Altmühltal

 

Vodne poti, velike in male, so naju vedno privlačile. Ne vem zakaj? So nama pač zanimive. Altmühltal je bil na spisku "dobro bi bilo videti" že več let. Pa je vedno zmanjkalo časa, vrinil se je kakšen drug kraj... Sedaj je za nama. Prijetno doživetje, ki pa ni prišlo na seznam "morava ponoviti". 

Tokrat se po dolgem času nisva potepala sama. Z nama sta šla še Majda in Jože. V sobotnem jutru smo, kot imam navado reči, zapeljali proti vetru. Kolone proti morju, mi pa preko Salzburške na Bavarsko morje. V vasicah, malce oddaljenih od Chiemseeja smo iskali dvorišče za naše hiše. Kriza! Potepuhov s podobnimi željami je bilo ohoho. Povsod napisi "belegt". V ogenj smo poslali našo pogajalko Majdo. Na polno zasedenem PZA-ju na kmetiji nam je izprosila prostor. Na tlakovanem delu je bilo kakih petdeset kamperjev, mi pa smo se stisnili med gospodarsko poslopje in kurnik. Ampak na koncu smo ugotovili, da imamo najboljši prostor.

V nedeljo smo naredili prve kilometre s kolesi. Ko smo že ravno pri prvih kilometrih. Najbolj prve je naredila Vlasta, vsa navdušena nad (po sveži barvi dišečem) Scottom. "Robi, ti kar jej makarone, jaz bom pa raje baterijo napolnila!"

Zapodili smo se okoli Chiemseeja in naredili še ovinek do Seeona. Vse skupaj preko 80 kilometrov, ki smo jih raztegnili čez cel dan.

Kolesarka pot je večinoma speljana ob obali jezera in skozi mesta ob njem. Deloma asfaltirana in deloma makadamska, nekako pol - pol. Vožnja po njej je prijetno doživetje, le deževje v zadnjem tednu jim jo je zagodlo. Jezero je ponekod tako naraslo, da je bila poplavljena. Proti naravi pač ne moremo nič. Od tako pedantne nacije, kot so Nemci, bi pa pričakoval, da bi zaprli tiste dele steze, kjer z zobniki in pedali čofotaš po vodi. Ali pa uvedli trajektne linije :-)

Odšteli smo tistih nekaj evrov za dva dni PZA-ja in prišteli še nekaj drobiža za porabljeno elektriko, potem pa naprej... Morda je prav tu prostor za nekaj vrstic okoli PZA-jev. Praviloma so bili lepo urejeni (na pol kampi), če se prav spomnim so bili na vseh WC-ji, na večini pa še tuši. Cena? Od 8-12€. Pa še dodaten € za poln rezervoar vode ali 2 KW elektrike. Ta sistem mi je všeč. Če rabiš daš, če ne rabiš, potem pač ne.

Nadaljevali smo do Wertheima. Malce iz poti, ampak če smo že tako visoko, zakaj bi ne šli pokukat v eno od največjih trgovin z avtodomi. Bojda je velika 28.000 kvadratov. Morda pa najdemo kaj za nas. Če že ne nove hiške pa vsaj kakšno žlico ali krožnik. 

Kako se že reče po nemško? Malo morgen? Nič ni bilo! Ne morgen, še manj pa danes. Trgovina je očitno tik pred (ali pa že po) razsulu. Od vseh kvadratov jih je ostalo nekaj sto. Na njih stoji nekaj Hymerjev, na zunanjem parkirišču pa par ostalih znamk. Kamping opreme niti za vzorec... Včeraj sem na internetu malo pobrskal in našel intervju z lastnikom, ki je bolj ali manj prodajal meglo o nekakšnem prestrukturiranju in reorganizaciji. Bolj ali manj v stilu naših "podjetnikov". Naj mi izjeme ne zamerijo. Očitno so najlepši časi te trgovine mimo.

Z dolgim nosom in brez nove opreme, zato pa s polno denarnico, smo obrnili nazaj in iskali prenočišče. Tako je naneslo, da smo zvečer prišli do Rothenburga. Če smo ob Chiemseeju komajda našli prostor, ga je bilo tu več kot dovolj. Tako praznega Rothenburga še nisva doživela. Zaprte trgovine, lokali, ljudi le za vzorec. Če bi nama nekdo to govoril decembra lani, ko sva se komajda prebijala po polnih ulicah, bi ga proglasila za norca.

