je Vlasta ustavila in rekla: "Kar vidim jih, kako čakajo na izmenjavo..." Pretresljivo! Kaj vse so morali prestajati ljudje na eni in drugi strani. Moram priznati, da mi vse do tega potovanja ni bilo popolnoma jasno, kako je potekala meja. Predvsem mi ni bilo razumljivo kako je bil del Berlina na zahodni, del pa na vzhodni strani, čeprav je ležal v vzhodni Nemčiji. Sedaj razumem, da je bil zahodni del kot otok sredi vzhodne Nemčije. Potsdamčani tako niso samo izgubili stika s sorodniki in prijatelji v zahodnem Berlinu. Tudi če so potovali v vzhodni del, so morali daleč naokoli. Zakaj? Zato, ker se je peščica "pomembnežev" tako odločila. Kdo daje pravico nekomu, da potegne črto na zemljevidu, ki loči narod na dva dela. Da življenje milijonov čez noč spremeni v pekel. Da povzroči da polovica naroda kolikor toliko normalno živi naprej, drugo polovico pa zatirajo in pobijajo, če le pokuka čez mejo... A tem pomembnežem drugače smrdi iz riti, kot ostalim?

Sprehodila sva se ob nekdanji meji, vse do posestva, kjer so "veliki trije" odločali prav o tej usodi naroda.

Nov dan sva začela z bolj prijetnim sprehodom po bližnjem parku, ki obdaja palačo Sanssouci, zgrajeno sredi 18.stoletja...

... potem pa naprej, proti Magdeburgu. Po mestih, kot sta Dresden in Potsdam, je težko najti kakšnega, ki bi te bolj očaral. 

Tik pred Magdeburgom sva prenočila ob "vodni avtocesti" kot jo tudi imenujejo. 

Čudo tehnike, gradbeništva in ne vem česa še. Da so skrajšali plovbo po Elbi in povezujočih kanalih, so zgradili vodni viadukt, na katerega se ladje povzpnejo s pomočjo zapornic in dvigal in potem plujejo preko Elbe. Zame znanstvena fantastika, za konstruktorje očitno ne!

Magdeburg je prav tako eno prikupno mesto, čeprav se težko primerja s prej omenjenima... 

... poznano predvsem po številnih cerkvah z mogočnimi stolpi...

... Hundertwasserjevo hišo...

... za katerimi pa ne zaostajajo podobe manj znanih umetnikov...

... strastnih navijačev domačega nogometnega kluba...

... in pa slikovitih trgov.

Še posebej pa je kakšne vrstice vreden PZA. Če do njega pripelješ po dvanajsti uri, se ti kaj lahko zgodi, da bo že polno zaseden, kljub 30. odmerjenim prostorom. A zakaj? Zato, ker je nenormalno urejen. 

Lokacija - tik nad Elbo, deset minut peš do mesta. Pred večino zgledno velikih parcel je lesen podest za posedanje s pogledom na mesto. 

Ko se prijaviš na avtomatu dobiš kartico na katero naložiš poljubno vsoto denarja, ki ga potrebuješ za oskrbo, tuširanje in pranje perila. Po odjavi, ti avtomat vrne ves neporabljen denar na tvojo bančno kartico. Težko bi bilo bolj pošteno. V dilemi sva bila samo ali je to še PZA ali je že kamp? Všeč nama je bilo in odločila sva se, da bo Krištof več dni počival, midva pa bova s kolesi krožila gor in dol ob Elbi. 

Magdeburg in njegovo okolico sva pošteno obdelala in čas je že bil, da Krištofu obrneva kolesa. Nadaljevala sva do Halleja - razpotegnjenega mesta z ozkimi ulicami, ki jih nemalokrat deliš s tramvajem. Po velikosti majhnem starem delu mesta je kar nekaj zgradb in trgov vrednih ogleda.

