sreda, 25. september 2013

Abrahamka in mladež v Dolomitih



Bliža se rojstni dan naše abrahamke, zato stopnjuje ritem praznovanj, pardon potovanj. Dopoldan sva prišla domov, v Krištofu zamenjala poletno opremo z bolj toplo jesensko, dokončno sprala sol s sebe in se napotila v Radovljico po mladež. 

Nas pet

Tokrat je bila na vrsti druga generacija. Kaj naj povem o Robiju. Normalno, da je fejst fant, saj je najin! Poleg Vlaste tudi on letos praznuje okroglo obletnico. Ne samo to, še celo na isti dan. Robi je namreč prijokal na ta svet točno na Vlastin dvajseti rojstni dan. Kako sta uspela, mi ni jasno. Danes ne joka več. Hmm, ali pa to uspešno skriva? Ne, ne, kadar mu ni kaj prav samo grdo pogleda in malce mrkne. Takrat ga je najbolje pustiti pri miru. Drugače pa ga zanima tisoč in ena stvar, sploh tiste, ki so povezane s tehniko. Zagotovo je izbral pravi poklic. Vsako stvar, ki jo ima razstavi, preuči kako deluje, posodobi, predela in spet sestavi. Oooo, če se spomnim njegovega prvega avtomobila. Clia je bilo včasih polno dvorišče in vsi smo s strahom pogledovali, če ga bo še kdaj sestavil…. Pa ga je! Naslednji dan pa spet razstavil na prafaktorje. In tako je bilo z vsako stvarjo, že od otroka naprej. Zadnja strast je hexacopter. Verjamem, da je težko verjeti, a ob vseh hobijih je našel tudi toliko časa, da se je zaljubil. V drobnega deklička Tino. Sedaj sta skupaj že kar nekaj let, iz Ljubljane sta se preselila nazaj na Gorenjsko. Otrok še nimata, imata pa Pipa. Eno prikupno žverco, ki je vedno blizu in na zadnjih nogah kadar je na mizi hrana. V Krištofu nas je bilo torej pet. Uradno se v njem lahko vozijo štirje, prespijo pa trije. To bo še zanimivo!

O poti v Dolomite in Dolomitih samih sem napisal že toliko, da je težko še kaj dodati. Mogoče samo to, da so se Vlasti uresničile želje. Še več, kot si je zaželela na eni najinih prvih poti v Dolomite, takrat še z motorjem. Ob kapučinu, na terasi bara v Arabbi, sva gledala po mogočnih vršacih okoli naju. Kar naenkrat je ustrelila: »Matr je lepo! Kako bi sem pripeljala svoje, da vidijo to krasoto?« In sva jih. Počasi, enega za drugim. Z njimi sva zastrupila družino in prijatelje. Malo sem zataval, ampak prav je, da povem zakaj se večina abrahamkinih potovanj vrti okoli Dolomitov.

Četrtkovo popoldne se je hitro prevesilo v noč, ki jo je k sreči razsvetljevala polna luna. Dolomiti v siju lune imajo še en poseben čar, ki ga niti midva nisva vajena, čeprav sva jih že tolikokrat videla. 

Prvo noč smo prespali na Falzaregu (46.51991, 12.00818). Brez pretresov! Tina in Robi sta tako drobna, da jima je bilo dovolj malce predelano ležišče, sicer namenjeno le enemu. Proti jutru se jima je pridružil še Pip. Ker z Vlasto nisva mogla za mizo popiti zgodnje jutranje kavice, sem se odpravil lovit zoro. Nekaj sem jo še ujel, čeprav sem bil pozen.






Kasneje smo se prestavili na Valparolo (46.52729, 11,99264). Preverjeno parkirišče v kotanji ob muzeju je sonce že dodobra ogrelo. Robi je pripravil hexacopter in naredil preizkusni polet. Kazalo je, da mu jezerska voda ni škodila. Pred dnevi ga je v blejskem jezeru preizkusil, če zna tudi plavati. Ugotovil je, da ne! Priklopil je še kamero in že sem videl nov posnetek na Youtubu. 

Pilot z vso "mašinerijo"





Slab dan, prvič! Hexacopter je tik pred pristankom dobil svojo pamet in dokaj trdo pristal. K sreči brez večjih posledic. Komisije za preiskavo letalskih nesreč nismo klicali. Robi je sam, do nadaljnjega, prepovedal polete.

