Bled, kakršnega ne poznam

Slab mesec že ne smemo zapuščat svoje občine. Midva bi šla iz Bleda, marsikdo si želi na Bled. Narobe svet?

 

Bled ni več tak, kot je bil. Še vedno lep, a strašljivo prazen in spokojen. Mesec ali dva nazaj je bilo to povsem nepredstavljivo. Kaj nam bo to prineslo? Koliko ljudi in družin bo to prizadelo? Kako bodo preživeli, kaj bodo dali na mizo, kako bodo razložili otrokom, da ni, da si ne morejo privoščiti...

Slabo vest imam, ker mi je po svoje tak Bled všeč. Ko prihajam iz službe se nič več ne vozim v koloni iz Lesc do Bleda. Ob nedeljah zvečer ni mi treba v službo pol ure prej, ker ni več nevarnosti, da se bom mimo Šobca ustavil in nervozno pogledoval na uro ali bom zamudil. 

V trgovinah ni ljudi, ki kot kobilice "ropajo" na pol prazne police. Sedaj v nekaj minutah dobiva vse, kar potrebujeva in greva domov. No ja, le da sem pri nakupovanju včasih sodeloval bolj aktivno. Sedaj pa v avtu čakam na Vlasto.   

Sprehod okoli jezera je res sprehod. Srečujeva le redke domačine. Prijazen nasmeh in pozdrav je spet postal pravilo, na katerega smo že davno pozabili...

 

Za konec še zgodba iz časov, ko smo lahko brez skrbi hodili naokoli...

Obtežilnik za vrata (ali kakorkoli se že temu reče) sva kupila na najinem zadnjem potepanju decembra lani. Všeč nama je bil predvsem zaradi njegove uporabnosti, malce pa tudi zaradi napisa, ki je pravi kontrast tega, kar sva počela najraje. 

Takrat niti pomislila nisva, da bo postal kruta realnost...