2 x od Krasa do morja

Čeprav mila, je bila zima dolga. Predolga za nas, ki nismo ljubitelji snežnih radosti. Prostih dni je bilo malo, zato pa veliko več deževnih. Sploh februarja. Marca je sonce spet pokukalo na plano. Tako in tako. Ujela sva prost vikend in pol. Pravo razkošje... Večno vprašanje - KAM? Zgodnja pomlad ne nudi prevelike izbire. Če si želiš na toplo, je treba proti jugu..., recimo na Kras.

Če se le da, že v petek po službi pobegneva iz vsakdana. Tudi tokrat sva. Na kraškem robu sva parkirala v trdi temi. Daleč pod nama so migotale luči obmorskih mest. Dolg dan in teden sta naju premagala. Glavi sta postali težki, besede nerazumljive in nepovezane... Edina rešitev - spanje. Noč je bila mirna. Pozabila sva že, kako prijetno je nekje, daleč od vsega. Proti jutru naju je zazibala burja. 

Zjutraj sva se premaknila do Podgorja, napolnila nahrbtnike in se zagnala proti Slavniku, burja pa proti nama. 

"Tale vertič naju pa že ne bo ustavil," sva se bolj tolažila, kot resno mislila. V zavetju gozda je bilo kar v redu, ko pa sva prišla na plano pod vrhom, nama je burja pokazala, kdo je tu gospodar. Ponavadi med hojo navzgor zakuham in se temu primerno slačim. Tokrat sem se oblačil. Narobe svet! A se nisva dala in sva zmagala. Stopila sva na vrh. Bolj pošteno bi bilo, če bi napisal da sva poplesavala po vrhu. 

Fotografiral nisem nič, ker sem se bal, da bo burja fotke odnesla nekam daleč, daleč. Zato pa sem si dal duška v Podgorju, prijetni vasici, v kateri sem dobil občutek, da se je čas ustavil že dolgo nazaj...

Z Marijo in Andrejem smo bili dogovorjeni, da se dobimo na Kraškem robu, a ob takšnem prepihu bi bilo to vse prej kot prijetno druženje. Ne, ne, narobe sem zapisal. Druženje je bilo prijetno, le malce bliže morju smo se morali premakniti. Nedelja ni minila kot smo si zamislili. Kakšno načrtovano malenkost smo opustili, saj burja ni in ni ponehala. Lepo pa nam je bilo kljub temu.

Hmmmm. Neverjetno! Kakšen premik... Na bolje, da se razumemo! Pretekli vikend nama je še vedno dajal moči v borbi z vsakdanom, pred nama pa je bil že nov. Malce skrajšan, pa kaj zato. Že v četrtek sva vnesla kordinate za tople kraje. Malce bolj desno sva jo tokrat mahnila, na Tržaški Kras. Če se le da, najina potovanja združiva s pohodom. Zakaj bi bilo tokrat drugače. 

Za izhodišče sva izbrala vasico Zgonik (Sgonico), kjer na najino presenečenje večinoma vsi prebivalci govorijo po naše. Slovence je ločila, očitno neumno postavljena meja in jih naredila za Italijane. Ali jim je (je bilo) bolje, o tem bi se dalo razpravljati. Sedaj je kar je!

  

V Zgoniku sva ravno še ujela zadnje sončne žarke.

Toplo jutro pa je bilo več kot prijetno. Kar odneslo naju je. Najprej po cesti...

..., mimo cvetočega drevja in na novo zoranih vinogradov...

 ..., nato pa po strmih stezicah skozi kraške gozdove do razvalin cerkvice na Svetem Lenartu.

Po dobro uhojenih in označenih poteh, tik ob meji, sva hodila zdaj gor, potem dol pa spet gor, dokler nisva, kar prijetno utrujena, prišla do Volnika. Z razmeroma nizkega hriba se nama je odprl razgled okoli in okoli. Od morja, preko Snežnika, Alp, Dolomitov nazaj na morje. Dobesedno 360°.

Le še spust nazaj v Zgonik je bil pred nama. Štiri ure in pol hoje sva "raztegnila" na doberšen del dneva. Noro dobro in lepo!

Popoldan sva se premaknila na še topleje in prijetneje, v Marino Julio. 

Soboto sva namenila potepanju po Štanjelu in okoliških vasicah. A tudi meni se zgodi, da zgrešim pravi odcep. V dilemi ali obrniti, ali se prepustiti dnevu sva izbrala slednje. Štanjel naju bo počakal, morda še lepši in še bolj cvetočim Ferrarijevim vrtom. Tokrat sva se ustavila v Ajdovščini, se sprehodila po učni poti do izvira Hublja, večerno sonce pa užila v Vipavi.

