nedelja, 8. september 2013

Železniška postaja na Triglavu


Ena prav fletna družba se nas je zbrala. Mari, s katero smo prešvicali že marsikatero pot, je privabila še nečakinjo Petro in Jaka. Dva "zelenca", kar se Triglava tiče, drugače pa pridna, s kondicijo nabita pohodnika. 


Usklajevali smo proste dneve, lovili lepo vreme... Ni nam kazalo drugega, kot da gremo v soboto, nakar se ostareli in utrujeni del druščine vrne v nedeljo, energije polna mladež pa, zaradi stiske s časom, še isti dan.





Dan še ni zamenjal noči, mi pa smo že sopihali s Pokljuke proti Planiki. Še pred Studorskim prevalom je vzhajajoče sonce pričelo rdeče barvati vrhove okoli nas. Vredno je bilo bolj zgodaj vstati! 

Na poti proti Vodnikovi koči se je kar naenkrat razleglo kričanje. Kamenje, ki je priletelo s Tosca, je v nahrbtnik zadelo pohodnika, ki je hodil le nekaj deset metrov za nami. Kot bi ga izstrelili iz topa, ga je vrglo v zrak, v naslednjem trenutku se je zakotalil po strmini. Prijatelji so le nemočno gledali kako drsi navdol. K sreči se je uspel ujeti. Sreča in še enkrat sreča. Odnesel jo je z odrgnjenim komolcem. Nismo si še opomogli od šoka, ko sem nad nami zagledal še en kamen, ki se je valil po pobočju. "Hitro pod skale," je bilo vse kar sem spravil iz sebe. Kot bi nas nekdo spodrezal smo se ulegli v pobočje pod skale in že v naslednjem trenutku je nad našimi glavami letel kakih deset kilogramov velik kamen. Neprijeten spomin, ki nas bo vse zagotovo še dolgo spremljal.

Zatopljeni vsak v svoje misli, smo zgodaj dopoldne prispeli do Planike. Okrepčali smo se z dobrotami iz nahrbtnika, malce počili, nato pa se podali proti železniški postaji. 

"Čakaj se ta mala, te že ujamem!"



Zmagaaaaa


Ne, ni se mi zmešalo in nisem zamenjal objave. Toliko ljudi, kot je bilo ta dan na poti in na Triglavu, bi bili vsekakor veseli pri Slovenskih železnicah. Kolona gor, kolona dol, na vrhu pa za najmanj vlak ljudi. Noro! Napake, da bi še kdaj v soboto rinili gor, zagotovo ne bomo ponovili. 

Množica "napada" Triglav...

... Vlasta medtem preverja, kdaj odpelje naslednji vlak.

"A lahko, lepo prosim, še enkrat napišem?"

 NORO!!!

Počasi, še bolj kot navzgor, smo se vrnili v meglo, ki je skrivala Planiko. Petra in Jaka sta zajela sapo, nato pa pohitela v dolino, da ju ni ujela noč. Mi smo ostali in upali, da bo nedelja manj meglena in da še enkrat, čisto od blizu, vidimo mogočne stene Triglava.

Jutro je bilo vetrovno. A vetru ni uspelo pregnati megle. Na kaj me to spominja, morda na Pilatus? Sončni vzhod pa je bil lep. 




Ko smo že ravno pri Pilatusu. Še vedno je najin dolžnik in bo očitno tudi ostal, vsaj še nekaj časa. Jutri, ko začneva z dopustom sva nameravala spet poizkusiti srečo. A ne bo šlo! Vremenska je slaba. Dež, plohe, morda še malo snega. Tudi tokrat ne bo šlo! 

A dopust ne bo šel v prazno. Bova šla pa na morje. Malo ležat na sonce in pogret kosti. 

O koliko časa že nisva lenarila!



4 komentarji:

  1. Saj na vrhu sploh ni bilo gneče, a ne? :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ko smo srečeval vso tisto maso smo mislili, da jih na vrhu ni nič, ker enkrat jih pa mora zmanjkat. Pa jih ni ;-)

      Izbriši
  2. Keeeeeeeekeeeeeeeeeec, Rožleeeeeeeeee!! :) A sta preverila da vama namesto prstov že mogoče ne rastejo gamsji parklji? Pravijo, da nisi Slovenec če vsaj 1× ne stojiš na "očaku". Khm. Fajn bi bilo kdaj pozimi, samo zame je to misija nemogoče. Peš ne bo šlo, za letenje mi ni, ceste na kredarico pa še ni. Tako da bom zimsko idilo švercal od drugod.
    lp
    ps. Se pravi sedaj lahko pričakujemo morske dogodivščine.

    OdgovoriIzbriši
  3. Živ, parkljev (še) nimava ;-). To za Slovence res pravijo, ampak, če ti ne paše, ti ne paše. Po letošnji gužvi bo tudi naju verjetno težko še kdaj videl. Zimska je tudi za naju "mision imposible", Še kaj drugega ravno tako, sva prevelika ziheraša. Morskih dogodivščin (verjetno) ne bo, ker sva tokrat dopust vzela dobesedno. Lep pozdrav z Orebiča!

    OdgovoriIzbriši