Kjer Soča ni več bistra hči planin

Prejšnjo objavo sem poimenoval: »Pomlad prihaja«. O, kako sem se uštel. Pet vikendov po njej sva, kot koklja na piščancih, čepela doma in se tolažila, da naslednji teden bo pa bolje. Precej nizko v gorah je še toliko snega, da nama vzpon na kakšen vrh ne godi. Še ponekod v dolinah najbolj vztrajne snežne zaplate v senčnih delih nočejo dati prostora pomladanskim znanilcem.

Končno se je obrnilo na bolje - napovedan sončen vikend, temperaturni skok v prijetno območje, le še cilj je treba izbrati. Zapeljati se nekam višje, kot prebivava, še ni kazalo. Kaj pa bi manjkalo preživetim dnevom na zamejski obali? Nič, saj tako pravijo, da je bilo vse to nekoč naše.

Po opravljeni petkovi tlaki, sva v rahlem pršenju, z nasmehom na obrazu in veseljem v srcu zapeljala proti goriški. Pršenje je prešlo v naliv, tako da je popoldanski sprehod do Vitovljskega hriba na žalost odpadel. Nadaljevala sva naravnost v Palmanovo. V bližnjem nakupovalnem centru sva se znebila starih evrov (tistih od prejšnjega meseca). Z njimi bi sicer lahko plačala parkirnino v Simonovem zalivu, tja do sredine prihajajočega tedna. Raje pa sva jih porabila za zalogo živil in nekaj malega oblačil. Takšno trošenje nama bolj sede.

Še vedno brezplačen PZA v Gradežu naju je, za razliko od megle ob novoletnem potepanju, pričakal v soncu. Prvo noč je bilo kakih trideset AD-jev. Drugo pa je bilo toliko samo rojakov, ostalih nisem zmogel prešteti. V osnovni šoli sem tisti del matematike (štetje nad sto) prešprical. Verjetno je to pomanjkanje izobrazbe tudi krivo, da ne razumem, zakaj se takšna ponudba pri nas ne izplača.

Sončno soboto sva izkoristila za namig družine Štrok, na njihovi spletni strani. Kolesarjenje do izliva Soče, je res prijetno in kot nalašč za prve kilometre v novi sezoni. Nenaporno ravninsko poganjanje pedal ti mimogrede polni dušo s podobami od obale jadrana do vrhov v dolomitih, nekje tam daleč zadaj. Le Soča tu ni več bistra hči planin.

Pomlad je v te kraje očitno prišla pravočasno. Medtem, ko pri nas šele nabiramo prvi regrat, je tu že zacvetel. 

Popoldan sva izkoristila za sprehod po Gradežu. Razen majhnega, a zanimivega,  starega mestnega jedra in sprehoda po obali, mesto ne ponuja kaj dosti. Razen če so vam pri srcu hotelska naselja.

Vikend se je počasi zaključeval, konec pa ga še ni bilo. Počasi sva zapeljala proti domu, vendar ne dalj kot do Senožeč. Na duši nama je ležala Vremščica. Dolgo, res dolgo sva si obljubljala, da se povzpneva nanjo. Tokrat sva uspela! Saj ne da bi bil to kakšen podvig, vsekakor pa prijeten pohod, kot naročen po nekajmesečni abstinenci, ki se je že kazala v pomanjkanju sape, kadar sva prehitro stopila navkreber.

Iz Senožeč pa preko Ljubljane spet domov čakat nov vikend in lepo vreme!

Prihaja pomlad...

Malo Toskane z delčkom Umbrije

Zima se počasi in vztrajno pomika proti pomladi, vsaj tolažim se tako. Te dni ji bodo zagrozili še kurenti in ni vrag, da se ne bi pričela poslavljati. Težko že čakam daljše in toplejše dneve. Želim si, da bi bilo skrbi okoli novozapadlega snega že konec…

Kljub vsemu pa je šele začetek februarja. Času primernemu vremenu lahko pobegneš le, če se pomakneš bolj proti jugu. Rešilno bilko nama je tokrat ponudila Zdenka. V Osnovni šoli Stražišče so za učence, v okviru izbirnih vsebin (upam, da sem si prav zapomnil) pripravili izlet v Toskano. Največji Alpetourjev avtobus je tako velik, da je ostalo nekaj prostih sedežev tudi za zunanje goste. Nisva se pustila prositi.

Gremo na toplo!

