Avstrijska Štajerska in Podonavje

Načrte za letošnji dopust (če nam je penzičem dovoljeno govoriti o tem) sem pilil celo zimo. Normandijo, Bretanijo in povratek čez centralno Francijo sem razdelal v nulo. Samo še od doma je bilo treba. Nekaj mora že biti narobe! Strica Donald in Beno sta ob pomoči še nekaterih poskrbela da je šla cena nafte v nebo. Za kakih 5-6 tisoč kilometrov, bi jo šlo kar nekaj in posledično bi se zajetno povečal kupček evrov porabljenih za to. Ja nič, Francija bo počakala na bolj ugodne čase.

Kam pa sedaj? Hmm, Spodnjo Avstrijo, kot se uradno imenuje, (čeprav se mi to ne zdi logično, saj je zgoraj) sva že nekaj časa odlagala. Sedaj pa je prišla na vrsto. Najprej sva se nameravala zavrteti v smeri urinih kazalcev, pa sva zaradi vremena obrnila v kontra smer. Povsem slučajno sva našla kamp na Avstrijskem Štajerskem v zdraviliškem mestecu Bad Gleichenberg. Nameravala sva ostali dva ali tri dni, toliko da se vreme malo umiri, potem pa naprej. Če sva mislila, še ni rečeno, da sva tako tudi naredila. Številne pohodniške in kolesarske poti so naju tam zadržale dober teden. 

Bad Gleichenberg leži blizu Slovenije, nekje med vratom in čopkom naše kokoške. Mirno, za mlajšo generacijo morda premirno, zdraviliško mesto je znano predvsem po številnih parkih in veliki fontani v kateri vodni vrelci večkrat na dan poplesujejo ob zvokih Straussovega valčka. O njem več kasneje, ko pridemo do Donave. Ob nedeljah pa priredijo razno razne koncerte.

Nama je bil predvsem všeč ta spokojen mir

In pa številne pohodniške poti. Pa naj si gre za vzpon do razglednega stolpa...

... po bližnjih gričkih...

... ali pa sprehod po poti imenovani Herz-spur.

Včasih pa sva se samo sprehodila po parku in posedela v njem. S skorajda muzejskim primerkom vlaka sva se zapeljala do Feldbacha. Progo nemalokrat prečkajo lokalne ceste, na katerih ni zapornic in vlak zato stalno piska in opozarja. Marsikje že pozabljeno doživetje. 

Feldbach, ali Vrbna po naše, je mestece ob Rabi. Samo po sebi niti ni veliko, če odmislimo novejši del, ki ga obkroža. Zanimivo je predvsem zaradi edinstveno pisanega cerkvenega stolpa. V njem pa sva našla še kakšno zanimivo podobo.

Nekaj dni sva preživela na kolesih. Kolesarske poti so speljane po lepih in slikovitih krajih. Je pa pokrajina podobna Goričkem, gori - doli po vulkanskih gričkih. Ampak sapo ti večkrat vzame pokrajina kot vzpon.

Najprej sva se zapeljala v Straden. Zanimivo mestece ali bolje rečeno vasica, kjer domujejo štiri cerkve. Ena je celo pod zemljo in nad njo je postavljena druga.

Spet drugič pa v drugo stran, do St. Anne, kjer so se ravno pripravljali na vikend veselico.

Zanimivi smerokazi in umetnine, ki so nakazovale da sva v vinorodnih krajih, so naju tik ob Slovenski meji pripeljali nazaj v Bad Gleichenberg. Vmes pa naju je presenetila kratka ploha, a k sreči sva našla zavetje na avtobusni postaji.

Teden je minil, da še sama ne veva kdaj. Zna se zgodit, da bova sem prišla še kdaj?

Nadaljevala sva proti Gradiščanski. Ja seveda, Vlasta je čez zimo spet brala zgodovinske knjige in v eni od njih z naslovom Dunkelblum našla kraj Rechnitz. V njem so v zadnjih dnevih druge svetovne vojne pobili dvesto, predvsem Madžarskih Judov, katerih grobove iščejo še danes. Knjiga je posvečena kolektivni pozabi dogodkov v vojni.

Letos se je zakopala v Francosko literaturo. Le kam bova šla drugo leto?

