Jesen v Emiliji - Romanji

 

Zdi se, da je čas, ko sva hotela spomladi zaokrožiti po severu Italije že svetlobna leta daleč. Pa ni, le toliko smo doživeli od takrat, da se nam tako dozdeva. Na listi želja so bili Brescia, Bergamo, Milano, Piacenza, Parma, Modena in manjši kraji okoli njih. Vse je bilo pripravljeno, še najbolj midva. Na polovičko za odobritev dopusta bi morala le še vpisati datum. In potem? Najhuje je udarilo ravno po teh koncih. Najprej so zaprli Italijo, potem še nas... Namesto spominov o potepanju so nama ostali spomini na prepovedi - nori časi. Pomlad nama je ušla, pa druga in tretja tudi. Takrat sva želela ujeti prve tople sončne žarke, tokrat sva lovila zadnje. 

Načrte sva spremenila. Nič velikih mest, le manjša mesteca in vasi. Lombardijo sva oklestila in pustila za drugič.  Glavni cilj je postal zahodni del Emilije - Romanje. Nisva želela brezglavo hiteti in se voziti po cele dneve od mesta do mesta. Zaželela sva si lenobnega popotovanja, nekakšno pripravo na tista, ki pridejo čez 68 dni, ko se v ponedeljek zjutraj tudi Vlasti ne bo več treba štempljati. 

Mojca nama je v eni od njenih objav pomagala s stranjo najlepših vasic po Italiji https://borghipiubelliditalia.it/. Pobrskala sva še po drugih straneh na internetu, dodala nekaj krajev in v petek popoldan zaklenila domača vrata. 

Do večera, bolje rečeno noči, sva prišla do Trevisa, edinega večjega mesta v katerem sva se ustavila na tem popotovanju. Ostalim sva se izognila, kar se je najbolj dalo. Ravno tako avtocestam, ki sva jih ponekod zamenjala z resno ozkimi lokalnimi cestami. A če je dovolj prostora za kamion, potem ga je tudi za naju. No ja, kamion si ga po navadi suvereno (pravilo močnejšega) vzame malo več. 

PZA je bil poln (do konca) in nisva bila edina, ki sva prespala na prostornem parkirišču ob njem. V Italiji to pač ni problem. Preden so zjutraj ostali dvignili zavese, sva midva že vozila proti Vicenzi. Kot sem že napisal, sva kasneje Verono, Cremono in Piacenzo videla le od daleč.

Zares sva se ustavila šele v Grazzanu Visconti. To je eno tako prikupno srednjeveško mestece, ki bojda preko tedna bolj ali manj sameva. 

No ja, na predpraznično soboto nikakor ni. Parkirišče za avtodome je lepo urejeno na prostornem travniku. Verjetno je, vsaj po komentarjih sodeč, problematično ob deževju. Zna se zgoditi, da  ostaneš tam (pogreznjen do osi) malo dalj kot si načrtoval. Tokrat ni bilo te skrbi. Lepo sončno in toplo vreme naju je kar sililo k posedanju pred Krištofom. Ampak vseeno sva si vzela čas za sprehod po mestecu. Spričo velikosti, si komajda zasluži takšen naziv, zaradi prikupnosti pa vsekakor. 

Ne vem, ali gre za stalen parkirni prostor, ali so ga uredili le za noč čarovnic. V glavnem, poskrbljeno je za vse.

Zjutraj sva se še enkrat sprehodila po praznih ulicah mesteca. Srečala sva le malo ljudi. Pravo nasprotje včerajšnjemu dnevu. Gospod Jocker naju je pospremil iz mesta. Rekel pa ni nič.

Zapeljala sva globje, pod vznožje Apeninov, do mesteca Bobbio, ki je znano predvsem po hudičevem mostu.

Dobro, vse lepo in prav. Legendo o mostu ki ga je zgradil hudič in v zameno za to zahteval dušo prvega, ki ga bo prečkal in so ga vrli domačini pretentali, ker so preko mostu spustili psa, sem slišal že v Bohinju, Tolminu, pod Gotthardom, Čedadom... Sedaj ne vem, a so zgodbo drug drugemu kradli, ali je hudič res tak naivnež, da so ga že tolikokrat nagnili. Ni mi jasno?

Kakor koli že, tako kot vsi drugi mostovi s tem imenom, je tudi ta nekaj posebnega. In če se že zgodba ponavlja, se ne ponavljajo podobe krajev mest, ki stojijo ob njem. Bobbio je prav simpatičen.

Nič kaj simpatičen pa ni bil dogodek na enem od trgov v mestu. V prijetnem lokalčku sva uživala ob kapučinu. Kar naenkrat je od nekod privihrala ženska in panično spraševala med mizami, če je kdo videl plavolaso deklico. "Tam je ena," smo ji pokazali. "Ne, ni prava!" "Kaj pa tista tamle?" "Tudi ne!" Z možem in prijatelji je stekla po ozkih ulicah. Na trgu je v hipu nastala tišina. Ne pretiravam, šivanko bi slišal pasti. Grozljivo!

