Za petdesetko v Francijo: Dordonja in ...

Leta tečejo… Dnevi pred dopustom so minili v pričakovanju bradatega moža. Kaj dosti se nisem ukvarjal z njegovim prihodom. Več dela je imela Vlasta, ki mi je ob izdatni pomoči dobrih vil in ostalih prijateljev pripravila presenečenje.

Zima, med katero sem pripravil okviren plan poti, je bila že pozabljena,  dopust kot vedno, ali pa še bolj težko pričakovan, smer določena že davno… V »moji« Franciji nisva bila že nekaj let. Dordonja naju je vabila. Najkrajšo pot do tja sem podaljšal preko Švice, kjer naj bi obiskala Žiga in Sanjo. Vse smo se že dogovorili. Kdaj prideva, kje bova parkirala, koliko časa bova ostala. Začelo se je odštevanje. Zame  že! Zarotniki pa so se smejali moji naivnosti in odštevali po drugačnem koledarju.

Sobota: do odhoda le še trije dnevi. Po nočni sem odspal nekaj uric. Vlasta me je zbudila, da bi pripravil žar za družinski piknik. Mirno sem srebal kavico in prihajal k sebi. Pod oknom pa kar naenkrat: »Vse najboljše za te, vse najboljše za te….«

»Pišuka, tole je pa cel zbor,« sem bi v hipu zbujen. Dvorišče pa polno prijateljev… Komaj sem dojemal kdo vse je prišel. In največje presenečenje – Žiga. Ni naju več čakal v Švici, ampak je stal na dvorišču, le meter od mene… »A še vedno spim in sanjam?"

Hvala vsem, ki ste prišli! 

Švica navzgor grede je torej odpadla. Spet je bila aktualna pot preko Italije. Kot čisto pravega Gorenjca me je stisnilo ob misli, da bova za cestnino do Francije odlistala slabih 50 evrov. Kompromis: greva preko severne Italije a po ne plačljivih cestah. Po sorazmerno udobnih in hitrih cestah sva zdržala do Benetk in naprej do mestec pod Euganejskimi griči. Prespala sva v Montagnani.

Nov dan nama je najedalo cijazenje proti Mantovi. Dovolj varčevanja! V Cremoni sva zapeljala na avtocesto in potem nadaljevala preko Cunea na 1.991 metrov visok prelaz Colle Della Maddelena.

»Spet doma!« Francijo sva pogrešala tako kot dopust. Vrstni red bi lahko bil tudi obrnjen. Prvo noč v Franciji sva prespala še dokaj visoko, v vasici Lauzet Ubaye od koder sva že zgodaj zjutraj po visokih pečinah nad Lac de Serre-Ponçon in kasneje po gričevnati pokrajini vijugala do Le Puy en Velaya. Kolikokrat sva se dvignila in spet spustila nisva štela. Premamila naju je sivka… in dišeče rumene rože, podobne zajčkom, ki jih je bilo cele preproge. V Krištofu je dišalo, kot bi se prevažala v potujoči cvetličarni.

Le Puy en Velay – presenečenje. Veliko večje mesto kot sva pričakovala in si po tihem želela. PZA pod katedralo je bil poln, k sreči pa sva našla prostor na parkirišču ne daleč stran. Pretegnila sva noge in zagrizla v strm klanec. Sonce je bilo še visoko, a do kipa device Marije in kapele na vulkanskem osamelcu nisva prišla. Ob šestih prenehajo pobirati vstopnino in spuščati turiste po stopnicah. Lahko sva si ogledala le mogočno katedralo, ki je izhodišče ene od romarskih poti v Santiago de Compostelo.

Vzpon do kipa Marije sva preložila na nov dan. Pot po kateri zgrizeš kolena in prehodiš ohoho stopnic pozabiš takoj, ko se ozreš naokoli. Razgled da bi ga lahko vikal.

