Zadnje darilo za abrahamko: André Rieu, barabe na poti, predvsem pa veliko lepega

Okroglo leto praznovanj abrahamke je minilo. Začelo se je z Zdenko, nadaljevala je Mari, sledili sta babici, potem pa Cvetka, ter Robi in Tina do velikega finala.

Zadnje darilo je Vlasta prejela malce z zamudo, a na to nisem mogel vplivati. Kaj napisati o Andréju  Rieu. Vsi ki ga poznate nama boste zagotovo pritrdili, da so njegovi nastopi nekaj čudovitega. Če še niste slišali zanj malce pobrskajte po spletu – ne bo vam žal. Da ne bom preveč dolgovezil – najbližji njegov koncert (časovno in geografsko) je bil v Salzburgu. Lani aprila sva kupila vstopnici in čakala dobro leto. Ker je Vlastino praznovanje povezovalo potovanje s Krištofom, sva se odločila da tudi tokrat ne bo drugače. Gremo na Solnograško! 

Navadila sva se že, da izkoristiva vsako prosto urico, ki nama je dana. Tako sva krenila v petek po službi, čeprav so zajčki na televiziji že davno smuknili pod odejo. »Greva, tja nekje do Gmunda,« je bil najin plan. »Bo v soboto več časa in manj vožnje!«

Prisiljeni počitek pred Karavankami, že spet (še kar) nekaj obnavljajo, in okrogla urica vožnje sta mi pričela zapirati oči. Ni se mi ljubilo zapeljati iz avtoceste do Gmunda. »Prespiva lahko tudi na počivališču Eisentratten. Konec koncev sva v Avstriji in z varnostjo ne bi smelo biti težav,« sem prepričal sebe in Vlasto. Parkirala sva pod luč, tik ob restavraciji na avtocestnem počivališču 46.918907, 13.579917. Hitro sva potonila v globok spanec. Noč je bila mirna, če pozabim na ropotanje vrat in klepetanje popotnikov, ki so se ustavljali na parkirišču.

Zgodaj zjutraj sem se prebudil in se iz postelje prestavil na sedeže. Malo sem še moral počiti. Pogled mi je ušel na razmetana oblačila na sosednjem sedežu. »Kaj za vraga je to, saj sem zvečer zložil hlače in majico?« Še napol v spanju zagledam odgrnjeno zaveso in samo priprta sopotnikova vrata. »Pa kaj je z nama, a še vrat ne znava več zapreti?« Še preden sem do konca izgovoril, sem bil popolnoma buden. »Vlomili so nama,« kot bi me macola treščila po glavi. Pogledam po armaturi. Vse je bilo na njej, kot včeraj. Navigacija nedotaknjena, vse celo in na svojem mestu. »Fotoaparat,« sem pomislil. Tudi ta je bil tam, kjer sem ga pustil. Še enkrat sem preveril vrata. Ni bilo dvoma. Ključavnica je bila poškodovana. Torej so nama res vlomili! Zbudil sem Vlasto in skupaj sva še enkrat vse pregledala. Nič, no skoraj nič niso odnesli. K sreči nisva imela vrednejših stvari na dosegu roke. Medtem ko sva mirno spala, so mojstri svojega poklica, odprli vrata in prebrskali tisto, kar so dosegli s tal parkirišča. Če bi vstopili v Krištofa bi se morda prebudila. Nisem več prepričan v to, a očitno so se tega bali. Tako je iz predala izginil le mošnjiček z drobižem (kako bova pa sedaj plačevala parkirnine?) in moja ničvredna usnjena zapestnica, ki sem jo nosil le še zato, ker iz Kitajske še ni prišla nova. Na tleh pred Krištofom sem kasneje našel še torbico z zemljevidi. Očitno razočarani, ker ni bilo v njej denarja so jo odvrgli.

Dejstvo, da so odvrgli zemljevide me je napeljalo na to, da dobro poznajo teren in ne potrebujejo zemljevidov :-) :-) :-). Še zaradi nečesa sva imela srečo. Vlasta je doma v hladilniku pozabila hrano pripravljeno za pot. Torej hrane ni bilo in ni bilo kaj vzeti. Božanski jabolčni štrudelj, delo rok njene mame, je bil na varnem. Sva se v naslednjih nekaj dneh sama potrudila z njim. Njammm!

