Montafon

 

Mraz in sneg nam je to leto prizanesel. Zima se poslavlja. Prejšnja leta sva v tem času iskala tople kraje in bežala na toplo.  Tokrat sva namesto proti jugu mahnila v srce sneženih gora. Nenavadno za naju, saj Vlasta ni nikdar stala na smučeh, jaz sem svoje »sulice« prodal kakšna dva desetletja nazaj. Žiga in Sanja sta bila razlog, da sva šla v nasprotno smer od običajne, malce pa tudi Vlastina želja, da enkrat doživi pravo zimo. Za slednje sva bila kljub vsemu pozna. Sneg po dolinah je pregnalo vse bolj toplo sonce. Visoko v gorah, pa ga je bilo kljub vsemu še dovolj. Moja obljuba, da jo bom enkrat odpeljal v kraje zasute s snegom ostane.

V St. Gallenkirch v Vorarelbergu bi z lahkoto prišla v enem dnevu. V Lescah bi zapeljala na avtocesto, šla mimo Salzburga in Innsbrucka, ter tik pred Bludenzem zavila levo v dolino Montafon. Raje sva se odločila za ravno tako dolgo pot, le da je ta vodila po »navadnih« cestah, s katerih sva videla še kaj novega, ali bolje rečeno obnovila že skoraj pozabljeno.

Torkovo dopoldne sva preživela v težko pričakovanem dopustu. Vlasta v službi, jaz v postelji, utrujen od »nočnega šihta«. Popoldne pa gasaaaaa. Skozi Karavanke sva ujela odprto smer. Super! Malo avtoceste, nato pa v večernem mraku mimo Lienza do Bolzana. Prespala sva na parkirišču v severnem delu mesta (46.5133 / 11.35113). Nič posebnega, a od centra sva bila oddaljena ravno toliko, da je bila noč prijetna in mirna.

Jutro nama je prineslo prijetno vožnjo, mimo Merana in naprej skozi neskončne nasade sadnih dreves, po neprometni cesti, zaviti ravno toliko, da ni dolgčas. V stilu: » Uživava in nikamor se nama ne mudi.« Mimo neštetih gradov in samostanov sva prispela do vasice tik pred istoimenskim prelazom Resia.

Vasica leži na tromeji med Italijo, Avstrijo in Švico. Bržkone bi bila to le ena od prikupnih majhnih vasic ob cesti, če bi tu ne zgradili akumulacijskega jezera. To pa je iz nje naredilo nekaj posebnega. Krut poseg v naravo so spretno izkoristili za atrakcijo. Staro vasico so, zaradi gradnje umetnega jezu, neusmiljeno potopili, na bregu novo nastalega jezu pa zgradili novo. Da bi stara ne utonila v pozabo (malce ironičen izraz), so pustili stati zvonik stare cerkve, katerega približno polovica sedaj štrli iz vode. No, če sem bolj natančen, pozimi iz zaledenele površine jezera.

Spustila sva se v dolino, nekaj kilometrov prevozila po avtocesti, a jo kot prava Gorenjca zapustila tik pred Arlberškim predorom. Po strmi cesti sva se povzpela na 1.793 m visok prelaz. Cesta je bila kopna in suha, okoli naju pa prava zima…

V St. Gallenkirch sva prispela ravno pravi čas. Parkirala sva pri spodnji postaji gondol (47.02176 / 9.96500), ki vozita na severno in južno pobočje visokih gora. Prenočevanje na parkirišču ni dovoljeno, a z malo domišljije se da blizu njega najti primeren prostor.

Žiga in Sanja sta nama prišla naproti. Prijetno snidenje, po dobrih štirih mesecih. Spretno sem prikril rosno oko. Vsaj upam tako! Koga sta se bolj razveselila? Naju, domačih ajdovih žgancev, ki sva jih prinesla s sabo za večerjo, ali česa popolnoma drugega? Komu mar! Sledili so trenutki, ure in dnevi za katere je vredno živeti…

Tamlada2 sta se izkazala kot izvrstna gostitelja. Razkazala in peljala sta naju na »oba hriba« nad dolino. Prvi dan nam je na žalost malce zagodlo vreme. Zasneženi vrhovi gora nad Grasjochom so se nam skrili v oblake. Podobe neskončnih sneženih vrhov pa so bile kljub temu nepozabne.

Popoldan smo se zapeljali v bližnji Bludenz, se sprehodili po miniaturnem mestecu, obiskali tovarniško prodajalno Milke, nato pa je ženski del zapadel pod vpliv ne prehude nakupovalne mrzlice, z Žigom pa sva medtem preverila tehnično ponudbo trgovin in se predvsem predala moški debati.

Nov dan je prinesel popolnoma drugačno podobo smučarske doline. Z gondolo smo se povzpeli na 2.105 m visoko smučišče Valisera. Nebo brez oblačka, prijetno pomladansko sonce…

Takih, kot smo bili mi (beri pešcev) ni bilo veliko, zato pa toliko več smučarjev. Bojda se jih v »normalnem« dnevu nabere dobrih 10.000, konec tedna pa tudi dvakrat toliko. Marsikateremu žičničarju ali gostincu pri nas, se ob takem podatku verjetno pocedijo sline. A pustimo to. Nam so se pocedile le ob okusni golaževi juhi in prijetno ohlajeni, s peno okrašeni pijači.

Minister za zdravje opozarja: "Prekomerno uživanje alkohola škoduje zdravju!"