Na poti proti St. Flouru sva malicala na parkirišču ob reki. Poezija! Takšni trenutki, pa naj bodo še tako skromni, te razveseljujejo in ti govorijo: »Zdaj sta pa res na dopustu.«

Katarina naju je peljala na visoke planote, kjer razen par hiš, čred krav in vetrnic ni bilo ničesar.  Cesta ki bi si jo kot kolesar le želel.: gori, doli, nikjer nikogar, široka pa ravno toliko, da se dva kolesarja z lahkoto srečata, kaj več pa nikakor.

St. Flour naju ni prepričal. Morda je bila kriva tudi gneča. Zapeljala sva se do viadukta Garabit, ki ga je še pred znamenitim stolpom zgradil Eiffel.

Zapodila sva se v hud naliv. Dež naju je neusmiljeno pral. Prespala sva tik pred Aurilacom. Zjutraj ni bilo nič bolje. Sklenila sva, da bova deževen dan namenila krepitvi Francoskega gospodarstva. V Decathlonu sva pustiva zajeten kupček denarja. V Franciji gre očitno vse zelo hitro. Nebo se je zjasnilo, posijalo je sonce.

Pri Beaulieu sva prvič zapeljala preko Dordonje. Njena značilno rjavkasta barva vode ne daje občutka, da bi se bil užitek namakati v njej, a domačini in mnogi popotniki to počnejo, le da sva bila tokrat očitno prezgodnja za te vrste užitkov. Nikogar ni bilo, ki bi nama dal korajže, niti kasneje ne. Bržkone je letošnje deževje premaknilo dneve primerne namakanju v prihodnost.

Prenočila sva v Collonges La Rouge, prijetni vasici, zgrajeni iz rdečih opek. Med popoldanskim sprehodom naju je nevihta pregnala pod streho tržnice, kjer sva počakala, da je huda ura minila.

Zjutraj sva, spet po kolesarskih cestah, zapeljala do Carennaca. Prijetna vasica. Na žalost s tako ozkimi ulicami da je promet skoznjo za avtodome prepovedan, kar nama je preprečilo potovanje ob Dordonji.

Naredila sva manjši ovinek in se kasneje približala rdeče rjavi reki in ob njenih počasnih zavojih nadaljevana proti Rocamadourju. Parkirala sva nad  mestom, pri gradu in se po poti in stopnicah mimo cerkve  spustiva v najnižje (skomercializirane) dele mesta.

Toplo popoldne sva, prvič na tem popotovanju, izkoristila  za posedanje ob Krištofu. Skodelica kave, dvignjene noge in uživanje ob majčkeni razvadi. Ker je oglaševanje tobačnih izdelkov prepovedano ne povem kakšni.

V nenavadno meglenem jutru sva se poslovila od Rocamadoura. Sonce se je šele pozno dopoldan uspelo prebiti skozi meglo. Midva sva med tem že prišla do Sarlata. Ustavila sva se na nenavadnem parkirišču ob nenavadnem pokopališču in se sprehodila do srednjeveškega mesta, ki je vse do danes uspelo ohraniti prvotno podobo hiš zgrajenih iz zlato-rumenega kamna.

Ker brez razvad ne zdrživa, sva na pokriti tržnici kupila dva zavitka orehov. Pol oblitih s karamelo in pol s čokolado. Božanski priboljšek s pomočjo katerega sva lažje dočakala kosilo. Orehi so ena od pomembnejših proizvodov Perigorda. Nasade, če ne že kar posestva posejana z njimi, sva srečevala vsepovsod.

Spet sva se približala Dordonji in se ob njenih počasnih zavojih približala Dommu, ki pa naju, kot že kakšno mestece poprej ni prepričal. Spustila sva se nazaj v dolino in zapeljala do La Roque Gageaca.  Za ta dan sva imela zadosti vožnje. Parkirala sva na solidno urejenem PZA-ju na bregu Dordonje in si ogledala mestece, vpeto med reko in visoke skale.

