Ob Majni

 

Prvomajski prazniki so naju letos kar malo presenetili. Kakor koli sva jih težko pričakovala, so bili kar na enkrat tu. Od začetka leta sva imela doma cel kup dela, še več pa težav. Največ z mojstri. Dnevi pa so tekli. Namesto da bi popotovala in uživala sva se živcirala in sekirala... 

Zimo sem si skrajšal s tečajem nemščine. Vlasta je bila čist navdušena nad tem in prepričana, kako bom šprehov, zato je zelo samozavestno predlagala, da greva letos za ogrevalno potepanje nekam v Nemčijo. Z destinacijo nisem imel težav, za jezik pa nisem bil ravno prepričan. Kako naj ji to povem? Ah nič, če sem do sedaj preživel z borno angleščino, bom tudi letos. Tako sva izbrala kolesarjenje ob reki Majni. Od izvira do izliva je ob njej speljana, slabih 600 km dolga, kolesarska pot. A, ne, ne, ne! Nisva prekolesarila cele. Le dele kjer sva pričakovala najlepša mesta.

Kar se šprehanja tiče, po izkušnji s tega potovanja, lahko rečem samo to, kar sem že prej znal: "Malo morgen!" V plešasto in sivo glavo znanje ne gre več tako lahko kot pred leti. Bo treba še kar nekaj naredit, da se bom lahko kaj več zmenil.

S starostjo je povezana še ena sprememba. Dober mesec pred potovanjem sem zamenjal specialko za treking kolo. Še vedno ga ne poganja elektrika, ampak žganci. Samo veliko bolj umirjeno gre vse skupaj. A zakaj sem se tako odločil? Zato, ker vampast in star dedec ne paše na specialko. Pika!  

V glavnem, od doma sva šla, kot sem enkrat že zapisal, na enega največjih praznikov slovenskega naroda - 27. aprila. Časa sva imela dovolj, tako da nisva postavljala hitrostnih in daljinskih rekordov. Malo pred Nürnbergom sva imela dovolj. Ustavila sva se v Allersbergu. Dovolj zgodaj, da sva v miru pretegnila noge s sprehodom po mestu. Od Velike noči je minilo že kar nekaj časa, mestni vodnjak pa je bil še vedno okrašen s pirhi.

Bila sva na točki, kjer se je bilo treba odločiti v katero smer greva. Gor ali dol. Vremenska napoved naju je prepričala, da bo najbolje če greva proti toku. Tako kot že celo življenje. Pa saj je itak vseeno. Kolesarske poti ob Majni tečejo v vaservago. Pa tudi če ne bi! Če se vračaš na izhodišče moraš enkrat v klanec.

Na dan, ko je minilo šestnajst let odkar sem dobil priložnost za nov začetek (še danes ne vem s čem sem si to zaslužil) sva se pripeljala v Aschaffenburg. 

Lahko bi brez težav in preganjanja, zastonj, kot številni domačini, parkirala na parkirišču poleg uradnega PZA-ja. Ampak za tri dni na prijetnem PZA-ju sva plačala skoraj polovico manj, kot bi na Bledu (ali še kje) za enega. Dileme ni bilo.

Mesto samo je zanimivo in vsekakor vredno ogleda. Poleg tega pa so v centru že ves teden potekali ribiški dnevi (po naše bi se temu reklo fischpiknik). S stojnicami, hrano,  pijačo (na veliko navdušenje lokalcev) in z živo glasbo. Skratka pestro, v sicer le malce oddaljenih ulicah  mirnem mestu. 

Saj drugače tole ne spada ravno sem, ampak enkrat moram povedati, da so bili domačini načeloma zelo prijazni in ustrežljivi, rade volje so svetovali kje, kam in kako. Nasmejala sva se, ko naju je takoj ko sva parkirala na PZA-ju en striček spraševal koliko je peš do mesta in drug kje je najbližja pekarna. Pa kje ste našla naju domorodca? Sva pa tudi midva sezula soseda. Parkirani smo bili kot račke, drug za drugim. Jutranji hlad je rezal do kosti. Sonce je žarke poslalo le na prostor med njun in najin avtodom. Zaželela sta si kavico na soncu. Stiskala sta se na tistem pičlem prostoru. Sedel sem za volan in premaknil Krištofa za pol metra nazaj, da sta imela več prostora. Sosed je prišel popolnoma fasciniran do naju: "Kaj takega pa Nemec ne bi naredil. Hvala, hvala!" 