Iz Rehnitza sva nadaljevala do bližnjega, lahko bi mu rekli, prelaza in parkirala ob njem. Peš sva se podala (kratek sprehod) do stolpa, ki mu Avstrijci pravijo Aussichtsturm Geschriebenstein, Madžari pa Írott-kő. Stoji namreč na meji med državama.

Najprej sva mislila prespati kar na prelazu, ker pa je bilo šele zgodaj popoldan, sva se spustila do Lockenhausa in parkirala ob jezeru pod gradom. No, če sva pa že pod gradom, pa poglejva kakšen je!

Zapustila sva kot morje ravno Gradiščansko in se mimo Dunaja pripeljala do Donave. Ja, Strauss in valček ob Lepi modri Donavi. Ko jo pogledaš danes se sprašuješ kaj ga je napeljalo k takšnemu poimenovanju. Je bila včasih res taka, ali je šlo za umetniško svobodo, bog ne daj kakšne substance. Danes je vsekakor mogočna in vredna znamenitega valčka,  lepa (stvar okusa), nikakor pa ne modra.

V Tullnu sva ob njej našla svoj dokaj skromno odmerjen prostor v kampu. Več kot do petka ni šlo. V mestu je potekal nekakšen sejem in je bilo vse rezervirano. Torej bodo tri noči hočeš - nočeš dovolj. Sledil je pospešen tempo. Popoldan sva si ogledala mesto. Nibelunški vodnjak, mestni trg in obe cerkvi. Tisto z enim in drugo z dvema zvonikoma.

V ceno kampa je bilo vključeno tudi brezplačno namakanje v sosednjem letnem kopališču urejenim ob jezeru. Glede na to, da ob njem nisva videla nikogar, tudi midva nisva želela testirat temperaturo vode. Tudi tiste prave vročine, ki nas je doletela nekaj dni kasneje, še ni bilo.

S kolesi sva se zapeljala ob Donavi navzdol do Klosterneuburga. Mogočen samostan, vam rečem.

En Krištof naju je čakal v kampu, drug bedel ob poti.

Naslednji dan pa navzgor do ene od hidroelektrarn.

Ne, ne, to ni Donava. To je le eden od pritokov.

Tudi počila sva, čeprav sva težko našla prostor.

Neugodno, ravno na petek sva morala iz kampa. Morda pa višje ne bo toliko gneče? Med Donavo in Češko mejo je res ni bilo. Očitno ta del turistično ni preveč oblegan in razvit. Pa je lep! Neskončna polja in gozdovi prek valovitih hribčkov, med njimi ozke in razpotegnjene vasice, na moč podobne tistim v panonskih nižinah vzhodne Evrope. Če bi naju zavezanih oči pripeljali vanje, bi nikdar ne rekla da sva v Avstriji. Vročina je pričela pritiskati, parkirišč ki bi se nama zdela primerna malo in odločila sva se, da se vrneva k Donavi. Še pravi čas. V Rossatzu sva na PZA-ju dobila zadnji prostor. Padla je odločitev: "Dokler ni konca vikenda se ne premakneva z njega!" Še ena zanimivost. Wachau, predel v katerem sva bila ima registrske tablice Kremsa (KR). Torej sva se počutila zelo domače. Wachau slovi po pridelavi marelic, drugega sadja in pa seveda vinogradništvu, poleg tega pa po številnih gradovih in cerkvah. 

Vroče je bilo, kljub temu pa sva šla na kolesi in od Donavi navzgor. Začela in kasneje končala sva pri Dürnsteinu.

Vmes s splavom prečila Donavo

Ob njej kolesarila...

... mimo cerkvic in skozi vinograde.

... ter se tik pred nevihto vrnila "domov".

Vmes sva izvedela, da ta večer na bregovih Donave pripravljajo veliko praznovanje ob začetku poletja. A je bilo potem kaj čudnega da je bila takšna gneča povsod?

Ampak kako zgleda veselica v Avstriji. No ne vem če povsod. Tu je bilo tako in očitno so ljudje tega vajeni. Na veseličnih prostorih itak tisoč in ena stojnica s hrano ali pijačo, živa glasba. Na obeh bregovih vse zaparkirano z avti in avtobusi. Cele družbe ali družine so s sabo nosile odeje, zložljive stole in mize in se razporejale ob obali. Vsake toliko je kdo skočil do katere od stojnic... Drug svet!