Ker nismo mogli letet smo šli na sprehod. Izbrali smo slabo uro dolg vzpon na Piz Ciampei. Po poti smo »preganjali« svizce. Toliko na kupu jih še nisem videl. Kot obseden sem pritiskal na sprožilec fotoaparata.






"Lupčka mi je dala!"
Slab dan, drugič! Skočil sem iz skale na skalo, teleobjektiv pa iz aparata na skalo. Očitno sem ga slabo pritrdil. Posledice – neznane. Razen ukrivljenega bajoneta, zaradi česar ga ni bilo več moč vpeti v fotoaparat. Če bom z njim še kdaj fotografiral, bodo povedali na servisu. Še bolj potiho sem se moral premikat, da mi svizci niso pobegnili in sem jih ujel z navadnim objektivom.

Popoldansko sonce nas je tako prijetno grelo, da se kar nismo mogli odločiti za odhod iz Valparole. A če smo hoteli doživeti še kaj, smo se morali premakniti. Preko Arabbe smo zapeljali na prelaz Pordoi, se spustili v Canazei in spet nazaj v višave. Na parkirišče ob jezeru na prelazu Fedaia (46.45757, 11.86666). Še ena preverjena lokacija. Razgled in miren spanec sta bila zagotovljena. Na nebu je sonce zamenjala luna in svetila na druščino, ki je v Krištofu dolgo v noč igrala remi.



V Dolomitih je bilo lepo, samo hladno. Zaželeli smo si vsaj malo toplejših krajev. Dobrih sto kilometrov gor in dol, preko prelaza Giau, Cortine, in Longarona smo prevozili, da smo prišli v  Barcis. Za zgledno urejen PZA ob jezeru (46.19067,12.56481) smo napolnili parkomat z 12 evri. PZA – skorajda kamp. Prostorne parcele z elektriko in vodo, na katerih mirno lahko raztegneš tendo, seveda z izpustom in WC-jem. Kje mi živimo?



Déjà vu - Bolj star bolj nor!


Nedelja, oh ta nedelja. Še eno prijetno potovanje je bilo skorajda končano. Ostala nam je le še pot domov in obvezen postanek v Venzonu, rdeči niti abrahamkinih potovanj. Mesto, ki naju vedno znova navduši, na mladeži ni pustila podobnega vtisa. Kaj hočemo, druga generacija. Kam bi pa prišli, če bi bile vsem všeč iste stvari!



Nedeljsko kosilo, tako družinsko smo si privoščili v Zajzeri. Ne, ne! Nismo šli v gostilno, smo pa le Gorenjci. Vlasta nam ga je pripravila. Okusnega, kot ona zna. Napokali smo se, da se še nekaj časa nismo mogli premikati, pa tudi nekako se nam ni šlo nazaj domov. 

Za vsak slučaj, če je to čarobni nabiralnik, smo oddali pismo želja

Za naju je bilo še težje. Dopusta je bilo konec. Pozdravljen vsakdanjik!



8 komentarjev:

  1. Bom kar tule za obe objavi pritisnil "tačko".
    Fajn se mi zdi tale "črtica" z Venzonejem. Mladina mora biti alter, evolucijska, odkrivati nove stvari, imeti svoje poglede... Progress pač. Hvala bogu da je tako.
    "Dalma" pa seveda tipična, kot vedno. Fajn.
    pozdrav,
    Icko

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala za komentar! Kot si rekel, mladina je nekaj drugega kot smo mi in popolnoma se strinjam s tabo, da je prav tako. Vesel sem že, da se drugače super razumemo in uspešno premagujemo generacijske razlike.

      Izbriši
  2. Fajn, ko ste se takole skupaj podali na avanturo z mlajšo generacijo in se prijetno družili, utrjevali medsebojne odnose in izmenjavali izkušnje. Pohvalno.
    Dolomiti pa so tako in tako nekaj posebnega.
    Pozdrav.
    Dare

    OdgovoriIzbriši
  3. SUPER!!! In vse najboljše Vlasti, kadarkoli že praznuje...

    Lp, Slavc

    OdgovoriIzbriši
  4. Zelo lepo!!!!Pozdravi vse skupaj ...babice pa še posebej.!!!!!!!

    OdgovoriIzbriši
  5. Hvala. Bom, če ne prej v ponedeljek, ko se vrneta domov.

    OdgovoriIzbriši