Caorle, Marano Lagunare, Marija Julia in tam okrog

Od velike noči naprej sva kakšen dan ali vikend že ujela, za bolj resno potepanje pa sva morala počakati, da so minili prvomajski prazniki. Dolgo, kaj dolgo, predolgo…

Med tem se nama je kar dogajalo. Leta prihajajo, zdravje naju je malce zapustilo. A kaj bi to, bolj ali manj sva vse spravila v stare tire. Zato ne bom godrnjal! Raje vam zaupam kaj lepega. Dober mesec nazaj sva postala babica in dedek.

Če spremljate ta blog, potem že veste, da smo mal nora familija. Vlasta je sina Robija rodila na svoj rojstni dan, poročila sva se na moj rojstni dan in ker Tina ni želela odstopat od družinskih navad, je Jaka rodila na svoj rojstni dan.

Če ste se zgubili, zadnji odstavek preberite še enkrat!

No tako! Družina raste, težave sva zapodila od doma, ostalo nam je uživanje… 

Začetek leta sva imela drugačne plane. Z Marijo in Andrejem naj bi se zapeljali proti jugu Italije, pa se nama na žalost ni izšlo. Lahko bi rekla, da sva prve dni v maju šla na tolažilno pomladansko popotovanje, ki pa je bilo kljub temu več kot le to. Zadnji dan praznikov, ko se je večina vračala domov, sva šla midva v drugo smer. Če sem malce zloben: » Kako dober občutek.« 

Enkrat za spremembo sva od doma krenila dopoldan in se ležerno pripeljala v Caorle.

Kaj naj zapišem o Caorlah? Mestece se nama že od nekdaj zdi prikupno in prav neverjetno je, da ga nisva obiskala več kot dve leti. Kaj je tisto, kar naju je prepričalo? So to pisane, živo barvne hiše…

… okna in polkna na njih…

 

…stare ribiške in malo bolj moderne barkače…

  … morda pa večerna spokojnost, dokler še ne prihrumijo trume turistov.

Caorle so naju tokrat privabile tudi zaradi kolesarjenja. Kar nekaj stez in malo prometnih cest jih obkroža. In kar se zdi pomembno (še posebej Vlasti) ni kakšnih hudih vzponov in vratolomnih spustov.

In sva šla. Prvi dan do Lida di Jesola in nazaj. Lepo počasi, da počije duša, utrip pa naraste, le kadar oko ozre kaj všečnega.

A ker nikoli ni tako, kot si zamisliš, je prijetno vrtenje pedal prekinilo ritmično pokanje. Menjavo pedal sem že nekaj časa premikal na tisti »pravi čas«. Očitno je prišel, ne glede na neprimernost lokacije. V Caorlah sva našla kolesarsko trgovino in servis. Nova pedala kolesu lepo pristojijo! Krasno. Razen če ne! Lepa že lepa, pa tudi dobra, a pokanja niso odpravila.

Tako nama je tudi drug dan, med sicer prijetnem bicikliranju ob Livenzi, najedalo že znano pokanje in hreščanje. »Če niso pedala je pa kakšen ležaj ali gonilka,« sem razočaran ugotavljal. Očitno je v naši druščini tako. Če ni kaj narobe z avtom, je pa s kolesom…

Spet sva šla do strička na servis. Italijansko znam par besed, nemško pa kakšno več. Kako naj stričku, ki sicer obvlada italijanščino, za nemščino sem pa zanj profesor, razložim kaj je narobe. Ko odpove mahanje rok in drugo oponašanje zvokov, nastopi testna vožnja.  Stric mi je, spet na roke, razložil tisto kar sem že pričakoval. Ležaj in gonilka. Več bo vedel, ko bo pogledal v drobovje. Samo ne bo šlo na hitro. »Domani alle undici,« mi je zatrdil.

In za Caorle sva si vzela še dodaten dan. No ja, če bi obtičala kje drugje bi si morda premislila in kolo pospravila na prtljažnik. Tako pa…

Stric nama je kolo popravil, tako kot je obljubil. Glede na njegova leta je bilo očitno, da je že v penziji, glede na ceno pa, da dela za hobi. Stisk roke in prisrčen: »Ciao,« v naslednjem trenutku pa je že centriral zadnje kolo davno odsluženega bicikla...

Portogruaro sva do sedaj poznala bolj po nakupovalnem centru, kot po čem drugem. Čas je že bil, da si ogledava tudi stari del mesta. Ja, kar prijetno mesto, morava priznati. 