Na Majni je lokalna aviacija trenirala pristajanje na vodi, mačoti pa so uživali v "turistični" vožnji.

Ja nič, če sva rekla da greva kolesarit, potem je bilo pač treba. Tudi če je malce hladno. Vsaj zjutraj je bilo, čez dan pa se je prijetno ogrelo. En dan sva šla dol-gor do Obernburga in drug dan gor-dol do Seligenstadta.

Medtem ko sva pila kavico na trgu sva opazovala možaka ki je po svoje "okrasil" tricikel in ga glasbi iz lastne frštekarije postavil na ogled. Kakšen evro je pa padel v šparovček... Mimogrede, tolikokrat sem že rekel, da Nemci ne vedo kaj je dobra kava, še Italijane, ki pri njih odprejo restavracije pokvarijo. Pa še vedno nasedem. Tudi sladoleda na tem dopustu nisva dobila dobrega. Nikjer!

Dooolgo pot, med 40 in 50 km, sva morala prevoziti s Krištofom, da sva prišla v Miltenberg. Dvakrat sva se preparkirala. Prvič da sva iz parkinga prišla na PZA, ki se je med tem pričel prazniti, drugič da sva dobila bolj miren prostor in trikrat sva se sprehodila do mesta. Prvič sva si ga šla ogledat, popoldan sva šla na sladoled, zvečer pa na koncert lovske godbe.

Takoj pred vstopom v mesto sva naletela na možakarje, ki so neznansko uživali. Če je sila, je sila...

Po mirni noči sva se premaknila v Wertheim. Včasih je bila tu v bližini ena ogromna trgovina z avtodomovi in opremo za kampiranje, pa so jo zaprli. Sedaj se je menda zamenjal lastnik in se postavlja na novo. Ne vem, nisva preverjala. Najprej sva se povzpela na grad, potem pa se še sprehodila po slikovitih ulicah pod njim.

Popoldan se je ogrelo, tako da je bilo prijetno posedeti in obrniti kakšen list v knjigi.

Tudi jutro je bilo toplo, vsaj prvi vtis na soncu je bil tak. Po dobrih desetih minutah na kolesu pa bi najraje kar obrnila in v Krištofu navila trumo do konca. Vlasti sploh nisem upal omeniti, da termometer kaže 10°. Tudi sam sem ga nehal gledati.  V Marktheidenfeldu je sonce počasi a vztrajno pregnalo mraz. Napaka, prezgodaj sva vstala! Vlasta, hvala ker mi nisi težila. Če bi bil na tvojem mestu bi me požrl.

Popoldan je bila pa čisto druga pesem. Toplo in prijetno, sploh za šipo. Zapeljala sva se v Lohr in razočarana ugotovila, da je PZA pod mostom po katerem teče živahen promet. Ne, to pa ne. Vsaj če ni nujno. 

Povsem druga zgodba je bila v Karlstadtu. PZA je bil tik ob Majni, do mesta le dobrih pet  minut peš. Pa še to srečo sva imela, da sva dobila predzadnji prostor. Madonca, tile Nemci kar uživajo. Na veliko. 

Ob štirih se je iz mesta preko Majne razlegel zvok trobente. "Kaj pa je to?" Soseda je verjetno videla najine začudene face. Razložila nama je, da vsaki dve uri igra kipec v turnu nad mestno hišo. " Ja to morava pa videt od blizu!"

Tudi drugače je Karlstadt eno prijetno mestece. Tako kot vsa v teh koncih.