Zjutraj smo zapeljali v Altmühltal. Da bi celo dolino prevozili s kolesom nam pač ni kazalo. Časa, tako kot vedno, ni bilo dovolj. Vseeno smo nanizali nekaj biserov. Malo po dveh in malo po štirih kolesih. Tako kot sem že napisal - lepo, a ne toliko da dol padeš.

Za začetek smo se ustavili v Gunzenhausnu...

... drug dan nadaljevali mimo Papenheima in nenavadne cerkve...

... do Eichstätta in nazaj.

Potem pa zopet po štirih mimo najdaljšega lesenega mostu na svetu v bližini Essinga...

... do Kelheima.

Nov dan smo kombinirali z vožnjo z ladjo preko zapornic...

... pod budnim očesom kamnitih obrazov...

... že znanim mostom...

... in gradom Prunn na visoki skali...

... mimo manj znanih vasic...

...do Riedenburga. Tu je kapitan rekel, da naprej pač ne gre. No, pa ne. Bomo šli pa s kolesi nazaj. Kapitanu in ladji smo dali malo prednosti in v miru pofirbcali po Reidenburgu. Potem pa gasaaaa nazaj v Kelheim.

Ladja je bila počasnejša od nas... 

...pa še na zapornicah je morala počakati... 

...da je lahko nadaljevala.

Tik pred nevihto smo se povzpeli še do Befreiungshalle (dvorane osvoboditve) nad Kelheimom.

Pri Kelheimu se konča Althmültal, od našega dopusta pa tudi ni več ostalo kaj dosti. Le še pot domov. Mar res? Neeeee, saj je šele sobota. Ravno dovolj časa nam je še ostalo za

potepanje po Burghausnu.

Na dvorišču, po hribu razpotegnjenega gradu, smo ujeli predstavo o srednjeveškem življenju.

To pa je bilo na žalost tudi vse. Skozi sicer zanimivo mesto smo se spustili po strmi poti, nato pa spet bežali pred nevihto (in to dobesedno) . Toliko kolikor smo se spustili od gradu do mesta, toliko smo se morali povzpeti do PZA-ja. Sivo-črni oblaki pa vedno bližje in vedno bolj črni. Ampak smo uspeli! Tako kot že 2x prej na tem potepu. Vrnili smo se suhi. No ja, od dežja nismo bili mokri.

Zgodba iz Kelheima se je ponovila. Dež je ponehal z večerom, ko nam je volja za kakšne nove podvige že pošla. Pa drugič...

Sedaj nam je pa res ostala le še pot domov. Midva sva bila bolj v stiski s časom in sva šla direkt, Majda in Jože pa bolj počasi in naokoli.

Podčetrtek in Posočje

Letošnji dopust je tako kot pri večini minil malce drugače, pa zato nič manj prijetno, predvsem pa bližje domu. Nastopajoči smo bili isti, kot zadnja leta, le kulise smo zamenjali. Te bi bržkone tako ali tako.

Če se le da poskrbiva, da se skoraj najmlajšemu v družini dogaja. Dobri obeti so bili bazeni in vse kar sodi zraven. Po ocenah sodeč soliden kamp, okolica kjer se da doživeti kaj novega...

Dober teden po koncu dopusta lahko rečeva, da je bila izbira dobra. Kamp je res dober, bazeni tudi, le z Jakom sva že prvi dan spravila na noge reševalce iz vode. Na naj - naj tobogane naju niso spustili. Jaku sem naredil nekakšno irokezo in ga prepričal, da je stopil na prste. Ampak rdeča črta na količku je bila še vedno visoko nad najbolj štrlečimi lasmi 😢 No, pa ne! Bova drugo leto spet poskusila. Še kakšno neumnost sva naredila. Saj nisva midva kriva, če se ne smeš po toboganu spustiti v ribo, pa če ne smeš.... Saj pravim poskrbela sva za povišan utrip reševalcev. Obljubim, da bova drugič bolj pridna.

Posestvo z čredo divjadi, kaj več si otrok s prirojenim čutom za živali lahko želi?

Verjetno razen tega, da jih vidi le še to, da jih nahrani.