Končalo se je srečno. Čez pet minut so se z dekletcem v naročju vrnili nazaj na trg. Ko so jo postavili na tla, je bila kot živo srebro. Niti trenutka pri miru. Ni čudno, da se jim je izmuznila.

Še eno popoldne sva na prijetno toplem soncu posedala in prebirala knjigo. Zvečer sva nameravala nazaj v mesto, pa se nama ni ljubilo. Ja, lenobi leni sva bila.

Premik do mest, ki sva jih obiskala v novem dnevu bi lahko opisal z ozko in zavito, ravno in široko, pa spet vedno bolj zavito in ozko. Ampak nič pretresljivega. Malo prometa, zato pa zanimiva pokrajina. Nikdar si nisem predstavljal, da je ta del Italije tako prepreden s polji, ki se končujejo nekje na koncu meglenega obzorja. Sever Italije sem vedno imel za bolj industrijski. No, saj je, ampak ko se zapelješ malo v notranjost, na podeželje, je podoba popolnoma drugačna.

Za Vinoleno sva bila malce prezgodnja.

Vigoleno, pa naju je pričakal in pobožal najini duši.

Pot naprej, preko gričkov, je bila res slikovita in prijetna. V okolici Castell Arquata pa prometni oziroma parkirni kaos. Parkirišča so bila polna. Še z avtom je bilo težko najti prostor, kaj šele z avtodomom. Kot po čudežu sva našla skorajda dovolj prostora za naju. Kazalo je že, da nama bo manjkajoči meter odstopila familija, ki se je s svetlobno hitrostjo pokala v avto. "Super, samo malo počakava!" Uspelo jim je, posedli so v avto. Ja, ampak Fabrizio, Enzo, Angelina in Maria ali kakorkoli jim je bilo že ime, so se odločili, da še malo poklepetajo. In se niso pustili motit. Stal sem na pol na cesti, Vlasta je prepričevala srečneže, ki so mislili da so našli parking, da bova pa tu parkirala midva in tik preden sem v mislih Fabriziju že desetič zlomil roko je le odpeljal. Aleluja!

Kaj napisat o ulicah Castell Arquata. Če sva mislila, da sva ta dan najlepše že videla, sva se zmotila. Hitro nama je bilo jasno, zakaj so vsa parkirišča polna.

Za razliko od Castell Arquata, ki kljub svojim lepotam in obiskanosti ne premore PZA-ja je skorajda nov in lepo urejen v bližnjem Lugagnanu. Na žalost v mestu samem ni kaj dosti za doživet, se pa najde kakšna kolesarska ali pohodna pot.

Z Bobbijem in Vigolenom sva dosegla najbolj od doma oddaljene točke. Počasi sva se pričela pomikati nazaj. Najprej sva zapeljala v bližino reke Pad. Posledično so se pričele pojavljati jutranje megle, ki jih je sonce prebilo šele pozno dopoldan. 

Do sedaj sva kombije - potujoče trgovine le srečevala. V Bussetu pa Vlasta dočakala svojih pet minut. No ja, malce več jih je bilo. Sejem bil je živ...

Drugače pa Busseto ni znan po sejmih. Ti se pač selijo iz kraja v kraj, za kar imajo prav določen vrstni red in urnik. Pa pustimo to. Mesto je predvsem znano po Verdiju, ki je v njem preživel večino svojega življenja. Trgi, muzeji... vse je povezano z njim in njegovim ustvarjanjem. Ulice v mestu nosijo imena velikih mojstrov glasbe. Na žalost pa je prenekatera stavba že doživela boljše čase.

Iz Busseta sva preko Pada zapeljala v Sabbioneto, ali mesto renesanse, kot mu pravijo.

V Sabbioneti nisva bila lenobi leni in sva se zvečer sprehodila po mestu. Če je bilo čez dan v njem malo ljudi, je bilo zvečer mesto duhov.

Zjutraj pa spet čez Pad do Brescella, bojda in po slikah sodeč, simpatičnega mesteca. Nikdar ne bova izvedele če je temu res tako. Zakaj? Zaradi slabega občutka. Počasi, počasi, saj bom razložil. Na aplikaciji za PZA-je sva prebrala komentar, da so na njem nekomu vlomili. Ni prijetno, ampak se dogaja! Ko sva pripeljala na PZA na obrobju mesta so bili na njem parkirani očitno domorodni avtodom, dva avtobusa in v kotu z vseh koncev oklofutan avto. Na kamnu ob vhodu je, kljub vse prej kot prijetnim temperaturam, sedela ženska in telefonirala. Ali pa se delala da telefonira. Takoj so nama zagorele alarmne lučke. Še enkrat sva prebrala komentarje na aplikaciji. Ne le enemu, večim so vlomili, sva ugotovila v starejših komentarjih. Na drugi aplikaciji sva videla fotografijo, na kateri sta bila več kot leto nazaj parkirana isti avtodom in avto. Morda ima strah velike oči, a hitreje kot sva prišla, sva se odpeljala. Občutek ni bil pravi. Teta na vhodu naju je začudeno, morda razočarano pogledala.