Dopoldne je pobegnilo s popoldnevom in večer je zamenjala noč. Zakaj vse lepo tako hitro mine? Jutranje slovo je minilo v tolažbi, da se bomo kmalu spet videli…

Pot domov je bila podobna vremenu, ki naju je spremljalo. Malo dežja, nekaj snežink, predvsem pa pusto in brez doživetij o katerih bi bilo vredno pisati. Želela sva se vračati po isti poti, po kateri sva prišla. A v tako pustem vremenu ni bilo vredno. Do Innsbrucka sva brzela po avtocesti, nato pa po lokalnih preko Brenerja, skozi Vipiteno do Lienza, kjer sva prespala ob športnih igriščih (46.2949 / 12.81274). V nedeljo, zgodaj popoldan pa sva bila doma.

Predvsem pa zase, pa tudi za vas so uživali: Sanja, Žiga, Vlasta in Robert.

 

 

Ptuj

Stari starši so daleč nazaj, iz okolice starega mesta ob Dravi, prišli na Gorenjsko. Kljub temu me nanj (na žalost) ne veže kaj več kot le to, da je eno od lepih mest, kamor se je prijetno vračati. 

Pred manj kot tednom so tod kurenti preganjali zimo. Uspešno!? Toplo sonce je prijetno ogrelo zadnji februarski vikend. Kljub temu je tokrat Krištof ostal doma. Za spremembo sva si privoščila hotelsko razkošje. Saj si ga ne bi, če bi ne dobila posebne ponudbe. Nekakšen kupon zvestobe. Kdo ve, s čim sva si ga zaslužila? 

Če sem iskren, bi mi bilo ljubše, če bi bil vikend tak, kot sva ga vajena - na parih kvadratih v Krištofu. 

Saj ne, da Grand hotel Primus ni dober. Popolnoma prijeten hotel je, s solidno ponudbo! Za kaj več bo pa potrebno še marsikaj spremeniti. "Grand" mu vsekakor ne pritiče. 

A pustimo to, raje se vrnimo k Ptuju. O njem je bilo že toliko povedanega. Kaj naj napišem? Lažje mi je dodati nekaj podob, ki so nama polepšale petkovo pozno popoldne.

Midva pa toplice! To je ena posebna zgodba. V soboto sva se namesto namakanja raje odločila za sprehod okoli Ptujskega jezera. Prijetno toplo je bilo. Le tisto odprtino, skozi katero je prihajal veter bi nekdo lahko zaprl. Potem bi bilo že kičasto! 

V Markovcih sva potrdila teorijo, da se dober kapučin pije na Primorskem. Na Štajerskem pač vino ali špricer :-)

 

Vrnila sva se v Ptuj, malce zakrožila po njem,

 ... srečala čisto pravega kavboja (vsaj tako nama je zatrdil)...

... nato pa se, že kar malce utrujena, skozi mestni park vrnila nazaj v hotel.

"Midva pa toplice," sem prej napisal. Po tem "sprehodu" nama je kopel med mehurčki dobro dela ;-).

Na glavo obrnjen vikend

Najini vikendi že dolgo niso več takšni, kot sva jih bila vajena. Sploh prosti so vse preveč redki...

A midva se ne dava! Zvrhana košara prilagajanja - pa gre. Petek zamenja soboto, sobota nedeljo, nedeljsko dopoldne, pred nočnim "šihtom" izkoristiva do zanje minute... 

Kam? Nekam na toplo! Pa ne predaleč, najbolje kar na Slovensko obalo. 

A včasih, tako kot tokrat, niti to ne pomaga. Tik pred odhodom se je prosta sobota spremenila v delovno in vikend je bil razbit na vsega en prost dan in obrnjen na glavo. Grrrrrr. 

Optimizem me je zapustil. Vlasta pa je prevzela vajeti v roke: "Greva! Pa če tudi le za dan." Staknila sva glavi, preračunavala in kombinirala in na koncu vse skupaj speljala v pravo smer.   

Obalo sva zamenjala s severno Primorsko. V Gorici Vlasta ni bila od takrat, ko smo kavbojke kupovali v Italiji. Jaz pa praktično še nikoli, če izpustim vožnjo skozi in ob njej.

Od opevanega mesteca sva pričakovala več. Morda preveč. Kdo ve, je bilo krivo zaspano pozno januarsko vzdušje, ali pa Gorica ni več to kar je bila. Morda bova odgovor našla kdaj drugič.  

V soboto sva se morala vrniti v Ljubljano. Točno opoldan sem bil že v službi. Le za nekaj ur, pa vendarle toliko, da se nisem mogel pridružiti Vlasti med pohajkovanjem po stari Ljubljani. No, vsaj ona je uživala!

Po hribih lani nisva kaj dosti vandrala, Obljubila sva si, da bova letos bolj pridna in za začetek sva začela v (za naju) novih krajih. 

Zapeljala sva proti Polhovem Gradcu in Krištofa pustila na parkirišču v Dvoru. Megla nama je skrila vrh Grmade in skorajda prepričana sva že bila, da se je v teh dneh vse zarotilo proti nama. 

A se ni! Megla nama je res skrila pogled na hribe in kasneje iz njih doline pod njimi. Zato pa naju je narava v svoji igri nagradila s čudovitimi podobami.  

Hvaležna sva zanje!

Bržkone je bil začetek delovnega tedna prav zaradi njih lažji...