Še za eno dodatno rekreacijo je poskrbel ta naš nadobudnež.

"Koleščka stran!" A naj se kregava z njim?

Ko sem imel jezik do tal, sem šel po fotoaparat.

"Vlasta, ti si na vrsti!"

Ja no, če pa noče fotografirat...

"Jupiiii, že znam!"

Ampak tam okrog je toliko kolesarskih poti, če pa do kam niso speljane je pa dovolj cest, ki jih tudi lokalci bolj malo uporabljajo, da bi bil greh če tudi sam nebi naredil kakšnega kilometra. In sem jih! Med grički in preko njih. Malce gor, malce dol, v glavnem pa nenaporno naravnost.

Jaka je malo posmrkal, tako da v vodo nismo več hodili in tudi proti domu smo šli dan prej, kot smo si zamislili. Ne, ne, domov pa ne. Že nekaj časa sva obljubljala, da si bomo privoščili drugačno Ljubljano. Pred priznano gostilno smo parkirali, pokosili in prespali. Kosilo je bilo dobro. Za malce pokvarjeno vzdušje so poskrbele face, ki jih dnevno gledam v službi. A so morali ravno ta dan sestankovat in nastopat?

Zjutraj smo si ogledali Ljubljano iz žabje perspektive. Zanimivo!

Prvi del je bil za nami. Čez vikend je nadobudnež preživel z eno generacijo mlajšo popupacijo od naju.

V ponedeljek pa spet na pot. Iz vzhoda domov nato pa na zahod, bi lahko rekli. Dolina Soče nam je bila lani všeč. Letos smo se zapeljali le nekaj deset kilometrov nižje ob njej. Prijeten kamp, označen ravno tako s štirimi zvezdicami. No ja, prijeten in urejen, pa vendarle ne vem s pomočjo kakšne matematike je okategoriziran enako kot prejšnji. Težko bi rekel da sta enake kvalitete. Da se razumemo, dober, a ne primerljiv. Kako se po kampih delijo zvezdice nama je še danes skrivnost?

Pa kaj bi to. Bistvo je, da smo se imeli lepo. Bazene smo zamenjali za sprehode in raziskovanje s 1. svetovno vojno zaznamovanih krajev.

Popoldan sem si privoščil solo izlet do Tolmina. Kaj me je nazaj grede pognalo v smeri Vrsna ne vem. Pregovor pravi: "Mladost je norost..." samo pri meni mladosti ni več. A potem to pomeni, da je dvojna porcija norosti? Klanec se je sprva zložno vzpenjal, potem pa je izgubil potrpljenje. Ko sem že močno upal na to, da bo popustil, se je še bolj postavil pokonci. Kriza! Še dobro da ni bilo prevroče, le dobrih 30. "Naj obrnem? Ni govora! Saj za ovinkom pa bo..." in je bilo - še bolj strmo. Tale fotka je dokaz da nisem obupal, čeprav sem bil blizu.

Dan prezgoden dež nas je pognal naprej ob Soči in nato v smeri doma, do Ajdovščine. Če bi prej vedeli za travnat kamp s senco pod borovci... Malo kopanja v bazenu, tekanja za žogo, utrjevanja kolesarjenja brez kolesc po travi in kamenju in dnevi so prehitro minili. Aja, na še eno zabavo sem pozabil. Medtem ko sem se vzpenjal na Predmejo in nazaj grede bežal pred ploho, ki ji itak nisem uspel ubežati, sta Jaka in Vlasta zbrala storže po kampu in pripravila strelivo za popoldansko obmetavanje deda z njimi. Mislim, sklenila sta pakt proti nesrečniku...

Za letošnje skupno poletje je bilo to - to. Morda pa jeseni ujamemo še kakšen vikend?

Jaka se je že pripravljal na nove dogodivščine z mami in atijem. Midva pa sva izkoristila zadnje dneve pred kruto realnostjo za skok v Furlanijo, kjer sva v prijetni družbi preživela kolesarsko sprehajalni vikend.

Saj vem, dolgočasen sem že, a ne morem, da ne bi. PZA pri sosedih, ki je na ravni prenekaterega kampa pri nas stane polovico manj kot večina naših PZA-jev. Pa sem že mislil, da se je v naši ljubi domovini kaj premaknilo v pravo smer. To sem še naiven!