Dolomiti, morje in še kaj vmes

 

Vroče in sušno poletje se je očitno poslovilo. Glede na to, da sedim za mizo v debeli jopici, kar mi ni ravno v navadi, smo očitno ujeli še pravi čas. Ja, po navadi  pišem v dvojini. Tokrat ne bom. Na potepanje sva s sabo namreč povabila Cvetko. Vsi trije imamo radi gore, Cvetka malo bolj kot midva morje. Dodali smo še skupno voljo do hoje po hribih in mojo željo, da prekolesarim vsaj nekaj Dolomitskih cest. Smer je bila izbrana! Samo kje in kdaj začeti je bilo vprašanje. 

Tik pred odhodom nas je na svojem blogu Mojca spomnila na Sappado. Hvala Mojca! Dilemo kje začeti, smo torej rešili. 

Vremenska napoved za drugi septembrski teden je bila solidna, torej smo izvedeli tudi kdaj. Kasneje se je izkazalo, da je bilo vreme še boljše kot je bilo napovedano. Medtem, ko je ob koncu tedna po Sloveniji besnelo neurje in je deževje povzročalo poplave, smo mi v Furlaniji pozno v noč posedali pred Krištofom. 

Kot rečeno, začetna smer je bila izbrana, vsako popotovanje pa se tako ali tako začne ko zakleneva vrata stanovanja. Po poti nas je opral dež, posušilo sonce in spet opral dež... To nas ni motilo, saj smo bili pod streho, ampak, ko smo pa v Sappadi stopili iz Krištofa, smo zajeli sapo. Mraaaaz! 

Ja, se je bilo treba kar toplo obleči. No, tako toplo, kot je opremljen gorski človek Rollat, zaščitni znak mesteca, kljub temu ne.

Po še mokrih ulicah, smo se v poznem popoldnevu sprehodili po mestu. Le malce, za prvi vtis. A že to je bilo dovolj da smo ugotovili, da je Sappada zelo prijetna.

Nov dan, nov svet. Že navsezgodaj nas je obsijalo in pogrelo sonce. Kar smo prvi dan začeli, smo drugi dan nadaljevali - raziskovali smo Sappado. Že za mestece je en dan skorajda premalo, če pa bi se želeli sprehoditi po okolici, kaj šele po hribih, ki ga obdajajo, se pa cel teden nebi premaknili iz njega. Hja, dodano na seznam "še prideva".

Poslovili smo se od Sappade in se preko Auronza in prelaza Tre Croci zapeljali na prostorno parkirišče pri spodnji postaji vlečnice. Povsem v redu. Še vedno pa smo bili precej visoko in v nekakšni kotanji, tako da je sonce zgodaj zašlo in nas zjutraj pozno obsijalo. Pravzaprav smo še pred tem odšli na pot. Je bilo kar hladno. Vzpon na Tre Croci, kjer nas je sonce polizalo nas je ogrel. Potem pa ni bilo več zime.

Ja, seveda, nisem povedal. Za nedeljski izlet smo se odločili za pohod do jezera Sorapis. Res je bil nedeljski. Ljudi kot na božji poti. Pomislil sem že, da pri jezeru nastopa kakšen popularen pevec ali skupina in da sedaj trume oboževalcev hitijo na koncert.

Koncerta ni bilo. Še sreča! Ker nismo imeli vstopnic. Zakaj toliko ljudi? Pot načeloma ni zahtevna in na izpostavljenih delih dobro zavarovana. Bolj ali manj poteka gori doli, z nekaj krajšimi strmimi vzponi in v dobrih dveh urah (ravno toliko tudi ob povratku) hoje premagaš le okoli 200 višinskih metrov. Problem je bil le, ker je nekajdnevno deževje dodobra razmočilo pot. Kombinacija blatnih podplatov in spolzkih skal je bil za marsikaterega nedeljskega pohodnika (pre)velik izziv. Srečevali smo kar nekaj na sveže potolčenih in povitih. Hujšega na srečo ni bilo!

Hladno parkirišče smo zgodaj popoldan zapustili. Dobra odločitev! Na Falzaregu je bilo namreč, kljub temu, da smo bili preko 2.000 m visoko, prijetno toplo. Pa še enega zadnjih  prostorov smo dobili. Ja, tudi v Dolomitih nismo več tako dobrodošli kot nekoč. Nas je postalo preveč. Na veliko območjih oziroma parkiriščih velja prepoved parkiranja za avtodomove, ponekod so po Slovenskih vzorih pričeli pobirati nerazumno visoko parkirnino...

Pozicija je bila več kot odlična. Še preden smo se prebudili, nas je že grelo sonce. Bistveno topleje je bilo, kot dan pred tem. Vsaj občutek je bil tak. Dobrih 10° je kazal termometer, preko dneva pa skoraj še enkrat toliko. Ni me več skrbelo, da sem vzel napačna oblačila za na kolo. 

Če malce predrugačim slogan Slovenskega naftnega trgovca: "Priprave so pomemben del poti..." je to pravšnji komentar za jutranje dogajanje.

Krog sem začel s spustom proti Cortini. Se je bilo treba kar toplo obleči...

