Prvič
sem malo več napisal o načinu praznovanja naše abrahamke. Tokrat bom predstavil
abrahamkino prijateljico, ki je tokrat potovala z nama. Mari je ena taka fejst
punca. Pri njej mi je najbolj všeč to, da nikdar ne skriva kaj si misli.
Enostavno izstreli in ti pove. Tako, v obraz! Z Vlasto sta prijateljici še iz
časov Juge. Spoprijateljili sta se ko sta že prerasli najstniška leta, kar pa
ne pomeni, da skupaj nista preživljali vročic sobotnih noči, potepanj po morju,
se naplesali v kazini in pri blejski folklori… Leta norosti so minila,
prijateljstvo pa je ostalo. Naredi se, da se ne vidita ali slišita več kot
mesec. Kljub temu pa obe vesta, da bo druga takoj priletela, če jo bo prva
potrebovala. In obratno!
In
ta naša Mari nadvse rada hodi po hribih. Torej gremo v hribe! Nameravali smo v
ledeno jamo nad Werfnom, potem sem jima pripravljal manjše presenečenje, za
konec pa še malce okoli Salzburških jezerc. Dan dopusta in vikend bo ravno
dovolj, super ane!
Samo
letošnja pomlad pa ni pomlad. Sonca ni in ni! Mraz, dež, tik pred odhodom pa še
sneg po vrhovih. Tik pred odhodom sva tipkala po računalniku in iskala lepo
vreme. Mrzlično sem prebiral potopise, gledal Ickove fotke in iz gora je
nastalo morje.
Četrtek
popoldan nas je še krepko pralo. A se nismo pustili. S soncem v srcih in mislih
smo jo urezali mimo Benetk proti Ravenni. Pa nismo nameravali priti do nje.
Dovolj nam je bilo, da enkrat v živo vidimo Comacchio. In smo ga! Zvečer, še
preden smo se spravili spat. Parkirali smo na PZA-ju le nekaj minut od centra (44.691196
12.185209), povečerjali, počakali da je minila ploha in se sprehodili po
opustelih ulicah. Mestece nam je takoj sedlo v srce. Jagodo na smetano smo
dodali drug dan dopoldan, ko smo se v prijetno toplem dnevu še enkrat
sprehodili po mestu.
Ja,
takoj na začetku še nekaj o vremenu. Kljub povodnji, ki je napadla dobršen del
Evrope mi niti enkrat nismo odprli dežnika, čeprav nas je prav vsako noč
prijetno uspavalo škrabljanje dežja po strehi Krištofa. Na čase je bilo bolj
hladno, kot bi si želeli, dež pa nam le ni skazil načrtov.
V
zgodnjem popoldnevu smo se zapeljali do samostana v Pomposi. Sreča je potovala
z nami. Na vhodu v samostan smo dohiteli slovensko skupino. Ogled smo imeli
tako obogaten z vodenjem v domačem jeziku. Naj pohvalim in naredim malce
reklame agenciji Quo vadis, ki je poznana po kvalitetnih vodičih.
Popoldan
se je malce pooblačilo, mi pa smo nadaljevali s potjo proti Beneški laguni.
Chioggia je bil naš novi cilj. Lepo mesto, ki močno spominja na bližnje
Benetke, le trum turistov ni v njem. Lepo sem napisal, kljub vsemu se mi zdi,
da ni niti senca Comacchia. Stvar okusa! Meni so bolj všeč manjša in manj
obljudena mesta.
Benetke
smo tokrat preskočili. Zanje si je potrebno vzeti čas, mi pa smo ga raje
porabili za druga mesteca. Mimo njih smo zapeljali v Caorle, kjer smo parkirali
na PZA-ju, ki je spričo tega, da je ponujal WC, tuše in pomivalnico bolj
spominjal na kamp (45.60608 12.88584). Ponovili smo vajo iz Comacchia in se po
starem delu mesta sprehodili zvečer, ko ima noč svojo moč in pa drug dan
dopoldan. Našli smo še eno mesto, kamor se bova rada vračala!
Popoldan
smo se zapeljali do Marana. Icko, hvala za idejo! Saj vem da sem že dolgočasen,
ampak še eno ljubko mestece. Prej bi rekel vasica. S tisto pravo dušo v sebi.
Oglej,
ki je bil naš naslednji postanek je bil pravo nasprotje, kar se množice
turistov tiče. Pa je bil kljub temu vreden ogleda, pri katerem nam je pomagal
pisan vodnik v slovenščini, ki sva ga tu dobila že pred leti. Čez sedem let pa
res vse prav pride. Tako smo bolj podrobno pregledali baziliko in prebrali
razlage o mozaikih, ki krasijo njena tla.