PZA, bolje rečeno parkirišče, so predhodniki opevali kot oh in sploh. Nama pa se ni zdel ravno bog ve kaj. V redu za postanek, za kaj več pač ne. Raje sva se odpravila v ne preveč oddaljen Leipzig, kamor sva prispela v zgodnjem popoldnevu. Prepričana sva bila, da bova v enodnevnem bivanju na PZA-ju imela dovolj časa za miren sprehod po mestu. Malo morgen - dobesedno! Več kot neprijazen in zelo vzvišen možak na vhodu vanj naju je na hitro postavil na trdna tla. Tudi če sva heute prišla šele popoldan morava morgen bis 11:00 stellplatz verlassen. Verjetno je računal, da bo zaslužil dodatnega dvajsetaka za še en dan. Ne, pa ne boš! 

PZA je bil nekaj vreden edino zaradi bližine starega dela mesta. Drugače pa... Dokaj drag, postavljen na "dvorišče" železniške postaje, kar na srečo ni bilo moteče. Za vse je bilo potrebno doplačilo, tudi za odlaganje smeti v sicer zaklenjen kontejner. No ja, vzemi ali pusti... Načrtovan dopoldanski sprehod se je tako spremenil v poznopopoldanskega.

Od Leipziga nisva pričakovala preveč, ker sva nekje prebrala, da je eden od bivših županov izjavil, da je bilo to najgrše Nemško mesto. Bilo morda. Sedaj je drugače. 

Mimo bližnje železniške postaje, bojda največje na svetu...

... sva bila hitro na slikovitih ulicah in trgih mesta.

Cerkev Sv. Nikolaja in trg ob njej sta simbol združitve Nemčije. Prav tu se je leta 1989 začela mirna revolucija.

Spomenik bitki narodov, ki obeležuje odločilno bitko proti Napoleonu oktobra 1813, ki se je odvijala na poljih okoli Leipziga, sva obiskala tik preden sva drug dan zapustila mesto. Le od zunaj nama ga je uspelo občudovati, za notranjost sva bila prezgodnja.

Leipzig in vzhodno Nemčijo sva kmalu videla le še v vzvratnem ogledalu, kasneje pa niti tega ne več. Pozdravljena Bavarska!

Odvadila sva se dolgih voženj, ki sva se jim tokrat vztrajno upirala. Potovanje od tu naprej sva prepustila trenutnemu navdihu in pa iskanju zanimivosti z brskanjem po spletu. Naletela sva na mestece Amberg. Idealno za enodnevno pavzo!

Dom je bil v dosegu enodnevne vožnje. Neee nooo! Ne še domov. V bližini Bad Füsinga, le streljaj od nemško-avstrijske meje sva našla ACSI-jev kamp. "To je to," sva rekla. Za dobrodošlico sva dobila tortico in kavo, potem pa sva si izbrala veliiiko senčno parcelo. Bližnji Bad Füsing je, kot že ime pove, mesto s termalnimi bazeni. Moderno. Z velikimi hoteli in apartmaji polnimi najinih vrstnikov in na gor. Jaz bi rekel da nekakšen Portorož brez morja in z veliko zelenja.

Okolica pa mirno podeželje, prepredeno z nekaj sto kilometri kolesarskih poti in malo prometnih cest. Idealno!

Seveda sva prekolesarila okolico...

... preko Inna sva skočila tudi v Avstrijo v pisani Schärding...

... in malenkost manj pisan Obrnberg.

Krištof naju je vztrajno spremljal in bedel nad nama. V Apuliji ga nisva videla.

Kot megla sva se počasi vlekla proti domu. Postanek v Lieznu nama je popestril prijeten klepet z mladim slovenskim parom, ki že leta prebiva v Avstriji. 

Kam naj še greva? Hmm, kaj pa Planica? Ja itak, zakaj pa ne?

Obiskala sva oba naša junaka. No ja, obeležja ki spominjata na njuna dosežka...

... se zapeljala k zamejcem do najinega tradicionalnega kapučina...

... drug dan pa pod našimi gorami. Res je lepo tu pri nas!

A sem rekel, da ne bo več novih objav na blogu? Rekel že, rekel. A sem se tokrat premislil in nastal je tale zapis, verjetno daljši kot nekaj zadnjih. Dober mesec popotovanja ne znam spraviti v manj vrstic. Prebil sem se do konca, upam da ste se tudi vi...