Potem pa počasi, res počasi, domov...

Novoletno potepanje

Bolj kot ne sva pozimi zapečkarja! A letošnja zima ni ravno prava zima (nič ne protestirava zaradi tega). Kopne ceste in solidne temperature so naju po nekaj letih spet zvabile na novoletno popotovanje. Nekaj dni pred odhodom še nisva zagotovo vedela kam bova zapeljala in kje bova pričakala tako opevan in "pomemben" prehod iz starega v novo leto. Malo brskanja po internetu, malo dopisovanja s prijatelji in padla je odločitev: Furlanija (spet) in naprej proti morju, če le megla ne bo vztrajala.

Dopusta nama je ostalo za zadnja dva dneva v iztekajočem se letu in tako sva v sredo skozi Karavanke zapeljala do Beljaka in natočila poln rezervoar goriva po skorajda smešni ceni (0,87 €). Še kratek obisk v Lidlu in dokončno sva bila pripravljena na popotovanje.

Mimo Venzona seveda nisva mogla. Kratek postanek, sprehod po uličicah, tokrat presenetljivo praznih. V duši nama je postalo toplo...

Dan je kar spolzel mimo naju in v Fagagni sva ujela zadnje sončne žarke.

Ravnino in polja Furlanije je prekrila noč, še preden sva našla PZA v Koprivnem (Capriva del Friuli), nedaleč od Gorice. 

Miren spanec, na robu vasice, jutro pa polno adrenalina. Vlasta je ob kuhanju kave naznanila: "Voda ne teče!" 

Z uporabo super sluha sem ugotovil, da črpalka ne dela. "Če je še včeraj in proti jutru delalo vse normalno, potem je najverjetneje pregorela varovalka," sem bil prepričan. - Malo morgen!

Zlezel sem pod mizo (le od kod sem tega vajen) in razočaran ugotovil, da ni kriva varovalka. Seveda mi je še pred tem padla v najglobjo luknjo in preden sem jo uspel izvleči sem imel popraskano roko, kot bi me napadel razjarjeni maček.

"Hja, če ni varovalka, potem je črpalka!" - Malo morgen drugič! 

Črpalka je čudežno oživela in zatulila v prazno. Tudi jaz sem skorajda zatulil, ko sem zagledal prazen rezervoar za vodo. Kombinacija zaprte lopute za ogrevanje zadnjega dela Krištofa (da nama ponoči ni bilo prevroče) in "pametna" postavitev varnostega ventila daleč stran od vsega toplega  je  bila kriva, da se je le-ta ustrašil, da nama bo voda zmrznila in jo je raje spustil na prosto. "No, lahko bi naju vprašal za dovoljenje..."

"Juhuuu, črpalka je dobra, varovalka cela! Aja, vode pa nimava?"

Še dobro, da Italijani niso prav dosledni in se jim ni zdelo vredno zapirati vode na PZA-ju. Počakati sva morala le toliko, da je sonce pregrelo zamrznjeno pipo in spet sva imela poln rezervoar.

Malce jutra nama je ušlo, pa kaj zato, pred nama je bil še cel dan. Zapeljala sva se do Gradišča ob Soči in se sprehodila po zimsko zaspanem mestecu. Prikupno je in vredno obiska v temperaturno bolj prijaznem času.

Tudi Furlanije se je krepko dotaknila I. svetovna vojna. Pa saj to vsi veste, kaj vam sedaj solim pamet? Eden od opomnikov na neumnosti človeka je vojaško pokopališče v Redipugliji, kjer "počiva" več kot 100.000 vojakov.

Temno stran zgodovine sva hitro pustila za sabo in se ob morju zapeljala skozi Trst do cerkvice nad Miljami.

Nad pristanišče in mesto se je že spustila noč, zadnja v letu 2015.

 

Le malce za nama sta prišla še Marija in Andrej. Bili smo kompletni. Novo leto lahko pride...

Malce smo le še morali počakati. Tik pred polnočjo in masovnim prihodom domačinov smo zavzeli strateške položaje (po kampersko bi se reklo - prvo vrsto). 

Najprej so se daleč pod nami oglasile ladijske sirene. Dolgi in mogočni tuuuuuuuuuuu so se razlegli po zalivu. Posebno doživetje za nas celince. Kar malo se mi je naježila koža.  In potem je pričelo pokati. Povsod! Okoli nas, pod nami, v Trstu...