Za
zadnje prenočevanje na tej poti smo izbrali Villo Vicentino, na sicer majhnem,
vendar brezplačnem PZA-ju s tekočo vodo in izpustom (45.81752 13.39346). Malce
sem pocrkljal potnici in pripravil večerjo. Mari mi je naročila, da moram
zapisati, da sem skuhal okusne testenine s šparglji. Saj drugače se ne bi
hvalil. Če so pa takšne želje, se moram.
Kot
vedno vse lepo prehitro mine. Le še nedelja je bila pred nami. Obisk spomenika
v Redipugliji nam je preprečila
kolesarska dirka. Edina stvar, ki smo si jo zadali in ne uresničili. Če je to
cena za vse lepo, kar smo doživeli, z lahkoto sprejmemo.
Čedada
se spominjava iz novoletnega popotovanja in tudi tokrat nas ni razočaral. Obisk
nam je popestril praznični dan, ki je botroval koncertu pihalne godbe v centru
mesta. Dostikrat imamo srečo in doživimo več, kot smo pričakovali!
Pot
domov bi ne bila popolna, če bi se ne ustavili v Venzonu. Mestece nama vedno
znova in znova vzame dih. Tokrat smo v njem srečali kolesarja iz Celovca s
katerima smo se zapletli v pogovor. Na vprašanje kam gresta, je eden ravnodušno
odgovoril: »Kolega gre z mano do Gemone in se potem vrača domov, jaz pa grem
okoli sveta!«
Ker
ne znam najbolje nemško, sem najprej pomislil, da nisem dobro razumel, ko pa
sem si opomogel od šoka sem mu lahko z globokim spoštovanjem zaželel: »Srečno
pot!«
Mi
nismo šli okoli sveta, le malce z domačega praga smo se premaknili. Pa nam je
bilo lepo. Smo že vajeni, da je tako. Zato že snujeva nova potovanja.
Do
takrat pa lep pozdrav!
tale mesteca z raznobarvnimi fasadami so res čudovita .... :-) lajkam
OdgovoriIzbrišiRes so čudovita :-), hvala za komentar
IzbrišiSuper super super ideja za praznovanje okroglega rojstnega dne, res.
OdgovoriIzbrišiČarobne fotke.
In seveda vse najboljše slavljenki!
Hvala za komentar, v Vlastinem imenu pa za čestitke: samo je še malo zgodaj - bomo na ta račun avandrali tja do jeseni ;-) Ideja pa, Vlasta je pogruntala, fino se imamo in to je to, kaj še hočmo več.
Izbriši"Metlca" gre na jug!
OdgovoriIzbrišiPravi fotoreporterski pristop mašinca. Bravissimo:)
Za "night shote" bi ti svetoval tudi čas tik preden se poslovi večerna zarja. Tako se lepo izogneš črnini neba in pričaraš pravljično vzdušje. Pa mogoče malo manj "šponaj" rdeče odtenke pri post produkciji, saj boje, varnostni pasovi in uniforme preveč žarijo.
Pohvale iz tvoje tipkovnice mi sploh veliko pomenijo. Hvala, hvala.
IzbrišiNasvete bom upoštaval, samo vedno mi z večerno zarjo ne znese, zjutraj pa se mi dostikrat ne ljubi vstati - ti lenoba ti ;-) Rdeči odtenki so pa verjetno posledica nastavitev fotoaparata, jih bom spremenil. Ker pri uniformi praktično, razen rahle potemnitve, ni bilo post produkcije. Pri zvoniku sem pa nekaj improviziral s fake HDR.
Seveda eksperimentirati je treba in dodobra spoznati svoje "orodje".
IzbrišiSam avtomatsko obdelavo v kameri vedno izklopim in vso post produkcijo naredim šele doma, saj tako dobim še najbolj surovo osnovo iz katere potem izvlečem maksimum. Zahteva pa to res kar veliko časa in dela.
Just Keep Goin' :)))
Ickoficko
ja res je, vaja dela mojstra - še veliko vaje bo potrebno. Težava je tudi v tem, da že tako preveč časa presedim za računalnikom :-) in sončni dnevi prihajajo... Pozimi bo lažje.
OdgovoriIzbrišiOdlično. Vidim, da uživate in to je najpomembnejše. Rada potujeva z vama.
OdgovoriIzbrišiLp, Slavc
Hvala Slavc, veseli naju, da "potujeta" z nama, ampak enkrat se bomo pa moral nekam skupaj odpravit.
Izbriši