Pa sva dočakala tudi to! Tudi če ne bi, bi ne bila jezna. Dobro sva jo odnesla! Le tisti neprijeten občutek, da se je zgodilo ostane. A pozabiva neprijetnosti, pred nama je še toliko lepega.

Zapeljala sva se do Halleina. Sprehod po prijetnem mestecu nama je vsaj malo pregnal spomine na neljubi dogodek. Verjetno pa jih nič še dolgo ne bo moglo popolnoma izbrisati. Če bova zaradi tega bolj previdna, potem to ni niti tako slabo!

Kot sem že rekel, mestece je prikupno in ni nama bilo žal, da sva se tokrat odločila za kratek postanek v njem. Kdo ve, morda bova prihodnjič obiskala enega od muzejev ali pa šla v rudnik soli.

V enem od potopisov sem trčil v ime Bavarskega mesta Burghausen. Malce sem povprašal strica Googla in takoj ko sem videl prve fotografije sem vedel, da ga bova slej ko prej obiskala.

Ker je mesto le okroglih 50 km oddaljeno od Salzburga, sva sklenila, da je tokrat idealna priložnost za obisk. Ob Salzachu sva zapeljala proti Passau in po slikoviti, tipično Bavarski pokrajini, kmalu prispela na PZA 48.154442, 12.808032. PZA je lepo urejen, z vso oskrbo, dnevno parkiranje stane 8€. Vodo in elektriko je potrebno doplačati. Če želiš lahko dobiš tudi ključe od WC-ja in tuša, le da jih moraš iskat v turistično pisarno v mesto. Malce zakomplicirano, a možnost je. Na PZA-ju lahko ostaneš do 7 dni.

Toliko časa midva nisva imela, čeprav naju je po obisku mesta zamikalo, da bi ostala nekaj dni. Mesto, pobrateno s Ptujem, je lepo. Nad njim se bohoti bojda najdaljši grad na svetu.

Podatka nisva preverila, je pa res mogočen in razpotegnjen dobesedno čez cel grič nad starim mestnim jedrom. V okolici je veliko urejenih kolesarskih in sprehajalnih poti. Tako, da bi bilo tistih sedem dni na PZA-ju lahko premalo za vsa doživetja v okolici.

V nedeljo dopoldan sva bolj zgodaj pokosila, potem pa jo mahnila nazaj proti Salzburgu. Ob poti sva se zaustavila ob dveh znamenitostih, nedaleč od Burghausna.

Prva je bila romarska cerkev Marienberg.

Druga pa baročni samostan Raitenhaslach.

Popoldan, še dovolj zgodaj, sva prispela v Salzburg. Parkirala sva ob športnem centru 47.829743, 13.024789, blizu Salzburg arene, kjer je bil koncert.

Pa sva dočakala! Osem zvečer, polna dvorana. Po hodniku med sedeži, le streljaj od naju je na oder zakorakaj André, za njim pa cel orkester. Dvorana je oživela. Glasbeniki so s sabo prinesli toliko pozitivne energije, da bi bila arena skorajda premajhna. Pa inštrumentov niti v roke niso prijeli. Občutek, ko so zaigrali je bil nepopisen. Koža na rokah se mi je komajda uspela sproti ježiti. Orkester te enostavno ne more pustiti ravnodušnega. Od skladbe do skladbe enostavno lebdiš, kot bi bil poln nekih nedovoljenih substanc. Je to sploh mogoče? Vauuu, ne znam opisati. Sproščeno vzdušje se je stopnjevalo vse do valčka Na lepi modri Donavi, ko je nemalo obiskovalcev zaplesalo. Zvoki so me, s pomočjo vzdušja, odnesli nekam daleč. Še enkrat, tega ne znam opisati… To je treba doživeti. Kako je šele na koncertu v rodnem Maastrichtu?

Že krepko pred polovico koncerta sva bila odločena, da to ni najin zadnji obisk koncerta. »Ko prideva domov morava preveriti program za drugo leto!«

Hitro, prehitro, je bilo vsega konec. André nas je v šali podil domov, mi smo zahtevali: »Šeeee!« 

Premaknila sva nedaleč stran, na parkirišče ob Salzachsee-ju 47.836534, 13.016401. Prespala sva v miru, morda tudi zaradi »gurtne« na vratih.