Midva nisva vztrajala prav dolgo in začetek napovedanega "veličastnega" ognjemeta sva dočakala pred Krištofom. Po kakšnih petih minutah je bilo vsega konec. No, saj ni bil skromen ognjemet, ampak "veličasten"? Lepo vas prosim. Čez nekaj minut pa se je začelo grmenje. Ognjemet za ognjemetom z ene obale, pa z druge, pa malo nižje, pa malo višje... Vse skupaj je trajalo skoraj uro. Vau, noro! Saj ne da bi bila ljubitelja ognjemetov, ampak to je pa bilo res nekaj neverjetnega.

Vročina ni popuščala. Vse huje je bilo. Vlasta je rekla:" A morava prenašati to?" "Nikakor," je bil moj odgovor. "Greva v Planico, na hladno?" "Ja, greva!" In sva šla...

Ampak, pred leti sem bral, da v vasici Armschlag vsak julij zacvetijo neskončna polja maka. Čas še ni bil čisto pravi, a do tja je manj kot 50 kilometrov. Torej manjši krog in če sva že tako  blizu je vredno preizkusiti srečo. 

Nisva imela sreče. Bila sva prezgodnja. Le nekaj cvetov v parku sva ujela. Polja še niso zacvetela.

In nekaj drugih zanimivih podob.

Nedaleč stran sva pa vendarle enega ujela.

Pri Ybbsu sva še zadnjič sva zapeljala preko Donave, nato pa spet gori doli do Eisenerza. Na solidnem PZA-ju sredi mesteca sva lovila senco. Ni je bilo prav veliko!

V Eisenerzu je železov rudnik. Nenavaden, za nas vajene rovov globoko pod zemljo.

Kljub temu je bržkone marsikateri rudar prezgodaj legel pod prekopano goro. 

Mestece je bilo videti kot zapuščeno, le tu in tam sva koga srečala.

Pa kljub temu in turobnim barvam hiš, kot nekdaj na Jesenicah, po svoje slikovito.

Zjutraj sva se po strmem viaduktu povzpela na razgledno parkirišče tik pod vrhom rudnika.

Še malo, ali pa veliko, gori - doli in pa sem in tja in sva prišla v Planico. Morda nisem prej omenil, a tokrat nisva kupila Avstrijske vinjete in zato sva malo bolj vijugala kot običajno. Ampak saj sva imela čas in voljo raziskovati neznano.

Planica pa, kaj bi govoril. Ne rečejo zastonj da je kraljica. Le da tokrat ni bila hladna kot običajno. Ponoči se je vendarle toliko shladilo da se je dobro spalo.

Mirovala pa nisva. No vsaj ne preveč. Po najini navadi sva šla v Ugovizzo na kavo.

Le malo je manjkalo da bi bila prikrajšana za kavo. Neurje je podrlo kar nekaj dreves preko kolesarske poti in sva morala plezati preko smrek. Italijani pa so tokrat presenetili. Ko sva se vračala, je bila steza spet normalno prevozna.

Drug dan sva ponovila vajo, le da sva tokrat kavo spila v Topolinu.

Po poti sva seveda uživala v lepoti domačih logov.

Po dnevu počitka sva skočila nazaj v Avstrijo, do Arnoldsteina.

 

Potem pa sva imela dovolj vročine in iskanja sence. Kar je preveč, je preveč. Domov sva šla!

Počasi bom zaključil, ker moram do konca spakirati za eno čist novo doživetje.  Med tem popotovanjem sem obrnil iz petke na šestko. Vlasta mi je za rojstni dan namenila popotovanje s kolesom po obronkih Dolomitov. Po dolgem času brez Krištofa, z agencijo in le s pomočjo lastnih nog. Šifrer je enkrat zapisal: "Kdaj si zadnjič kakšno stvar naredil prvič?" "Jutri jo bom!" Takšno popotovanje že dolgo sanjam, če je vredno sanj bom šele izvedel.

Krištof bo med tem čakal pripravljen, smer je začrtana, če ji bova sledila pa še ne veva.