Montafon

 

Mraz in sneg nam je to leto prizanesel. Zima se poslavlja. Prejšnja leta sva v tem času iskala tople kraje in bežala na toplo.  Tokrat sva namesto proti jugu mahnila v srce sneženih gora. Nenavadno za naju, saj Vlasta ni nikdar stala na smučeh, jaz sem svoje »sulice« prodal kakšna dva desetletja nazaj. Žiga in Sanja sta bila razlog, da sva šla v nasprotno smer od običajne, malce pa tudi Vlastina želja, da enkrat doživi pravo zimo. Za slednje sva bila kljub vsemu pozna. Sneg po dolinah je pregnalo vse bolj toplo sonce. Visoko v gorah, pa ga je bilo kljub vsemu še dovolj. Moja obljuba, da jo bom enkrat odpeljal v kraje zasute s snegom ostane.

V St. Gallenkirch v Vorarelbergu bi z lahkoto prišla v enem dnevu. V Lescah bi zapeljala na avtocesto, šla mimo Salzburga in Innsbrucka, ter tik pred Bludenzem zavila levo v dolino Montafon. Raje sva se odločila za ravno tako dolgo pot, le da je ta vodila po »navadnih« cestah, s katerih sva videla še kaj novega, ali bolje rečeno obnovila že skoraj pozabljeno.

Torkovo dopoldne sva preživela v težko pričakovanem dopustu. Vlasta v službi, jaz v postelji, utrujen od »nočnega šihta«. Popoldne pa gasaaaaa. Skozi Karavanke sva ujela odprto smer. Super! Malo avtoceste, nato pa v večernem mraku mimo Lienza do Bolzana. Prespala sva na parkirišču v severnem delu mesta (46.5133 / 11.35113). Nič posebnega, a od centra sva bila oddaljena ravno toliko, da je bila noč prijetna in mirna.

Jutro nama je prineslo prijetno vožnjo, mimo Merana in naprej skozi neskončne nasade sadnih dreves, po neprometni cesti, zaviti ravno toliko, da ni dolgčas. V stilu: » Uživava in nikamor se nama ne mudi.« Mimo neštetih gradov in samostanov sva prispela do vasice tik pred istoimenskim prelazom Resia.

Vasica leži na tromeji med Italijo, Avstrijo in Švico. Bržkone bi bila to le ena od prikupnih majhnih vasic ob cesti, če bi tu ne zgradili akumulacijskega jezera. To pa je iz nje naredilo nekaj posebnega. Krut poseg v naravo so spretno izkoristili za atrakcijo. Staro vasico so, zaradi gradnje umetnega jezu, neusmiljeno potopili, na bregu novo nastalega jezu pa zgradili novo. Da bi stara ne utonila v pozabo (malce ironičen izraz), so pustili stati zvonik stare cerkve, katerega približno polovica sedaj štrli iz vode. No, če sem bolj natančen, pozimi iz zaledenele površine jezera.

Spustila sva se v dolino, nekaj kilometrov prevozila po avtocesti, a jo kot prava Gorenjca zapustila tik pred Arlberškim predorom. Po strmi cesti sva se povzpela na 1.793 m visok prelaz. Cesta je bila kopna in suha, okoli naju pa prava zima…

V St. Gallenkirch sva prispela ravno pravi čas. Parkirala sva pri spodnji postaji gondol (47.02176 / 9.96500), ki vozita na severno in južno pobočje visokih gora. Prenočevanje na parkirišču ni dovoljeno, a z malo domišljije se da blizu njega najti primeren prostor.

Žiga in Sanja sta nama prišla naproti. Prijetno snidenje, po dobrih štirih mesecih. Spretno sem prikril rosno oko. Vsaj upam tako! Koga sta se bolj razveselila? Naju, domačih ajdovih žgancev, ki sva jih prinesla s sabo za večerjo, ali česa popolnoma drugega? Komu mar! Sledili so trenutki, ure in dnevi za katere je vredno živeti…

Tamlada2 sta se izkazala kot izvrstna gostitelja. Razkazala in peljala sta naju na »oba hriba« nad dolino. Prvi dan nam je na žalost malce zagodlo vreme. Zasneženi vrhovi gora nad Grasjochom so se nam skrili v oblake. Podobe neskončnih sneženih vrhov pa so bile kljub temu nepozabne.

Popoldan smo se zapeljali v bližnji Bludenz, se sprehodili po miniaturnem mestecu, obiskali tovarniško prodajalno Milke, nato pa je ženski del zapadel pod vpliv ne prehude nakupovalne mrzlice, z Žigom pa sva medtem preverila tehnično ponudbo trgovin in se predvsem predala moški debati.

Nov dan je prinesel popolnoma drugačno podobo smučarske doline. Z gondolo smo se povzpeli na 2.105 m visoko smučišče Valisera. Nebo brez oblačka, prijetno pomladansko sonce…

Takih, kot smo bili mi (beri pešcev) ni bilo veliko, zato pa toliko več smučarjev. Bojda se jih v »normalnem« dnevu nabere dobrih 10.000, konec tedna pa tudi dvakrat toliko. Marsikateremu žičničarju ali gostincu pri nas, se ob takem podatku verjetno pocedijo sline. A pustimo to. Nam so se pocedile le ob okusni golaževi juhi in prijetno ohlajeni, s peno okrašeni pijači.

Minister za zdravje opozarja: "Prekomerno uživanje alkohola škoduje zdravju!"

Dopoldne je pobegnilo s popoldnevom in večer je zamenjala noč. Zakaj vse lepo tako hitro mine? Jutranje slovo je minilo v tolažbi, da se bomo kmalu spet videli…

Pot domov je bila podobna vremenu, ki naju je spremljalo. Malo dežja, nekaj snežink, predvsem pa pusto in brez doživetij o katerih bi bilo vredno pisati. Želela sva se vračati po isti poti, po kateri sva prišla. A v tako pustem vremenu ni bilo vredno. Do Innsbrucka sva brzela po avtocesti, nato pa po lokalnih preko Brenerja, skozi Vipiteno do Lienza, kjer sva prespala ob športnih igriščih (46.2949 / 12.81274). V nedeljo, zgodaj popoldan pa sva bila doma.

Predvsem pa zase, pa tudi za vas so uživali: Sanja, Žiga, Vlasta in Robert.