Jutro je prineslo lepše vreme, kot je bilo napovedano. Dva dneva časa sva še imela. Odločila sva se, da se bova še malo potepala okoli jezer na Solnograškem. Najprej sva se ustavila v Gmundnu. Pred leti sva bila tu z motorjem, a takrat se nisva sprehodila po ulicah starega mesta. Tokrat te prilike nisva izpustila in ni nama bilo žal.

S prvimi dežnimi kapljami sva prišla nazaj na parkirišče. Ravno pravi čas. Kavica nama ni kaj dosti koristila. Utrujenost je zmagala. Legla sva in prespala ploho.

V malce neprijetnem soparnem dnevu sva nadaljevala pot ob Traunsee-ju. Vsega po malem sva doživela. Malce kapljic dežja, sonca in mavric vse okoli naju. Ustavila sva se še v Bad Ischlu. 

Ker pa naju mesto ni prepričalo, sva nadaljevala do Liezna. Prenočila sva na brezplačnem PZA-ju 47.56500, 14.23333, ob teniški dvorani. PZA razen tekoče vode nima druge oskrbe, je pa v mirnem delu, na robu mesta in tik ob kolesarski poti.

Zadnji dan sva večinoma porabila za vožnjo. Kislo vreme kaj dosti več ni dovoljevalo. Malicala sva na prelazu Hohentauern. Zaradi izkušnje pred dvema letoma, si nisem upal fotografirati. Ravno tu mi je namreč stari fotoaparat odpovedal poslušnost in pričel delati zgolj in samo črno-bele ali vijolične fotografije. Vraževerje pač!

Tako sva zaključila leto, bogato s potovanji na račun praznovanja Vlastine okrogle obletnice.Ne, ne! Potepat se nisva prenehala. Le za en dan sva morala v službo, čez dva dni pa sva bila spet v starih tirih. Ja, seveda, še en razlog sva imela za povratek domov. Poln hladilnik hrane, pripravljene za na pot. Če je nisva porabila v prvem delu, sva jo v drugem. Saj veste, kriza je, pa tudi sicer ni lepo hrane metati stran.

Tako, enodnevno službeno obveznost sva opravila, sedaj greva lahko spet uživat. Kam? Nazaj v Avstrijo, le da tokrat malo bliže, na Koroško. Obisk Globasnice in Goro Svete Heme že predolgo načrtujeva.

»Čez Ljubelj na drugo stran,« so, če se ne motim, prepevale Sestre. In sva šla: A na drugi strani so nama v glavi ves čas odzvanjali drugi verzi. Lahko bi rekla, da sva šla po sledi domoljubne pesmi.

Saj poznate tisto lepo: Rož, Podjuna, Zila  

Rož, Podjuna, Zila,
venec treh dolin,
moja domovina,
narod moj trpin.
Ti družica moja,
dom moj in moj rod,
ko bom truden boja,
bodi mi še grob.
Rož, Podjuna, Zila,
nagelj, rožmarin,
v sveti zemlji sniva,
tvoj slovenski sin. 

Najprej sva se ustavila v Globasnici. Parkirala sva se blizu gasilnega doma. Gasilci so se nedaleč stran pripravljali na tekmovanje in kasneje na obvezno veselico. Drugače pa je bila vasica prazna in opustela. Nikjer žive duše. Na krajevnem uradu, ki služi tudi kot turistična pisarna, sva se oborožila z literaturo. V teh krajih še govorijo Slovensko in moram priznati, da je lep občutek, ko domačina pozdraviš z: »Dober dan!« in ti odgovori z istimi besedami, le tisti r je malo bolj trd.

Tri četrt urni vzpon po cesti naju je pripeljal do gore Svete Heme. Lep sončen dan je bil in prav gotovo je bilo zaradi tega na gori še lepše. Sprehodila sva se do Keltskega svetišča, občudovala romarsko cerkvico in se spustila do Rozalijine jame. Skozi gozd sva se spustila nazaj v Globasnico. 