Saj vem, dolgočasen sem že, a tako je bilo. Nadaljevala sva ob Dordonji, mimo mogočnega gradu Castelnaud, do Beynaca. Še eno od slikovitih mestec ob reki, na moč podobno prejšnjim, pa vendarle nekako samosvoje.

Že dopoldan sva prišla v Les Eyzies. Sprva sva si nameravala le ogledati posebne hišice, zgrajene pod skalnimi previsi in potem nadaljevati pot proti Bergeracu. Toda PZA ob Vezeri nama je bil tako na kožo pisan, da nisva mogla naprej. V senci mogočnih lip sva izvlekla stole in mizo, vzela knjigi v roke in uživala. Ko sva se naužila vsega, sva pa še malo uživala.

Nenavadno, spet sva se prebudila v hladno in megleno jutro. Kaj je s temi meglenimi jutri v Franciji, je za naju, vse do danes ostala skrivnost. A kaj bi tarnal, nov dan je bil pred nama, ki se je zaključil popolnoma drugače, kot se je začel… 

Mimogrede sva bila v Bergeracu, kjer sva že pozabila na jutranji hlad. Temperatura je kar naenkrat zrasla preko 30. Ozke uličice slikovitega mesteca so naju pregrele do vrelišča. Iskala sva senco, vmes pa škljocala.

V objektiv se nama je največkrat prikradel znameniti vitez Sirano de Bergerac, ki bojda sploh ni bil od tu, Domačine to dejstvo ne moti, ponosni so nanj in postavili so mu več spomenikov. Slava je pač slava.

Dan se je prevesil v popoldne, vročina je bila vedno hujša. V takšnem peklu sva prišla do St. Emiliona. Prikupno mestece z lepo ohranjenimi kamnitimi hišami. Okoli in okoli pa vinogradi, kolikor daleč seže oko. Dom vinarjev in vinarstva…  No ja, tako vsaj trdijo. Nisem enolog. Zanašam se le na svoj okus in kar mi je všeč mi je všeč, kar mi ni, mi pač ni. Skorajda v vsaki hiši nudijo degustacijo in prodajo vin. Priznam, v tem so mojstri. Požirek vina, ki so mi ga predstavili kot vsakodnevno namizno vino, me je bolj spominjal na dobrovoljčka, kot na vino za katerega bi bil pripravljen odšteti deset evrov. Malce razočaran prodajalec mi je ponudil nekaj boljšega – merlot. No, ne da ni bil dober, a dvakratne cene prvega si zagotovo ni zaslužil. Kot izhod v sili mi je na koncu ponudil še kabernet, ki sicer uspeva v sosednjem okolišu, severo-zahodno od Bordeauxa, a tudi tu se nisem dal. Kaj pomaga zveneče ime in astronomska cena, če se okus niti približa ne našim vinom. St. Emilion pa je kljub temu lepo mesto!

Kar nekaj dneva je bilo še pred nama, zato sva se odločila, da si ogledava še Bordeaux. Naj vam zaupam skrivnost. Obisk tako velikega mesta v času kvalifikacij evropskega nogometnega prvenstva (mimogrede športa, ki me sploh ne zanima) je bila ena večjih napak na tem potovanju. Zaprt velik del centra, glavnih parkirišč, kaotičnega prometa, za nameček še žgočega sonca… Ja, Bordeaux sva videla iz Krištofa, kar sva ga pač uspela videti, kaj več pa morda drugič.

Kaotičen promet, kolone razbeljene pločevine se niso zmanjšale vse do obale. Hvala bogu je bilo vseeno veliko bolje kot v obratni smeri. Dune du Pilat, pa kot v nekem drugem svetu. Ja, seveda, veliko obiskovalcev, pa kljub temu mnogo bolj umirjeno in spokojno kot v okolici.

