Gradež in Vipavska dolina

 

V Gradežu nisva bila že toliko časa, da sva pozabila, kdaj sva nazadnje bila. V vsakem primeru so kriva leta. Če ne tista, ko sva odlašala z odhodom, pa tista, ki prinesejo kanček pozabljivosti.

Po zalet sva šla do Karavank. Ne, ne, nisva preverjala, če se res zaradi bližajočih se praznikov skozi predor valijo kolone tistih, ki jim je poleg cerkve tudi država zapovedala binkošti. Drug razlog sva imela. Vlasti je že dalj časa ležalo na duši, da se ni dostojno poslovila od grupe D. Sladko malenkost sva prevzela in jo dostavila tja, kjer ji je bilo mesto. Adijo neprespane noči!

Do večera, tik preden se je znočilo, sva prišla do Gradeža. Med kratkim sprehodom sva nahranila komarje in na koncu obupala, ter se pred njimi skrila v Krištofa. Ja seveda, okna in vrata sva zaprla in pogasnila luči. Potem je bil pa mir. Vroče je pa bilo. 

Gradež se je od najinega zadnjega obiska zelo posodobil. Kljub prihajajočimi prazniki pa v njen ni bilo veliko gostov. Večina apartmajev in hotelov je še vedno samevala. Kar se naju tiče - prav! Gradeža nisva izbrala zaradi morja in betonske džungle hotelov. Na naju to pač ne naredi vtisa. Sprehodila sva se po starem delu mesta, ki je smešno majhen v primerjavi z modernimi stavbami, ki ga obkrožajo. A zato nič manj prikupen. Motivov je bilo dovolj. Kot po navadi je bilo težko narediti izbor tistega, kar si zasluži lepljenja v objavo. Vem, preveč fotografij. Ampak tudi po veliki selekciji se nisem mogel odločiti katere naj še izločim? Pa pravijo, da od viška glava ne boli.

Posedanje na plaži ni nekaj, kar bi oboževala, nelegalno na parkirišču ali njegovi bližini pa še manj. Zato nama ni bilo težko zaviti nazaj v Vipavsko dolino, kjer sicer rado piha, a burja prežene tudi komarje. Lepo je pa ravno tako.

Zadnje čase se prebujava sorazmerno zgodaj, tako da sva kar rano pretegnila noge med vzponom do Vitovske cerkve. Kot vedno, nama je strma pot hitro pognala pumpi v rdeče območje. Ampak je bilo vredno. Tega razgleda se še nisva naveličala... Popoldanskega posedanja pred Krištofom, s knjigo v rokah pa tudi ne. 

Samo še ena stvar je bila to popoldne pomembnejša. Giro! Sosedu, Belgijcu, verjetno ni bilo čisto jasno zakaj sem skoraj prelomil stol, ko je ketna dol padla in pa zakaj sem ga potem v zrak metal, ko se je Primož snel s ketne...

Štiri kolesa na enem prevoznem sredstvu sva zamenjala za dva krat po dva. Nedeljski promet je bil hvala bogu redek. Po stranskih poteh, ki sva jih izbrala ga pa skoraj ni bilo. Prevladovali smo kolesarji. Malo gor (no ja, malo) pa malo dol pa spet gor... 

Da ne bo kdo pomislil, da so nama všeč samo sosedovi kraji. Nikakor! Tudi pri nas je lepo. Na primer v Gočah...

V novem dnevu sva si razdelila obveznosti. Vlasta je najprej malo pobrkljala po Krištofu (je bila kar nervozna, ker že tri dni ni "nič" delala) potem pa je ponovila vajo iz prejšnjega popoldneva. Jaz pa sem med tem s kolesom nabiral kilometre in višince po Vipavski dolini. Popoldan sva pa oba brala!

Ker sva obljubila, da se bova do srede vrnila, sva se pač morala. Ampak torek je bil pa še najin! Najprej sva zaokrožila po enem od najlepših rondojev. V Komnu so ga naredili.

Od tu pa do Štanjela tudi ni bilo več daleč. Kaj naj napišem o še enem cukrčku. Nič ne bom, bom raje še kakšno fotko pripopal.

Čisto za konec pa še ena iz Štanjelskih uličic. Kot po navadi napišejo v filmih: "Vsaka podobnost z resničnimi osebami je zgolj naključna!"

Pa še res je!