S Krištofom sva se zapeljala do Pliberka, kjer sva parkirala na tako imenovanem PZA-ju  46.591144, 14.796573. Sicer sem imel bolj občutek, da je to navadno parkirišče. Kakorkoli že, brez težav se da prenočiti. Dan je bil ravno dovolj dolg, da sva naredila krog po starem delu mesta, ki pa resda ni velik. 

Petek je bil dan, ki sva ga namenila kolesarjenju. Saj veste, da ga Vlasta ravno ne obožuje in tokrat se mu je spretno izognila. A kako? Samo malo, vse bom povedal! Iz Pliberka sva nameravala do Drave in potem ob njej do Velikovca in po drugi strani nazaj do izhodišča. Tako, okroglih 40 km.

Sedaj pa Vlastina zvijača. Peljeva se midva po lepi kolesarski stezi, preko mostu čez Dravo in naprej. Prevoziva kakšnih 10 km. Sonce je vedno močnejše in Vlasti postane vroče. Sleče si majico z dolgimi rokavi in jo pospravi v torbo. V trenutku njen obraz postane bel. »Robi, telefon sem izgubila,« še uspe izdahniti. Sledilo je mrzlično brskanje po vseh žepih torbe. Nič ni pomagalo. Telefon je bil očitno v tistem žepu, ki ni bil zapet. Nič! »Greva nazaj in preglejva prevoženo pot,« je bil edina pametna misel, ki nama je prišla na pamet. In sva šla! Nazaj do Pliberka, še enkrat do kraja kjer sva telefon pogrešila in spet nazaj do Pliberka. O telefonu ni ne duha, ne sluha. Nihče od kolesarjev, ki sva jih srečevala ni našel telefona. Midva pa tudi ne! Po dobrih dveh urah je bilo očitno, da telefona, kdorkoli ga je že našel, ne bo vrnil. Ostala nama je le še blokada številke.

Zaplet za zapletom. Najprej nisem imel telefonske številke za pomoč uporabnikom. S pomočjo od doma sem uspel priklicati operaterja. Za blokado številke je potrebna neka šifra, ki sem jo bojda določil ob sklenitvi naročnine. Pojma nimam! Pomagala bi tudi davčna številka. Vem, da jo imam, to pa je tudi vse. Hvala bogu se me je operater usmilil in zamižal na eno oko. Dovolj je bilo, da sem mu dal svoje podatke.

Izguba telefona ni konec sveta! Nekaj poti in izpolnjenih obrazcev, pa bo. Konec pa je bilo s kolesarjenjem. Nekako se nama ni več ljubilo. »Je zvita tale moja Vlasta, ane,« jaz pa še bolj. Še danes ne ve, da je ravno tako naredila 40 km. Psssst, ne ji povedat!

Če ne gre s kolesom, gre pa s Krištofom. Zapeljala sva do Velikovca. Dogodki preteklega dopoldneva so nama pokvarili lep dan. Nič se nama ni več ljubilo. Brezciljno sva se vrtela po Koroški in iskala primeren prostor za kosilo, morda še prenočevanje. Nič nama ni bilo všeč!

Ta teden pa res ni bil najin najboljši. Najprej vlom, potem telefon… Kaj naju še čaka? Morda telefonski klic? Ja, to je bilo tisto, kar sva čakala. Neznana številka z začetkom 0043…

Kljub slabemu znanju Nemščine sem razumel, da je možakar našel najin telefon in da ga bo prinesel na policijo v Pliberku. Obrnila sva in nazaj v Pliberk. Ujela sva ga ravno, ko je odhajal s policije. »A da bi vzel nagrado, ker sem našel telefon? Ni govora,« je hitel. Še na kavico ga nisva uspela zvabiti. Dovolj mu je bila skromna zahvala. Le beseda! Pa le ni ves svet pokvarjen!

Kasneje, ko sva bila sama, sem Vlasti zaupal, da imam na sumu Jozefa, da nama je on pomagal do telefona. To je še ena zgodba! Na kratko. Pred leti sva v Dolomitih našla denarnico z nekaj denarja in celim kupom kartic. Zapakirala sva jo in po pošti poslala lastniku: Jozefu iz Tirolske. Pravijo, da se dobro z dobrim vrača! Nama se je!

