Tudi doma je lepo

Vem, vem, skoraj ste mi nasedli. Tisti, ki naju res poznate veste, da doma ne zdrživa prav dolgo. Zato je ta doma mišljen malo širše...Kako opisat vse, kar sva doživela v teh 17. dnevih? Pisanje mi ne steče, fotografij je kar nekaj. Zato bom raje lepil slike in manj pisal. Saj vem, len sem. Ampak mislim, da sem zadosti star, da lahko delam tisto, kar mi paše.

Morala sva izkoristit lanski dopust, predvsem Vlastinega, mojega ni več ;-) in ker sva se nazadnje resno potepala septembra, sva vandranje že resno pogrešala. Kot vedno rečem, sva pričela doma, ko sva zaklenila vrata. Prvi resni postanek pa sva neredila v Celju.

Povzpela sva se na grad...

... pred večerom pa sprehodila po starem delu mesta.  

Vlasta mi je zadnje dni pred dopustom kar malo težila:" A veš kaj? Bila sva v Parizu, Rimu, Londonu..., prevandrala že precej Evrope, v Slovenj Gradcu pa še nisva bila!" Lahko bi tvegal družinski spor in ji povedal, da sva tudi v Slovenj Gradcu že bila (res da pred ohoho leti), a lažje je bilo, če sva iz Celja zavila proti Koroški.

Vreme letos. A je vredno govorit o tem? Ploha za ploho, dež na dež, toplote pa od nikoder. Morala sva se prilagajat. Kaj pa sva hotela? Ob Dravi sva se zapeljala do Maribora. Pa ga nisva šla pogledat. Dež je lil kot iz škafa. Pobegnila sva mu do Ormoža, kjer sva izkoristila redke presledke med nalivi.

 

 

Ptuj, tako kot Ormož, sprva ni bil v planu. Pa nič zato, vedno doživiš kaj lepega in vidiš kaj novega.

 

 

Tako sva v Ormožu in na Ptuju prevedrila, ter dočakala sonce, ki naju je pospremilo nazaj v Maribor.

Seveda, Maribor ni Maribor brez Lenta in stare trte!

Čez pobočja Boča sva se zapeljala v Rogaško.

 

Morda tu malo več napišem o PZA-jih. Ne vem, ali imam samo tak občutek, ali je res, da je recimo temu vzhodna Slovenija in pa Dolenjska nekako najbolj avtodomarjem prijazen del. Ponudba parkirišč je daleč pred ostalimi deli Slovenije, tako po številu, kot po kvaliteti. Zelo veliko je novih, lepo urejenih PZA-jev z vso oskrbo, večinoma brezplačnih ali pa po razumnih cenah. Morda se pa tudi pri nas premika na bolje?

Nadaljevala sva preko Kozjanskega. Najprej sva se zaustavila v manjši vasici blizu Lesičnega. Zagorje je znano predvsem po lepi cerkvici in pa bližnji Lurški jami, ki pa je nisva obiskala, ker sem se premalo potrudil, da bi jo našla. Moja napaka!

 

 

A že samo spokojna pokrajina s prikupnimi grički v okolici, so bili vredni tistih nekaj kilometrov, ki sva jih naredila. 

 

Nadaljevala sva do Kozjega.

 

Kraj, po katerem je Kozjansko dobilo ime, je miniaturen, pa kljub temu zanimiv. Ena od posebnosti je manjši trg, na katerem stojijo spomeniki trem velikim vojnam v naši deželi.

 

Le nekaj kilometrov naprej je Podsreda...

 

... nad katero se (točno nad PZA-jem) vzpenja križev pot. Vzpenja ni nič kaj pretiran opis poti. Razgled pa je...

 

Časa, volje in moči sva imela še toliko, da sva se zapeljala do Brežic. Muzej sva pustila za drugič.

Daljši postanek sva naredila v Krškem. PZA pri stadionu je bil kot nalašč za to. Lahko bi služil kot vzgled urejenosti. Podaljšan vikend sva izkoristila za ogled mesta, ki sta ga, poleg Valvasorja, vsak po svoje zaznamovala tudi dva Gorenjca. Podjetnica in mecenka Josipina Hočevar in pisatelj, pesnik, prevajalec in odvetnik Dr. Janez Mencinger. 

 

 

Malce sva pretegnila noge in se v soboto s kolesom ob Savi zapeljala do Brežic, v nedeljo pa do Senovega in Brestanice.

Iz Štajerske na Dolenjsko sva šla že nekaj dni nazaj. Ampak ta razmejitev mi je bila od nekdaj malce čudna. Recimo, da sva šla iz Štajerske v Posavje, potem pa na Dolenjsko. V Kostanjevici sva se zaustavila le na kratko. Kosilo nama ni bilo usojeno. Picerija je bila zaprta. Drugič prideva za vikend!

Noč in dan za njo sva preživela v Novem Mestu. Klasika, sprehod po mestu in prijeten klepet ob kavici z Dejanom.

 

Nekdo, ki nam še bolj kroji življenje v zadnjem letu, kot nama ga je vreme na tem dopustu, je krivec, da nisva šla naprej v Belo krajino, ampak sva se za dobrih 10 minut morala vrniti v Ljubljano. Takoj za tem pa nazaj na Dolenjsko. Skupaj z nočjo sva prišla v Mirno.

Da se bo Speča lepotica prebudila, bo bržkone potrebno še nekaj let in €. A pohvale vredno, da so se lotili obnove.

Iz Mirne sva jo, spet čez Savo, mahnila do Sevnice. PZA pod gradom nudi vse kar potrebuješ, predvsem pa blažen mir ponoči.

Seveda se nisva mogla izognit znameniti torti. So naju domačini opozorili nanjo. Dobra je, pravzaprav zelo dobra. Za moj okus bi morala le nositi drugo ime. Recimo nekoga, ki je za Sevnico res nekaj naredil. Zgolj predlog!

Če sva začela na Štajerskem, je verjetno prav, da sva tam tudi zaključila. Še en podaljšan vikend sva preživela v dolini zelenega zlata.

Tu ni le zeleno zlato, tudi zelenje je zlato.

Pa tudi kakšna "nemoralna" podoba se najde.

Vikend je bil seveda predolg da bi le posedala. Malo v Celje, malo do Polzele in kot vedno je bilo prehitro konec.

Pa še to priliko sva izkoristila, da sva pozdravila največjega junaka.

No, tako je bilo. Upam, da bo kmalu spet tako, če ne še bolje.