Marsikatero mesto sva zgrešila, marsikatero še bova, a Brescello sva namenoma. Prepričana sva, da sva se odločila prav.

Spet čez Pad na levi breg do Pomponesca. To je eno mestece oziroma vasica, ki bržkone ne bi bilo nič posebnega. Nekaj prijetno urejenih hiš v stanovanjskem delu in pa en velik glavni trg. In po tem trgu je vasica znana. Pravijo, da ga ljubijo veliki Italijanski režiserji (Zavattini, Soldati, Bertolucci...) in so ga zato že večkrat uporabili v svojih filmih.

Še enkrat sva zapustila Emilijo - Romanjo, tokrat dokončno in zapeljala v Lombardijo, v San Benedetto Po. Malce večje mesto, kot sva jih bila vajena v zadnjih dneh, poznano predvsem ali bolje rečeno edino po benediktinskemu samostanu.

Če je zavetnik mesta sveti Benedikt, je po fotografiji sodeč "zavetnik" ali bolje varuh otrok na cesti pred šolo Minion.

V San Benedettu je priročen PZA, a ker je bilo še dosti časa in ker sva na aplikaciji v bližini Libiole našla obetajoč PZA, sva se zapeljala nekaj kilometrov naprej. Saj drugače vse skupaj ne bi bilo omembe vredno, samo zelo nenavadno se nama je zdelo in mislim da je prav, da nekaj napišem o tem. 

Torej, Libiola - vasica, ki praktično nima ničesar, razen nekaj kmetij, hiš, skromne cerkvice, nogometnega igrišča. Ni muzeja, hotela, gostilne, ni ob prometni poti, morda je primerna kot izhodišče za kolesarjenje in sprehajanje po bregovih Pada. Imajo pa PZA. In to kakšen! Ravne urejene parcele, vsa oskrba, voda in elektrika na parceli, WC in tuš z vročo, ne le toplo vodo... Cena? 2,5€ za vstop in 2,5€ za izstop. Koliko časa mine med prihodom in odhodom ni pomembno. Da je noč mirna, ob vsem naštetem, verjetno ni treba poudarjati. Zakaj je tak PZA ravno tam, mi nikdar ne bo jasno. Morda zato, ker je Italija dežela avtodomov in na naš način popotovanja gledajo drugače kot drugje. Kdo ve?

Pad naju je spremljal že nekaj dni, ali pa midva njega. Tudi z Lombardijo sva opravila (tokrat) in vstopila v Veneto. Do doma bi z lahkoto prišla v enem dnevu. A zakaj le? Časa je bilo še za en podaljšan vikend. 

Z izjemo kratkega postanka v Chioggiji še nisva bila. Zakaj bi si ne vzela časa zanjo? Parkirala in prenočila sva na PZA-ju takoj na vstopu v mesto. Malce praskanja za ušesom, pomoč Nemškega avtodomarja in dojela sva sistem plačevanja vstopa, oskrbe in izstopa. Saj ko veš, ni težko, le kaj naj delam s čip kartico, ki mi je ostala mi ni čisto jasno. Morda pa še kdaj prideva?

Pa se sprehodimo po Chioggi! Mestece je prepredeno s kanali...

... ki jih povezujejo ozke in malo manj ozke uličice...

... polne barv...

... podob preteklosti in sedanjosti...

... odsevov...

... starodavnih sušilcev perila, za katere ne potrebuješ elektrike...

... ja, vse to ti napolni dušo in zvabi nasmeh na obraz.

Chioggia je simpatično mesto, a še zdaleč ne tako kot Caorle. Vsaj midva sva tega mnenja. Caorlam se težko izogneva. Tudi tokrat se jim nisva. Ne moreva in ne moreva se nasititi že stokrat videnim podobam in vsakič najdeva kaj novega. Tokrat je veter dodobra razburkal morje in besneči valovi so butali ob obalo. Sedela sva na nasipu, se tresla zaradi mraza in vetra, ampak uživala.

 

Pa so šli prazniki in dopust. Le še sobotno pohajanje po San Danielu in nedeljska pot domov je bila pred nama. 

 

Všeč nama je bil takšen način popotovanja, ko se zaustaviš zgodaj popoldne ali pa že prej. Ko se ti nikamor ne mudi, ker si nisi naložil preveč. Ko brez hitenja preživiš dan v mestu in ga zapustiš ko ga imaš dovolj in ne zato, ker "moraš" naprej. Ko brez slabe vesti sedeš na sonce in bereš, zgolj sediš, ali pa počneš kar ti je drago - skratka uživaš v življenju.

Po treh mesecih so se Italijani spomnili na naju in nama poslali pozdrav, kot dokaz da so mojstri fotografije :-(