Bistveno boljše volje sva se odpeljala pod Peco pozdravit kralja Matjaža. Ne, ne, saj se hecam. Samo na pozno kosilo sva šla pod pravljično goro. Potem pa naprej, ali bolje rečeno nazaj proti Borovljam do jezera Ressnig. Za razliko od zadnjič je bilo tokrat prehladno, da bi se namočil. Uri primerno je bilo tudi vzdušje ob jezeru. Mirno, le redki obiskovalci. Tik pred nočjo se nama je pridružil še en avtodom. Zdelo se mi je kdo je, a sva lastnike spoznala šele naslednji dan.

Skorajda pozabila sva kako lepo je, ko te v san zaziblje in v novem jutru prebudi ptičje petje. Najbolj dejavna je bila kukavica. Ni in ni se utrudila. 

Dopoldan sva vsaj malo nadoknadila izgubljen kolesarski dan in se odpeljala do Rožeka. No skorajda do njega. Ko sva že videla prve strehe hiš se je ulilo. Zavetje sva poiskala na enem od pokritih mostov na poti, potem pa jo, spričo temnih oblakov, potegnila nazaj »domov«.  Po kosilu se je ob sosednjem avtodomu pričela zbirati vesela družba. Zadnji je bil slavljenec. Škoda, ampak obveznosti nama niso dopustile, da bi ostala v veseli družbi, pa saj bo še kdaj prilika!

»Še na mnoga leta, Andrej!«

Še eno, pravzaprav dve potovanji so za nama. Bilo je lepo, čeprav bi kakšen dogodek izpustila. A tudi tako mora biti! Konec koncev pa sva jo kljub smoli obakrat zelo dobro odnesla.

Pred nama je nov izziv. Če bo vse prav bova že čez dober teden na poti k Trolom in vikingom. Upam, da bova kakšnega našla.

V vsakem primeru pa se vam oglasiva ko se vrneva. Do takrat pa bodite dobro in dobri!

Delovni prazniki, potem pa Dolenjska in Koroška

Največji praznik Slovencev (po mojem izboru), praznik proletarcev in med njiju vpet (zame) en poseben dan, so spolzeli mimo mene. Večino teh dni sem preživel v službi. Priložnosti za potepanje ni bilo. A midva se ne dava. Če ne gre za praznike, gre pa malo kasneje. Izkoristila sva prepletanje mojih prostih in delovnih dni, Vlasta je porabila star dopust in je šlo.

Nedelja po praznikih ni bila zvesta svojemu imenu, a ob sedmih zvečer dneva še ni konec in do noči se da narediti nekaj kilometrov. Recimo iz Ljubljane do Žužemberka. Tam sva na parkirišču ob cerkvi (45.83404, 14.93594) našla primeren prostor za čakanje novega dneva. V ranem sončnem jutru sem ujel nekaj podob dežele ob Krki.

Meglice nad Krko

Sonce je vzšlo

Žužemberk

Nadaljevala sva do Dolenjski Toplic in se s prijaznim gospodarjem Bojanom domenila za prenočevanje na PZA Polje. Enkrat sem to že zapisal, a moram ponoviti. Gospod Bojan res ve kaj turist potrebuje in mu to tudi nudi. S tem ne mislim samo na urejen kamp v Toplicah in bližnji PZA, ampak tudi na dodatno ponudbo. Rade volje ti priskoči na pomoč z nasveti in namigi kako izkoristiti dneve, ki jih preživiš na Dolenjskem. Za vsakogar se kaj najde.

Dobra dva dneva sva izkoristila za polnjenje baterij. Moderno bi temu rekli, da sva bila deležna »Protistresnega programa«. Čez dan malo kolesarjenja, vzpon do Svetega Petra, zvečer kopanje, vmes pa uživanje v spokojnosti PZA-ja na robu gozda ob poslušanju ptičjega petja. 

Sv. Peter

Milina. Le kakšen dan premalo je trajalo. Tako kot vedno, kadar je lepo. Popoldan pa nazaj do Ljubljane.

