Neckar - kot v Grimmovih pravljicah

Za enega zadnjih Vlastinih dopustov sva izbrala že nekaj časa načrtovano popotovanje ob reki Neckar. Seveda sva že bila v tem delu Nemčije. A vedno le mimogrede, ko sva se od kod vračala. Tokrat sva si vzela čas. No ja, veliko časa. 

Na poti gor in nazaj sva se izogibala cestninam, zato porabila kakšen dan več, hkrati pa prihranila okroglih 60€. Za začetek sva se naužila lepot Ziljske in Dravske doline, ter prespala pod kuliso Dolomitov. Drug dan sva zapeljala proti vetru (beri kolonam pločevine) preko Brenerja in Ferenpassa v Nemčijo. Obiska Ulma nisva načrtovala. Morda samo po tiho. A ker sva imela vožnje dovolj sva se ustavila na polnem PZA-ju in kot mnogo drugih izkoristila sosednje parkirišče pri letnem kopališču. Tu sva srečala edina Slovenca na tem potovanju. Klepetali smo toliko časa, da se jima je kosilo popolnoma ohladilo. Kar malo slabe vesti sva imela. Če bosta slučajno naletela na blog, se jima še enkrat opravičujeva. Ampak saj topel obrok na vroč dan ne paše. Kajne? 

V nedeljo zjutraj smo se poslovili. Onadva sta nadaljevala proti Nizozemski, midva pa peš v mesto. Ni bilo daleč, lepo pa zelo. Prvič sva se srečala s predalčkastimi hišami...

... spočila sva se na trgu pred mogočno katedralo...

... popila zanič kavo (Nemčija pač ni Italija), doživela koncert...

... in se shladila pod mogočno steno banke.

Kar se Ulma tiče, je to - to. Lepo mesto, vredno obiska. Popoldan sva se zapeljala do Pfullingena. To je eno simpatično mestece, ki nama je služilo kot dobro izhodišče za kolesarjenje v bližnja mesta. No ja, kolesarjenja je bilo nekaj manj kot sva mislila. A o tem kasneje.

Nov dan, nova mesta, nova doživetja. Po lepo urejeni kolesarski stezi sva se pripeljala v Tübingen. V njem je živel, služboval in je nedaleč stran tudi pokopan Primož Trubar. Lepe kraje si je izbral. Že v naslovu sem zapisal, da so mesta kot v Grimmovih pravljicah. Ne pretiravam! Res so!

V Tübingenu pa ima bojda ordinacijo tudi "gospod zloglasni". A brez skrbi. Uradne ure ima le v nočnem času!

Na poti nazaj je eden od naju (ne bom vam zaupal kdo), brez njegovih uslug zakrvavel. Sicer ne iz vratu, iz kolena pa. Naslednjih nekaj dni sva hodila peš, pa še to bolj počasi. Namesto kolesarjenja pa iskala lekarne ter kupovala maže in obliže. 

Niti 50 kilometrov se nisva premaknila, že sva bila v novem sladkorčku, točneje nad njim. Parkirala sva namreč ob gradu, ki se bohoti nad Esslingenom. Po tlakovani poti sva se spustila v mesto.

Hiše v Esslingenu so najstarejše pol-lesene ohranjene hiše v Nemčiji in izvirajo iz druge polovice 13. stoletja. Stari del mesta v drugi svetovni vojni ni bil skoraj nič poškodovan in zato so vse praktično povsem originalne. Mesto se ponaša še z mestno hišo, ki ima stolp z uro, ki velja za najstarejšega v Nemčiji.  

Tudi akrobata sva našla 😉

Vročina je pritiskala, na parkirišču ni bilo kakšne prave sence, dobršen del dneva pa še na voljo. In sva šla... Stuttgartu sva se izognila, kolikor se je le dalo. Vseeno sva občutila popoldansko konico velikega mesta. Pa nič hujšega. Pravo nasprotje je bil Besigheim. Mirno mestece z lepo urejenim PZA-jem in debelo senco. Kot nalašč za prijetno noč.

Zjutraj, še preden so se vsi turisti prebudili, sva se sprehodila po ulicah. Presežnikov, s katerimi bi opisala mesto, nama je pričelo zmanjkovati.

Prisežem, da od Volkswagna nisem dobil nikakršnega honorarja za reklamo. Le za motiv mi je šlo.

Zapustila sva Besigheim in se po cesti ob Neckarju in med neskončnimi vinogradi premaknila do Heilbronna, na s senco obogaten PZA ob mestnem kopališču. Prijetno hladni parki ob Neckarju so bili na dosegu roke, kolesarska speljana praktično čez parkirišče, center mesta dosegljiv v nekajminutnem sprehodu. Več nisva rabila, niti si želela. Za naslednji dve noči sva našla primerno dvorišče 😊.