Ker nisva bila zadovoljna s PZA-jem v Lohru, sva se do njega morala zapeljati s kolesom. Najdaljša tura do sedaj, ampak bilo je vredno. Pravijo, da v mestnem gradu prebiva Sneguljčica s svojo druščino. Kipi pred njim tudi nakazujejo v to smer. 

Drugače pa se v mestu najde marsikaj zanimivega in prikupnega. 

V marsikaterem kraju nad ulicami visijo dežniki, baloni in kaj vem kaj še. V Lohru so nekaj posebnega.

Tako kot je nekaj posebnega lokal v bližnjem Gemündnu, oziroma njegov delovni čas.

Pogruntala sva, da bi nujno rabila nekaj malenkosti iz Ikeje. Ker je bila v Würzburgu ravno prilika, sva jo izkoristila. Mesto pa sva že večkrat obiskala, tako da sva ga tokrat preskočila.

Ker sva do sedaj že videla, da so vikendi lahko problematični kar se prostora na PZA-jih tiče, sva pohitela do Dettelbacha. Težav ni bilo, prostora je bilo več kot dovolj. Več kot primerno za dve noči. Mesto samo pa nič posebnega in omembe vrednega. Morda pa sva postala razvajena?

Povsem nekaj drugega pa je sosednji Kitzingen. Tudi ta ima PZA. Samo da je bil le-ta polno zaseden.

Nadaljevala sva do Markbreita in Ochsenfurta.

Po povratku v Dettelbach sva pospravila kolesi. Odločila sva se, da sva za to popotovanje dovolj kolesarila. Vsega skupaj sva prevrtela 250 km. Naj povem, da so kolesarske poti res lepo urejene in označene. Takšne, kot si lahko le želiš.

Zjutraj sva se še enkrat zapeljala v Kitzingen in se sprehodila po njem. Pozno popoldne sva preživela na poti mimo Bamberga, ki sva ga pred leti že doživela in se mu tokrat izognila. Popoldan pa sva že bila v Nemškem mestu košar - Lichtenfelsu. Košare in ločje res dajejo pečat mestu na vsakem koraku.

Ja, sem bil kar malo utrujen od vožnje. Ta dan sva prevozila dvakrat toliko, kot prejšnje dni. Še dobro da ni bilo vsak dan tako. Mašina, kako se človek hitro razvadi ;-) No, kakorkoli. Zdržal sem! Pripeljal sem do Kulmbacha. 

V navado nama je že prišlo, da če je nad mestom grad, najprej obiščeva tega in z obzidja preveriva kaj delajo meščani in posestniki, ter k komu bova potem zavila na dvorišče, pardon ulico.

Iz Kulmbacha sva se zapeljala do Bayreutha. Mesti ležita vsaka ob svojem kraku Majne. Prvi ob Beli (Weißer Main) in drugi ob Rdeči Majni (Roter Main). Kmalu se zlijeta v mogočno reko. Ko sva jo v Bayreuthu gledala z mostu, sva si kar težko predstavljala, da je to ista reka, po kateri že čez nekaj deset kilometrov pljujejo velike ladje, tu pa bi komajda zadostovala otroškemu čolničku.

In tako sva prišla na konec najinega popotovanja ob eni od najpomembnejših plovnih rek v Nemčiji oziroma na njen začetek. Ostal nama je še sprehod po Bayreuthu. Tempo nama je narekoval sam Wagner. Hvala bogu je vztrajal pri adagio.

Je res prišla pomlad? Kakor naju je zeblo bi težko verjela.

V Bayreuthu je PZA primeren za obisk mesta, za kaj več pa ne. No, prespat se da. A če je boljša možnost, zakaj je ne bi izkoristila. In boljša možnost je bila v Kemnathu. Pa še kaj novega se je dalo videti.

Toliko idej sva še imela, a so nama vremenarji namignili, da se na gramofonu vrti Sonce zašlo je že tam za goro in da se bo jutri vrtel Tih deževen dan, ter da se bo gramofon po vsej verjetnosti pokvaril in po stalno vrtel eno in isto ploščo...

Ja, kaj pa sva potem hotela. Nič, domov sva šla!