Noč je bila kratka. Na praznični dan sva odrinila od doma še bolj zgodaj, kot če bi šla v službo. En praznik so nam letos vzeli, zato bo ostale potrebno bolje izkoristiti. Pomanjkanje nočnega počitka sva,  tako kot večina, »naštukala« v avtobusu. Tako smo vsi imeli občutek, da smo bili ena - dve v Firencah.

Kaj naj napišem o njih? Toliko je že napisanega v  strokovni literaturi, turističnih vodičih, potopisih… Bojim se, da bi me kdo obtožil plagiatorstva, ali pa vsaj da nisem pravilno navedel virov. Ne, ne dam vam tega zadovoljstva! Kdor bi rad bolj strokovno razlago, naj gre v knjižnico in se zakoplje v knjige. Raje bom dodal nekaj fotografij!

Nad Firence se je pričela spuščati noč. Utrujenim nogam je godilo tako. Saj ne, da bi ne imeli še kaj videti, ampak morali smo naprej, v Sieno, kjer smo imeli rezervirano prenočišče. Med pozno večerjo so nas zapuščali zadnji atomi moči. Pišem o nas oldtimerjih. Mladež s tem ni imela težav. Kljub temu so se tudi oni kmalu umirili in v hotelu je zavladal spokojen mir.

V soboto je bil en lep sončen dan, tako kot ves čas našega izleta. Le s tistimi prijetnimi temperaturami na začetku sem vas malo naplahtal. Recimo, da je bilo topleje kot pri nas. No, ne recimo, res je bilo! Samo pričakoval sem malce višje temperature.

Mimo Firenc smo se zapeljali v Piso. Vsem, ki tam niste bili že dalj časa, pa tudi tistim, ki ste bili tu pred kratkim, bom zaupal eno veliko skrivnost. Samo ne izdajte me, da sem vam jaz povedal. Vsem grožnjam in napovedim navkljub stolp še vedno stoji! Ja, nagnjen pa je. Saj zato je pa zanimiv! Mar ne?

Vsaj malce tiste prave Toskanske pokrajine smo doživeli v nadaljevanju dneva, ko smo se preko gričkov, mimo Volterre, zapeljali v San Gimignano. Ljubko mestece, kot vedno. Meni osebno še bolj ljubo, ker v njem ni bilo trum turistov, ki ga okupirajo od pomladi do jeseni.

Slaba stran zimskega potovanja je kratek dan. Za Sieno nam ga je zmanjkalo. Tema sicer da mestu poseben čar. Lepo jo je bilo videti v drugi luči, dobesedno. Jezen sem bil sam nase. Osnova za dobro nočno fotografijo je stojalo. Vem! Tudi stojalo imam. Samo nisem ga imel s sabo. Najhuje pa je to, da se ne morem na nikogar jeziti, sam sem kriv! O kako to boli!

Pustna sobota daleč od doma, je lahko ravno tako prijetna. Sploh če za to poskrbi razigrana mladež, ki ji ni težko najti malo prostora v kovčku in vanj stisniti masko in kostum. Potegnili so nas v dogajanje, čeprav večina brez mask, smo vsi sodelovali v zabavi. Še v hotelu zaposleni soimenjak v italijanski izvedbi, se nam je navdušeno pridružil. Večer je bil kar prekratek.

 

Le še nedelja in spet dolga pot domov je bila pred nami. Ampak nismo šli naravnost domov. Škoda bi bilo! Iz Toskane smo se zapeljali v Umbrijo in mimo Perugie v Assisi. Kljub nedelji tudi tu ni bilo gneče, tako da smo si mesto miru ogledali v miru. 

Srečali smo le eno večjo skupino Italijanov, mladih vernikov, ki jih je vodil razposajen duhovnik. Primerno razposajen, da se razumemo. Prav prijetno jih je bilo opazovati. Prosili so, če lahko naredim nekaj fotografij in jim jih pošljem po emailu.

»Nič lažjega,« bi rekel Melkijad.

Med tem, ko pišem te vrstice sem ravno dobil zahvalo za poslane fotografije.

Moja lektorica je na žalost sredi izleta zbolela. Tako da jo je kar nekaj lepot Toskane obšlo, čeprav si je poizkušala ogledati čim več. Angina je huda reč, če se te loti daleč od doma, pa je še huje. Zdenka, ne bom te moril z lektoriranjem. Počivaj in čim prej se pozdravi! Če sem naredil preveč napak preskoči kakšno vrstico in raje poglej fotografije.