Abrahamkini Dolomiti z babicama

Veselo leto se nadaljuje in z njim praznovanje naše abrahamke. Z Vlasto se ne moreva zediniti, kdo je tokrat praznoval z nama. Ali sta bili to njena mama in tašča, ali moja tašča in mama. Dilema, ki postaja že moteče nerazrešljiva.

Mama in tašča ali tašča in mama?

Sprva sva planirala, da za babici, kot ju s prihodom najinih naslednikov kličemo, pripraviva enodnevni piknik izlet. Elegantna rešitev za tehnično težavo. Krištof premore štiri sedeže a le tri ležišča. Babi Julka je prišla na idejo, da gremo v Dolomite in onidve prespita v hotelu, midva pa tako kot sva vajena. Torej v Krištofu!

In smo šli…, v petek dopoldan. Čez prelepo Gorenjsko do Trbiža in z obveznim postankom v Venzonu. V za oko in dušo prijetnih uličicah smo se naužili vonja sivke. Do sedaj smo se na vsakem od Abrahamkinih potovanj ustavili v tej vasici, ki je tako nehote postala rdeča nit potovanj. In če bo le čas bova 10. in 11. avgusta sigurno na  La Festa della Lavanda di Venzone.

V Venzonu je dišalo po sivki

Počasi in zanesljivo, kot sva že vajena, smo se bližali Dolomitom, se jih dotaknili in skozi dolino Vajont, mimo jezu, kjer se je ravno leta 1963 zgodila grozna katastrofa, vstopili v čarobno lep svet. Ironično, na eni strani lepote, na drugi kruto maščevanje. Narave ni moč obvladovati. Kdaj se bomo zavedli tega?

"A ste le prišli"

Senik v Sottogudi

Vlasta vedno rada pomaga

V Sottogudi, sva babici namestila v prijeten garni in sama nadaljevala na enega od najlepših prenočišč v Dolomitih  (46.45757, 11.86666). Vrhovi gora so se nama tokrat zavili v oblake in nič ni bilo s čarobnim sončnim zahodom. Nizka temperatura naju je kmalu pregnala v toplo domovanje.

Preko noči je naliv spral prah s Krištofa, jutro je bilo več kot le sveže. Če bi ne imela trume, bi zagotovo iskal kaj za podkurit. Prijeten par s Koroške, ki je prespal v avtu blizu naju, sva povabila na kavo. Čeprav popolni tujci, smo prijetno poklepetali in izmenjali izkušnje s potepanj po Dolomitih.

Dan smo preživeli na prelazu Valparola. Piknik, ki sva ga načrtovala doma, smo premaknili v zavetje gora. S sten nad prelazom so odmevali glasovi plezalcev v njih. Pred kosilom sva se z Vlasto šla malo spihat v hrib. Povzpela sva se na Piz Ciampei. Nič omembe vrednega, kar se tiče fizičnega napora, razgled pa čudovit. Nazaj grede sva malce podaljšala pot in se preko visokogorskih travnikov spustila nazaj na Valparolo. Mimogrede sva še zasledovala svizce, ki so se vztrajno skrivali po svojih rovih. Vsi ne prav uspešno.

Piz Ciampei

 

Razgled

Nazaj čez travnike

Čokolado je zavil, skriti se ni uspel

Popoldan smo se vrnili v Sottogudo in naredili še kratek sprehod skozi sotesko nad vasjo. S prijetnim, nenapornim sprehod skozi »Serrai« smo zaključili dan. 

Serrai Sottoguda

Tokrat se nama ni ljubilo še enkrat vzpenjati do jezera Fadaia in sva prespala kar v bližini teniškega igrišča v Rocca Pietoru (46.42826, 11.96055). Nič posebnega, brez panorame, a mirno in primerno za prenočevanje.

Pot domov, kot pot domov. Vedno kadar sem obrnjen proti domu nisem najboljše volje. To je znak, da je spet konec! Pot smo si polepšali z vzponom na prelaz Giau. Averau se je bohotil pred nami. Desno, daleč za njim pa se je vrh Tofane, kot bi se sramoval, skrival v meglo. 

Averau in vrh Tofane v megli

"Ti se le skrivaj, a prideš na vrsto..."

Po zajtrku oziroma malici, kakor za koga, smo se spustili v Cortino, ter se kasneje skozi Dravsko dolino vrnili domov. 

"Ciao"