Vipavska dolina - za zaključek ali začetek?

 

Petek, z njim se prične vikend, torej - najlepši dan v tednu. Ampak ta petek je bil zame prav poseben petek. Z njim se je končala doba, ko mi je zjutraj zvonila ura in začela tista, ko ne bom več lovil prostih dni. Jupiiiii!!!

Prost vikend, odprte regije, lepo vreme... A potrebujeva še kaj več? Ne! No ja, mogoče samo dogovor med DARS-om in DRSC-jem da ne bi oba naenkrat zapirala ceste v smeri proti morju. Ja, klasika. Tik za izvozom za Postojno sva zagledala stoječe plehovje, a še ravno pravi čas, da sva zavila na staro magistralo. "Enkrat sva pa le uspela," sva najprej pomislila, a že čez nekaj sto metrov ravno tako obtičala v koloni. Pa je šla kakšna ura v zrak. DARS in DRSC imata več podobnosti. Podobno ime, podobnega lastnika in nenazadnje podobne navade. Zapirata ceste zaradi del, ko se (glej ga zlomka) masa celincev premika proti obali. To pa res nista mogla predvideti, bog ne daj se dogovoriti in dela razdeliti na različne termine...

Ampak, bila sva skupaj, na toplem, pod streho, nikamor se nama ni mudilo, tako da sva tudi to preživela.

Plan je bil, da se utaboriva na PZA-ju Lepa Vida. Na žalost nisva le midva imela takšnih želja. Prostora nisva dobila, ampak res prijazen lastnik, je za naju potelefonaril naokoli in nama priskrbel prostor v kampu Lijak, ki je v tem času PZA. Res je, da sva potem na dan plačala toliko, kot bi pri njemu za cel vikend, ampak le enkrat se živi!

Naj mi Primorci ne zamerijo, ampak ta del naše dežele ima prav slikovita imena krajev. Če še malo pozabimo na pravopis in uporabimo bolj slikovite kot pravilne predloge dobimo prav smešne kombinacije. Tako sem pred dnevi na spletu naletel na anekdoto, da je nekdo rojen na Cesti, živi pa v Kanalu. No ja, midva sva vikend preživela v Lijaku.

Pa pustimo to. Škoda bi bilo lepo soboto presedeti ob Krištofu, čeprav bi vzdržala tudi sede, s knjigo v rokah. To sva pustila za popoldan.

Slikovita vasica Šmihel, je iz doline očem skorajda skrita, le cerkvica Svetega Mihaela se vidi že na daleč.

Okoli cerkvice je strnjenih le nekaj hiš, ki tvorijo prijetno vasico s prečudovitim razgledom na Vipavsko dolino.

Nadaljevala sva po gozni poti, ki je večinoma bolj položna kot cesta do Šmihela. V prijetnem hladu sva prišla do naravnega okna in mostu imenovanega Skozno. Ja, še eno slikovito ime.

Če je Skozno, je treba pogledati skozenj.

 Vrnila sva se nazaj do grebena in uživala ob pogledu na Vipavsko dolino, Novo Gorico, Kras, Furlanijo...

Družbo so nama delali padalci, ki so na vse to gledali še bolj iz zraka. Sva jima kar malo zavidala.

Po grebenu sva se, skozi Loke, vrnila v Lijak. Strm spust - telečje noge. Uf, tudi navzdol je bil potreben počitek.

Nedelja - malo bolj umirjeno. Zjutraj posedanje ob kavici, nato pa dopoldanski sprehod do gradu Kromberk.

Prijeten sprehod, za prijeten zaključek vikenda. Pa drugič spet!