Prvi del je bil tako za nama. Zvečer je bilo treba v nočno. Dan počitka doma, pa dnevna, ki se je na žalost končala prepozno za še tako kratko vandranje. Sva pa zato v soboto navsezgodaj zapeljala preko Ljubelja do Celovca.

Najprej nakupovanje v smislu popolnjevanja domačih zalog živeža. Kot v dobrih starih časih! Le da sva sedaj dodala še polnjenje rezervoarja. Včasih so Avstrijci hodili tankat k nam. Sedaj pa… Z nakupovanjem in točenjem goriva pri sosedih sva privarčevala več, kot naju je stal vikend izlet. Kam smo prišli?

Lep dan se je komaj dobro začel. Parkirala sva ob Minimundusu, pozajtrkovala, pripravila kolesa in zavrtela pedala ob Vrbskem jezeru.

Table ob poti so napovedovale, da je cesta in kolesarka pot malo pred Vrbo zaprta. V stilu Balkancev sva bila prepričana, da bova nekje že obšla zaporo. Nasmeh iz obraza nama je izginil, ko sva prišla do zapore. Cesta je bila odrezana, gradbišče pa ograjeno. Dve možnosti sta bili. Plavanje ali pa v strmo v klanec. Plavanje s kolesi – ne gre. V klanec – nerada, a druge možnosti ni. Prijetnega vrtenja pedal je bilo konec. Čeprav sem imel ta dan drugačne namene, mi je pot kmalu pričel zalivati obraz. No, saj mi ni škodilo! Vlasta je ubrala drugo taktiko. »V hribe se hodi in ne vozi,« se ji reče.

V vsaki slabi stvari je nekaj dobrega. Nenačrtovano sva videla prijetno vasico in bila deležna pogleda na Vrbsko jezero z razgledišča okroglih 200 metrov nad njim. Kaj zato, če sva malo dihala na škrge.

Sv. Krištof

Sledil je vratolomen spust do Vrbe (Veldna). Upam, da so kolegi imeli ugasnjene stacionarce? Malce sva počila in se nastavljala sončnim žarkom, potem pa nadaljevala do Otoka (Maria Wörth).

Še zadnja četrtina poti do Celovca je bila pred nama. Nič posebnega, kar bi si želela še kdaj doživeti, morda tudi zato, ker ob južni obali jezera ni kolesarske poti. Prihodnjič bova v obe smeri šla po severni strani. Le toliko bova počakala, da spet odprejo cesto.

Lani so naju Štroki navdušili z obiski jezerc ob Borovljah. A nikoli nisva »uspela« priti do njih. Tokrat sva. Najbolj nama je bilo všeč jezero Ressnig. Parkirala sva na travnatem parkirišču ob njem. Kar nekaj obiskovalcev je lovilo sončne žarke. Nekaj mladeži se je celo kopalo. »Lepo vas prosim, saj je šele začetek maja.« Z nejevero sem preveril temperaturo. V naslednjem trenutku sem se že vračal k Krištofu po kopalke. Vlaste nisem uspel prepričati, da kopanje dobro dene. Raje je počakala na pomolu.

Zvečer sva spoznala prijetno družino iz Kranja, ki je že dva dni uživala ob jezeru. Ob večernem kramljanju sva izvedela, da so pravi popotniki in da še enkrat bolj kot midva izkoriščajo avtodom. Bravo, tako se uživa!

Drava

Pozer

Karavanke

Jezero Ressnig

Nedeljsko kolesarjenje in raziskovanje okolice nama je preprečilo rahlo pršenje. Še preden sva se odpravila na vsaj krajši sprehod je pričelo resneje deževati. Ni nama kazalo drugega, kot da sva jo urezala nazaj proti domu. Na vrhu Ljubelja je sonce sramežljivo pokukalo iz oblakov in nama vzbudilo novo upanje. A še preden sva našla primeren prostor za preživljanje popoldneva se je zopet ulilo. Tako sva kosila doma.

Popoldan, ko je treskalo in nas je zasula drobna toča, sva bila zadovoljna, da sva se tokrat vrnila malo prej.

Red Bull Air Race – Rovinj 2014

Vikend poln adrenalina in naježene kože - zaradi akrobacij pilotov v zraku in hladnega vetra pri tleh.