Drugače pa nad Heilbronnom nisva bila navdušena. Če naju še kdaj zanese tja gor, se mu bova brez slabe vesti izognila. Sorazmerno veliko mesto, bolj kot ne industrijsko s temu primernimi stanovanjskimi bloki in le miniaturnim starim delom mesta. 

Še nekaj je bilo, po čemer je Heilbronn izstopal od ostalih mest. Na splošno sva ugotavljala, da Nemčija ni več to, kar je bila. Večja mesta še posebej ne. Nisem, oziroma nisva nestrpneža. Oba imava visok prag tolerance do drugih in drugačnih. Če se da pomagava... Ampak, letos sva dobila občutek, da so stvari ušle iz rok. Ravno v Heilbronnu sva dobila občutek, da sva nekje na Bližnjem vzhodu. Domačinov v mestu praktično ni, kot da so se iz njega umaknili. Obnašanje in prevlada priseljencev pa presega meje dobrega okusa. Ne vem kako bi se mi izšlo, če bi se po njihovih mestih sprehajal s tranzistorjem na rami in veselo nabijal Golico. Za zaključek bi s prijatelji sedli pred vhod mošeje in nadaljevali z veselico. Bi šlo? Verjetno ne.  Oni pa počnejo ravno to. Spoštujem njihovo kulturo, navade in tradicijo, pričakujem da bodo tudi oni mojo. Nič več in nič manj. Malo sem zašel, a to mi leži na duši in sem moral zapisat!

Bolj prijetna stvar. Trem zdravim kolenom se je pridružilo četrto, ki se je lepo celilo. Spet je bil čas za kolo. Do Bad Wimpfa je bilo dobrih 15 kilometrov. Pot pa je speljana po bregovih Neckarja. Pravi užitek! Bad Wipfen pa... Naj se ponavljam? Ne gre drugače - čudovit!

Petelina sem spravil v "kletko". A glej prebrisanca. Ko sva se premaknila po ulici naprej, je poskočil iz nje. 😉

Ko sva se vračala nazaj sva počivala na eni od klopic on reki. Saj ne da bi bila utrujena, ampak čas sva imela in lepo je bilo. Po reki so plule ladje, po stezi so se vozili kolesarji, hodili popotniki... Pisana druščina. Izstopal je možak, ki je vozil po prazni gumi. 

"Glej ga tega, sploh se ne da motit," sem pomislil. 

Kmalu se je zaustavil in obupan ogledoval prednje kolo. Ponudil sem mu pomoč. 

"Ne bo šlo," je bil prepričan, ko je zagledal mojo tlačilko, "imam Francoski ventil." 

"Ne ti meni, ne bo šlo," bi mu najraje rekel, "a ti sploh veš, da si srečal ljubitelja vsega kar je povezano s Francijo?"

Pobrskal sem po torbici, našel nastavek in mu napolnil zračnico. Možak je polnjenje želel plačati. Očitno predolgo živi v kapitalizmu in ne ve, da smo otroci  socializma pripravljeni pomagat zgolj za zahvalo. 

Malo smo še poklepetali. Med drugim nama je povedal, da je nedolgo upokojen, da mora žena delati še kakšnega pol leta, tako ali tako pa sva videla da ima kolo na žgance, žena pa na elektriko... 

"Ejga, a ti naju hecaš, a si nama ukradel zgodbo?"

Poslovili smo se. Meni pa se je kar zdelo, da zgodba še ni zaključena. In ni bila. Čez par kilometrov sva ga dohitela, ko je pešačil ob kolesu. 

"Pumpanje ni dovolj, a zakrpava zračnico," sem ponudil. 

"Ne, ne, to bi bilo preveč dela. A lahko samo še enkrat malo dopolniva? Itak je žena že šla po avto in mi pride naproti," je predlagal. No, po želji. 

Še enkrat sva morala obdelati razlike družbenih ureditev. Pomahal je v slovo in se s polno gumo zagnal naprej. Nisva ga več videla. Očitno je uspel priti do avta.

Pred nama je bil vikend s katerim so Nemci zaključevali krajše praznike oziroma počitnice. Temu primerna je bila gneča na cesti in v mestih. Odločila sva se, da poiščeva PZA, in Krištofa ne premikava cel vikend. In ne samo da sva uspela, v Mosbachu sva dobila enega od najboljših prostorov. Kaj je sledilo? Če opišem po telegrafsko: dva dni kolesarjenja, en popoldan sprehoda po mestu in en dan, ko je bilo preko 35°, na stolu v hladni senci, z dvignjenimi nogami in knjigo v rokah. Še fotoaparat je imel pavzo. 