Ko sem se čez dobrih deset kilometrov pričel vzpenjati, je bilo kmalu vse preveč in prav neverjetno je, s kakšno lahkoto kljub le dobrim 10° na +10% vzponu prideluješ bučno olje.

Te sorte bučnega olja pač ni moč tržiti, vsaka kapljica pa daje drugačno plačilo. Boljše, če me vprašate.

Če bi mi v šoli znali tako slikovito razložiti obratno sorazmerje, bi ga že takrat razumel. Tako sem do spoznanja moral priti sam. 

V pomoč prihajajočim generacijam: 

cesta gre dol - anorak gre gor 

cesta gre gor - anorak in še kaj gre dol

V praksi je bilo dol in gor, dol in gor in spet sem bil na Falzaregu.

Za en čisto navaden ponedeljek je bilo dovolj. Pospravil sem kolo, se očedil in nabasal fajfo. Medtem sta se s pohoda vrnili tudi Vlasta in Cvetka. Nista zagriženi kolesarki, pohodnici pač. Povzpeli sta se na 2.778m visok Lagazuoi Piccolo. Vsaka po svoji poti. Vlasta naokoli, Cvetka pa skozi rove, ki so jih izkopali vojaki med I. svetovno vojno. Vrnili sta se skupaj. A sta bili zadovoljni? Če gledam tole fotko, bi rekel da.

Na Falzaregu je bilo lepo. Prav je, da takšne lepote omogočiš še komu. Zato smo se premaknili proti Corvari. A nismo bili dobri in uvidevni do drugih? Če sem čisto pošten, bi rade volje ostali še kak dan. A lepo se je pohvalit, če te že kdo drug ne.

Ampak, nad Corvaro je bilo še lepše kot na Falzaregu. Malo nižje in posledično topleje. Kulisa pa... No, težko bi se odločil katera je lepša.

Vlasta in Cvetka sta se odločili za sprehod do in po Corvari, mene pa je čakala češnja na torti - Sellaronda.

Štirje prelazi, od tega le eden malo pod 2.000m in vse to v le dobrih petdesetih kilometrih. Ja, utrjeval sem svoje znanje o obratnem sorazmerju. 

Najprej na Gardeno...

... pa na Sello...

... po serpentinah na Pordoi...

... in prek Campolonga nazaj nad Corvaro.

Bi šel še kdaj? Seveda, rade volje. Toliko lepega nisem doživel že dolgo. Dolomite sem doživel praktično na skoraj vseh prevoznih sredstvih. Začel sem z avtobusom, pa nadaljeval z motorjem, avtom, avtodomom in sedaj še s kolesom. Vsaka pot je bila po svoje lepa. S kolesom mi bo bržkone najbolj ostala v spominu. Tako je, kot kadar planinariš. Bolj počasen si, več časa imaš za vse kar te obdaja in vse si bolj v miru ogledaš in občutiš. Naj zapišem tako kot sem odgovoril Vlasti: "Tudi ko je bilo najbolj strmo nisem pomislil, kaj pa mi je bilo tega treba."

Za spomin na moje prvo kolesarjenje v Dolomitih mi je Vlasta pripravila presenečenje.

Iz višin do nižin je potekala naša pot v naslednjih dneh. Dolomite smo vedno bolj gledali le še v daljavi, pa kljub temu so nas spremljali skorajda vse do doma.

Naslednjo noč smo preživeli na precej bolj toplem parkirišču, kot v zadnjih nekaj dneh. V Bellunu zjutraj prvič nismo potrebovali gretja, čeprav kulisa hribov ni bila daleč.

Mesto samo sprva ni naredilo ne vem kakšnega vtisa na nas, a bolj ko smo se sprehajali po njem, bolj nam je postajalo všeč. Saj ne, da bi bilo nek presežek, pa kljub temu zanimivo in prijetno.

Dve stvari sta, po katerih si bom še posebej zapomnil Belluno. Prva je fantič, ki mi je skozi pritlično okno učilnice neumorno nakazoval naj ga fotografiram, dokler mu nisem ustregel. Ja seveda, pouk je med tem trajal in preden mi je uspel zaupati naslov, da bi mu lahko poslal fotografijo, je učitelj s povišanim glasom zahteval naj zapre okno. Mislim ti prfoksi!

Druga pa je ta, da nisem vedel, da sem tako pomemben, da trgovine nosijo moje ime. Pha.

Iz Belluna pa na morjeee... Nekaj mest ali pa mestec je, ki so nama tako pri srcu, da se vedno rada vračava vanje. Caorle so zagotovo eno izmed njih. Tu vedno najdeva kaj novega, ali pa samo uživava v že znanem.

Kot sem že napisal sta bila ta in prihajajoči večer v Valvasonu neverjetno topla. Verjetno zadnja dva, ki smo ju doživeli to poletje. Potovanje smo skrajšali za dan. Doma je besnelo neurje, napoved za soboto ni bila preveč obetavna. Kljub temu smo po suhem prišli do doma...

Fotografij mi je zmanjkalo, besed tudi. Obljubim, da bom do prihodnjič poiskal nove.