Umbrija, malo Toskane in še manj Lacija

Zadnjo objavo sem zaključil približno takole: " Tja do konca prvomajskih praznikov naju bo sigurno še kam odneslo. Kam? Zagotovo za soncem." Res naju/nas je. Pridružila se nama je Zdenka. Že pred leti smo načrtovali pot po Nemški Romantični cesti, pa se nam je izmaknila. Tako kot sedaj. Tokrat jo je odneslo slabo vreme. Če sva vam obljubila, da bova šla za soncem, smo morali zapeljati proti jugu. V Umbriji nisva bila že dolgo, Zdenka še dalj in če dodamo malo Toskane in Lacija, bo ravno prav. Ali pa morda že preveč?

Počakali smo do nedeljskih volitev. Kar je treba narediti, je pač treba. Zgodaj popoldan pa smo že vozili po avtocesti do Benetk, nato pa ob Beneški laguni in obali Jadrana do Comacchia. Moram priznati, da sem se zakalkuliral. Predvideval sem, da ker bodo velikonočni prazniki že mimo, do prvomajskih pa še nekaj dni, kakšne pretirane gneče ne bo. "Mio dio, che illusione," bi rekli domačini. V Comacchiu toliko kamperjev še nisem videl. Največ kar sem doživel nas je bilo med dvajset in trideset, tokrat zagotovo preko sto. A sreča je bila na naši strani. Tik pred nami je nekdo odšel, mi pa takoj na prazen boks. Asfalt se niti ohladiti ni uspel. Nesrečniki, ki so prišli le malo za nami, so naredili nekaj krogov, preden so parkirali. "A se v mestu kaj dogaja," sem spraševal sosede, ki so angleško govorili približno tako kot jaz italijansko. Kljub temu smo zvedeli, da nič posebnega? Po ulicah je bilo kar nekaj ljudi, a se je do večera precej umirilo. Večina se je zavlekla v kamperje.

Prepričan sem bil, in tako sem tudi prepričeval Vlasto in Zdenko, da se bo parkirišče, glede na to da je nedelja, do poznih ur precej spraznilo. O Metlca, saj veš kako! Zjutraj je bilo ravno tako, ali pa še boj polno. Izobrazila nas je Vlasta (s pomočjo googla) da imajo ta ponedeljek v Italiji praznik - Dan osvoboditve. Glede na gužvo, bi prej rekel da dan okupacije.

Mimo Ravene smo zapeljali na hitro cesto v smeri Perugie. Vsi, ki ste že kdaj vozili tod veste, da to pravzaprav ni cesta, ampak luknje, okoli katerih je nekaj asfalta. Sicer jo sedaj popravljajo (če smo iskreni to delajo že nekaj let), a napredka ni čutiti. Vsaka podobnost z našimi cestami je zgolj naključna. Tu so slabše. Če ne verjamete, poizkusite, pa zalogo končnikov in ostalega materiala vzemite s sabo...

No, pa pustimo to. Kraji so pa lepi. Vedno govorim, da neglede v katerem mestu ali vasici v Italiji se ustaviš, ne moreš ustreliti mimo. Vsaj večinoma. Zato bom od tu naprej skop z besedami in bolj radodaren s fotkami.

Nadaljevali smo z Arezzom...

... in pozno popoldan prišli pod Cortono. Pod ja, nisem se zatipkal. Precej nov PZA (brezplačen in z vso oskrbo) je namreč kar nekaj oddaljen od mesta. Peš je malce daleč, s kolesom gre, če se ne ustrašite klanca, s kamperjem ni problema. Mesto pa izbor lepega. Je bilo vredno počakat, da sta minili dve kratki plohi. Ali pa so bile morda tri?

Na PZA-ju smo srečali prijetno družino iz Slovenije. Pravzaprav smo bili na njem le mi in oni. Kot bi bili doma. Drugače pa tokrat nismo srečevali prav veliko rojakov, le še eno kampersko družino v Assisiju, kjer smo tudi sicer po ulicah nekajkrat zaslišali domačo besedo. Kaj več pa ne.

Montepulciano, Toskana. Je lahko drugače, kot lepo? Le težave s parkiranjem smo imeli. PZA je bil trenutno en velik luna park. Super, če si želiš jahati belega konja na vrtiljaku.

In potem med polji, cipresami, posestvi in tipičnimi Toskanskimi hišami naprej. Vse do Orvieta. Spet smo parkirali pod mestom. Na PZA-ju - na pol kampu, s prostornimi parcelami, tuši, WC-jem... No, kakšen minus mora biti. PZA je med super hitro in normalno železnico. Po super hitri so vlaki padali mimo vsakih petnajst minut, po normalni prometa skoraj ni bilo. Zvečer, oziroma ponoči, se je vse skupaj umirilo. Če si prijetno utrujen in nezahteven - super. Nam je že bilo tako. 

Zjutraj smo se z vzpenjačo, ki stane neverjetnih 1,30€, zapeljali v mesto.

Daleč od doma, pa tako blizu mestecu Civita di Bagnoregio. Kam najprej ni bilo dileme. Ozke ceste, zadnjim dnem primerno luknjaste, pa vendar bi nam bilo žal, če bi ne šli. 

Staro mestece propada, dodatno ga ogroža še erozija, ki napada osamelec na katerem stoji. V njem živi le še dobrih deset domačinov. Turistov pa, kdo bi zmogel prešteti. Za obisk so pred leti uvedli vstopnino, s katero ga sedaj vzdržujejo. Nekje sem prebral, da prebivalcem bližnjega Bagnoregia v zameno za prenašanje trum turistov krijejo stroške komunalnih prispevkov. Pošteno, pa še kar nekaj jih ima na ta račun delo.

Dosegli smo najjužnejšo točko tokratnega potovanja. Po kosilu smo se obrnili proti domu. A do tam je bilo še daleč, časa pa vedno manj. Kar nekaj mest smo še imeli v planu, a smo jih morali prečrtati. Praktično tik pred izvozom tudi Perugio. V zadnjem momentu smo prebrali nekaj ne vzpodbudnih komentarjev o PZA-ju v sicer zanimivem mestu. V naslednjem trenutku smo že vozili proti Assisiju. 

Nekaj malega je bilo še pred nami. Obisk Gubbia...

... in pa dolga pot domov. Skrajšali smo si jo s postankom v nama ljubih Caorlah. No, malo več kot s postankom. Z večernim sprehodom in prespano nočjo. Potem pa res samo še domov. 

Aja, skoraj bi pozabil. Ceste v Furlaniji - poezija!