Kako naj v nekaj besedah opišem največjo evropsko sipino? Ogromno, fascinantno, nenavadno, predvsem pa vroče. Sonce ni ogrelo le ozračja, mivka je bila tako razbeljena, da nama je skorajda popekla noge.

Na vsak način pa je sipina nekaj, za kar (ob vsem drugem) je bilo vredno narediti dva tisoč kilometrov. Pravo doživetje pa je bil večeren skok v Atlantik. Oooo kako paše hladno morje po celem dnevu vročine…

Trenutek resnice – do tu sva se oddaljevala od doma in skrbi, ki so naju tam čakale. Sedaj pa sva obrnila nazaj. A do tja je še daleč, veliko lepega je še pred nama…

Dan nama je minil v vožnji skozi slikovito pokrajino, poraslo z visokimi borovci, ki so jih bliže ob Garoni zamenjali vinogradi. Po malo prometnih cestah sva vozila v stilu – nikamor se nama ne mudi in v tem najinem početju neskončno uživala.  Prenočila sva v vasici, ki jo komajda lahko najdeš na zemljevidu – Caumont sur Garonne. Vasica ni nič posebnega, z lahkoto bi zapeljal skoznjo, pa bi jo že v naslednjem trenutku pozabil. A na vhodu vanjo je lepo urejen PZA, ob enem od kanalov Garone, v senci platan…

Garone še nisva popolnoma zapustila. Kar nekaj časa sva še vozila ob njenem toku navzgor.  Počasi pa sva jo zamenjala za Lot, ki se nama je vtisnila v spomin predvsem z nešteto zavoji, v zavetju katerih so postavljene ljubke vasice in mesta. Eno od večjih je Cahors. Imela sva srečo in našla parkirišče skorajda v centru mesta. Kljub temu sva klonila. Prevroče je bilo za pohajkovanje po mestu.

Parkirišče sva plačala malenkost več, kot bi bilo potrebno. Družina, za katero sva bila prava mladiča, je zaparkirala izhod iz parkirišča in stric se je polotil plačevanja na avtomatu. O tem bi lahko posneli celovečerec. Ne vem katera kolona je bila daljša. Tista pred avtomatom ali tista za njegovim avtomobilom. Po kakih desetih minutah je ob pomoči in navijanju množice uspel. Vrsta za plačevanje pa se je medtem podaljšala in je bila skorajda tako dolga kot pri nas včasih za pralni prašek.

Zapeljala sva v sotesko reke Lot. Cesta je bila vse ožja, stisnjena med reko in visoke skale. Nemalokrat je bila dobesedno vklesana vanje. Za zgodnji počitek in mirno prenočevanje sva izbrala PZA pod romantičnem mestecem St. Cirq Lapopie. Prava idila - mestece in počivališče ob reki.

Ogled in sprehod sva prestavila na prihajajoči dan. Večer je minil v okušanju hrane in vina treh dežel: Francije, Nizozemske in Slovenije, ki smo ga pod strokovnim vodstvom Joosta in Chantal priredili trije sosedi. Katera dežela je zmagala? Ne vem, okusi so se pomešali, vina je bilo preveč, pregnala nas je nevihta… Nismo dobili novih prvakov, pač pa nove prijatelje in to je vredno še več.

Zjutraj naju je Chantal povabila na sprehod po vklesani poti pod mestecem. To je pa bilo doživetje.

Na žalost naju je kasneje zapustila, ker sta z Joostom morala naprej. Tako sva si sama ogledala nepozabno lepo vasico, ki sva jo povrh vsega doživela pred goro turistov,ki so vanjo prihajali ob najinem odhodu.

Po kosilu sva se zapeljala naprej ob reki Lot. Če bi imela več časa bi se lahko ustavila v vsaki vasici ob njej in povsod bi lahko videla kaj lepega. To si morava zapomniti, pred nama je še veliko dopustov. Malo daljši postanek sva naredila v Figeacu. Zgodba se je ponovila. Lepo, lepo in še enkrat lepo…

Prenočila sva nekaj kilometrov naprej v vasici, katere imena si nisem zapomnil. Vseh imen in lepot je bilo že preveč. Nov dan pa naju je popeljal mimo Rodeza in preko tisoč metrov visoko ležečih prostranih polj, ki so izgledale kot krpanke nad Millauom in okolici znamenitega viadukta.