Tridnevna omejitev bivanja na PZA-ju naju je pognala naprej. No pa tudi dovolj je bilo posedanja. Vikend je minil, Nemci so se vrnili v službe, midva pa sva jo mahnila naprej. Pa ne predaleč. PZA v Hirschhornu je na sliki zgledal precej bolj mamljivo, kot je bilo v resnici. V Eberbachu je bila zgodba podobna, pa še plačilo je bilo tako komplicirano, da sva se raje odločila za ACSI-jev kamp na obali Neckarja. Za le nekaj evrov več sva edinkrat na tem potovanju prespala v kampu. A sem povedal, da je bilo prejšnji dan vroče? Sem? No ta dan ni bilo. Temperatura je padla za okoli 15°. Skoraj sva že iz omar izvlekla že davno pospravljene jopice. Ampak drug dan zjutraj pa sva za pet minut prižgala gretje.

Eberbach ima eno tako posebno lego. Leži ob enem zadnjih zavojev Neckarja. Tu se reka obrne za četrtino kroga proti zahodu in potem mimo Heidelberga teče do Mannheima, kjer se izliva v Ren. Mestece se nama ni zdelo nič posebnega, dobila sva celo občutek, da počasi umira. Verjetno sva bila vse preveč pod vplivom že videnih. Nekaj zanimivih podob pa sva vseeno našla v njem.

Oj joj joj, olika pa taka. Puncam se ne gleda pod krilo!

Pojavila se je dilema. Ostati v kampu še kak dan in se do Heidelberga zapeljati z vlakom, ali greva s Krištofom na PZA v bližino Heidelberga in od tam v mesto. Pred leti sva ga obiskala z motorjem. Brez težav. Kasneje sva poskušala z avtodomom. Krožila sva in krožila, iskala primerno parkirišče in z dolgim nosom odšla naprej. Sedaj pa je razmeroma blizu centra mesta nov PZA. Odločila sva se za slednjega. Pravilno! 

PZA je lepo urejen, približno štiri kilometre od starega dela mesta. Če je peš predaleč, se za drobiž vanj lahko odpelješ z direktnim tramvajem.

Heidelberg. Kaj reči o njem. Naj pišem o na pol podrtem mogočnem gradu...

...od koder se odpre lep pogled na mesto pod njim...

... ulicah starega mesta, prepolnih domačinov, študentov in turistov.

Zagotovo sem na kaj in koga pozabil. Naj bo dovolj le ena trditev. Če bi ne šla bi obžalovala!

Kmalu ko Neckar steče mimo Heidelberga se izlije v Ren. Kar se naju tiče, se njegova zgodba tu konča. Dosegla sva najbolj oddaljeno točko tokratnega potovanja. Nekaj dni pa nama je še ostalo. Je treba domov? Ne! Le smer sva spremenila.

Zemljevid sva dala na mizo in pogledala kaj sva izpustila. Marbach se nama je zdelo zanimivo ime. Spet ob reki, tokrat proti toku. Naključno izbrano je dostikrat najlepše, ali pa vsaj vredno popoldanskega sprehoda. Edinkrat sva morala s seboj vzeti dežnike.

Zakaj?

Očitno se staram. Celodnevna vožnja mi ne paše več. Uživam v potovanjih, ko se ustaviva zgodaj popoldan. Memmingen je bil zapisan v planu B. Če bo čas. Še dobro da je bil. Zelo nama je bil všeč.

Ne vem zakaj sva stalno imela občutek, da naju nekdo opazuje?

Do meje z Avstrijo ni bilo daleč, promet je bil kljub petku dokaj miren. Izkoristila sva preizkušen obvoz brez vinjet in predornin,  ter spanje pod kuliso Dolomitov. Ja, ja, še letos pridete spet na vrsto. Upam?

Za konec. Kaj se je dogajalo zadnje leta vemo. Ne bom o tem. Pozabila sva že kako lepo je potovat. Teh 1.700 km v 16 dneh, je bil pravi balzam. Vse kar je bilo vmes pa češnja na torti. Vlasta je rekla: "Še skregala se nisva nikoli!" Večino krajev sva videla že prej, le da ne tako podrobno. Pa vendar se strinjava, da si ničesar ne moreš ogledati tako, da drugič ali tretjič ne bi videl kaj novega. Tudi zato morda še kdaj ponoviva...