In ko je vse potihnilo..., stisk roke, objem in voščilo z najlepšimi željami... Brez gneče, pijanih težakov, dolge poti domov... Neprecenljivo! Za vse ostale bo čez eno leto spet Novo leto...

Po podaljšanem spancu smo se premaknili do Sesljana in se sprehodili po Rilkejevi poti do Devinskega gradu.

Prek Krasa sem se zazrl v daljave. Kot bi gledal v prihodnost, ki je bila tam daleč pred mano. Nisem videl, kaj nas tam čaka, ker je bilo malce megleno ;-)

Večerno sonce je utonilo v morju. Prav nič drugače kot lani...

 ... mi pa smo šli malce pofirbcat v Portopiccolo. Vem, vem, ni lepo, a radovednost je bila premočna. Pa saj nismo naredili nič takega. Samo pogledat smo šli kje počitnikujejo tisti, ki za naše plače zjutraj niti vstali nebi.

Firbcev je bilo več kot petičnežev.

Pred gnečo v Sesljanu smo pobegnili v Gorico in se po mirni noči dopoldan sprehodili po praznih ulicah, se povzpeli na grad in se pred hladom skrili v eni od kafetarij.

Načrtov smo imeli vsaj še za dan, a jih je odnesel napovedan sneg. Previdno smo šli proti domu že v soboto popoldan in ušli pred hujšim sneženjem. Kak centimeter nas je presenetil na Postojnskem, a ni bilo hujšega. Doma pa o zimi niti sledu..., do noči. 

Zjutraj, ko sva pogledala skozi okno sva bila srečna, da sva doma.

Napoleonova cesta

Vikend je že daleč za nami. Smo že krepko preko sredine novega tedna. Prijetni spomini pa ostajajo in mi dajejo moči ob ponavljajočem se vsakdanu. 

Z Marijo in Andrejem smo v petek pod noč parkirali čisto blizu izhodišča  pešpoti v zaledju Trsta, imenovani po slavnem cesarju. Mila burja nas je zazibala v spanec, ki so ga sredi noči zmotili le "zarjaveli" petelini. Nič zato, smo pa zjutraj malo podaljšali. Parkirišče nad nami in ob poti do njega se je medtem že napolnilo.

Po Napoleonovi cesti smo se od Proseka spustili proti Opčinam...

... in medtem ko smo uživali v podobah jesenskih barv in panorami...

 ... se spraševali: " Le kje so pri Triglavu dobili navdih za emblem?"...

... so nekateri iskali varovala in oprimke v strmih stenah nad nami.

Pot se je pričela malce vzpenjati. Pa ne preveč, le toliko da nam je postalo bolj toplo in smo slekli kakšen del oblačil.

Naš France je zapisal:

"Bliža se železna cesta, 

nje se, ljubca! veselim; 

iz Ljubljane v druge mesta, 

kakor tiček poletim."

Ustavili smo se in počili. Ne le enkrat. Saj ne da bi počitek potrebovali. Le lepot okoli nas je bilo toliko, da smo rabili malo več časa, da nam katera ni ušla. Marija pa nas je vsakokrat presenetila in nam iz čarobnega nahrbnika (v stilu Sport Billya) ponudila kaj dobrega.

Pri obelisku smo bili na polovici...

 

 ... zavili smo nazaj proti Proseku in se po zgornji poti sprehodili...

... do Marijinega svetišča na Vejni ali Monte Grisi, kot rečejo Italijani. 

Nenavadna cerkev! V notranjost nismo uspeli priti, ker je bila zaklenjena, midva z Andrejem pa prikrajšana za kakšno fotografijo na katero bi ujela lomljenje svetlobe. 

Cerkev velja za moderno. Glede na to, da sem se rodil nekaj dni po njeni posvetitvi, se mi poraja vprašanje: "Sem tudi jaz moderen?"

Pozno popoldan, ko je noč že preganjala dan, smo se od moderne cerkve zapeljali nad Milje k stari cerkvici, katere podobe in zvonjenja smo bolj vajeni.

Medtem, ko so bili domačini pri večerni maši, pristaniški delavci v Trstu pa raztovarjali utrujene ladje, smo mi tarokirali.

Trst ni več naš. Morda je bolje tako. Naš pa je Debeli rtič in to nedeljsko popoldne je bil še toliko bolj naš.

Toplo sonce nas je grelo, pogled nam je uhajal daleč prek morja.

Morja, ki je nekatere vodilo daleč stan, druge pa nazaj domov.

Nas pa domov ni zazibalo morje in ne vodila železna cesta...