Še ena prelepa dolina, oziroma soteska, reke Tarn je čakala na naju. Soteska ponuja nešteto možnosti ljubiteljem narave in športa. Planinarjenje, plezanje, spusti z vsemi vrstami čolnov, kolesarjenje, ribolov… Meni je hladna reka ponudila osvežujočo kopel. Res osvežujočo, konec besedi.

Kmalu po vstopu vanjo sva zapeljala v kamp, edini na najini poti. Vseskozi sva prenočevala na urejenih PZA-jih, za katere sva večinoma plačevala drobiž ali pa celo nič, vsega skupaj sva zanje porabila 21 €. Tudi kamp je bil zelo ugoden, 17 €. Ne morem iz svoje kože. Le kako da pri nas s takšnimi cenami nihče ne more preživeti?

Nekaj dni časa nama je še ostalo. Iz soteske reke Tarn sva obrnila proti poljem sivke, ki so naju presenetila že na poti navzgor. Zakaj se ne bi naužila njenega vonja. V bližini Nyonsa sva sedla na polje in uživala v neskončnosti vijolične barve okoli naju.

Z vonjem sivke v nosovih in glavo polno lepih spominov na pretekle dni sva obrnila proti severu, še enem prijetnem snidenju naproti. Po vročem dnevu sva še zadnjič prespala v Franciji.

Čas ni bil več najin zaveznik in če sva hotela izkoristiti zadnje dneve dopusta sva ob vstopu v Švico morala kupiti letno vinjeto. No ja, dobršen del poletja je še pred nama, morda jo pa letos še izkoristiva. Ženevi sva se, tako kot večini velikih mest na tem potovanju, na daleč izognila. Proti večeru sva pričela iskati prostor za prenočevanje. Po razvajanju v Franciji, je bilo to v Švici malce bolj zapleteno. Švica avtodomarjem ni tako prijazna, kljub temu pa se z malo vztrajnosti lahko najde primeren prostor. Na PZA-ju v Neuchatelu sva srečala družino iz Slovenije. Prijetno je bilo pokramljati v domačem jeziku! PZA pa nama nekako ni »sedel«. Prometna cesta, železnica, (pre)veliko mesto… Naredila sva še kakih dvajset kilometrov in se povzpela na griček nad jezerom. Tu pa je bilo po najinem okusu. Lep razgled, družba treh ali štirih kamperjev… Idilo je pokvaril le močan veter, ki je nad nas prinesel pravo neurje, pred katerim sva, kako uro prej kot sva načrtovala, zbežala v varno zavetje Krištofa.

Le še dobri dve urici popotovanja sta naju ločili od veselega snidenja. Po ne tako dolgem času, kot sva vajena, sva k sebi stisnila Žiga in Sanjo. Prvič, odkar sta odšla v obljubljeno deželo, sva ju obiskala. Z eno besedo – prijetno. To moramo ponoviti…

Vse lepo prehitro mine. Morala sva se posloviti, do doma je bila še dolga pot.

In ker na razpolago nisva imela letala, sva se odpravila s Krištofom…

P.S. statistika, tako da bova ob načrtovanju novih poti vedela kaj naju čaka:

-          prevozila sva (okroglih) 4.200 km

-          porabila za 333 € goriva

-          24 € za PZA in parkirnine

-          16 € za kamp in

-         78 € za cestnine (letna CH in dvomesečna A vinjeta, ter delček I avtoceste)

Če sva matematično natančna 451 €. Ja, ja, seveda. Kaj pa ostali stroški. O tem se pa ne govori ;-)