Po glavnih ulicah so bile postavljene stojnice z vsem in še čem za povrh. Naletela sva na semanji dan. Prikrajšana sva bila za kakšno mestno zanimivost in lepo fotko, doživela pa sva pravi sejemski vrvež. Nekaj dobiš, nekaj izgubiš…

Popoldan sva se zapeljala še malce v notranjost do Cordovada. Brošura, ki sva jo našla v eni od turističnih pisarn je obljubljala lepo vasico z graščino. A sva bila bolj kot ne razočarana. Graščina kot graščina, vasica pa nič posebnega. Tudi lepše sva že videla. Parkirišče ob igrišču pa je bilo primerno za pozno kosilo. Pa vendarle nisva prišla le na uro gledat.

Iz celine nazaj do morja. S kanali prepreden Marano Lagunare je vse kaj drugega kot Cordovaro. Majhen trg z vsem, kar pritiče starim ribiškim mestom, okoli njega pa stisnjene ulice, z nešteto zanimivimi motivi.

 O, tu bi pa lahko ostala še kak dan, uživala v večernem soncu in spokojnem miru…

… med ribiči… 

… redkimi turisti, ki se z gliserji pripeljejo iz bližnjega Lignana… 

… in tihotapskimi mačkami.

Nič drugače ni bilo kot je vedno. Kadar je lepo, čas kar spolzi mimo naju. Dobršen del potepanja je bil za nama, le vikend je še ostal. Premaknila sva se v Marino Julio, kjer sva še enkrat preizkusila bicikle. Raziskovala sva nasipe ob obali in Monfalcone.

Zvečer sta se nama pridružila Marija in Andrej.

Lep dan je bil pred nami. Kot bi ga narisal. Andrej in Marija sta pripravila ribiški piknik. Skoraj vse je teklo po načrtu. Jutranje kolesarjenje in nakup rib na tržnici se je za ženski del končalo po kavici. Marijino kolo je spustilo dušo in strašansko razočarani boljši polovici sta bili prikrajšani za kolesarjenje.

Kot je Andrej že dokazal je pravi mojster za žar. Okusno je vse, kar pripravi, naj bo meso, ribe ali palačinke. Ob žaru se je pregrel tudi sam, tako da se je shladil v morju. Zagotavljal nam je, da je voda ravno pravšnja. A užival je le on, ostali nismo zbrali dovolj poguma.

Ribje pojedine si nismo privoščili le mi. Galeb je ponosno razkazoval svoj plen. Le tega nismo mogli ugotoviti, ali je bil sam tako uspešen, ali se ga je morda usmilil kateri od ribičev.

Marija in Andrej sta morala nazaj že zvečer, midva pa sva si privoščila še eno spanje ob šumenju morja…

Velikonočno kolesarjenje na obali

Čeprav letos malce zgodnja, je velika noč prebudila naravo. Vse je ozelenelo in zaživelo.

Topli dnevi so bili kot nalašč za prvi letošnji kolesarski izlet. 

S kraškega roba sva se spustila do Dekanov, s štirih presedla na dve kolesi in zapeljala po Parenzani.

Nisva midva krivca, da je bil sod prazen, on pa ne razlog, da sva že pred Strunjanom obrnila nazaj proti Dekanom. Za prvič sva imela dovolj. 

Skozi Milje in Trst, kot se je le dalo blizu morja, sva zapeljala do Julie in ravno še ujela zadnje sončne žarke.

Zjutraj spet na kolo. Prvi metri so bili malce boleči. Najini sedali (po domače - riti) še nista bili popolnoma sinhronizirani (po domače – utrjeni) z nosilci sedal (po domače – sedežema koles). A po nekaj minutah je bilo že bolje. Po neprometni cesti sva se zapeljala do mostu čez Sočo in potem ob njej do naravnega rezervata na otoku Cona.

Naredila sva kakšen kilometer manj kot prejšnji dan, nato pa s Krištofom nadaljevala po Goriškem. Po ozkih cestah skozi Cormons, Corno di Rosazzo in Oleis sva uživala v podobah gričkov poraščenih z vinogradi, med njimi pa posejanimi hišami, cerkvami, samostani… V beležko sem zapisal: »Obvezno se vrnita jeseni! To bo raj za fotografiranje.«

Dan nama je tekel, kot prepeva Iztok: »Nikdar v življenju ne hitet, bohvari, pogrešnost prou vse, kar je lepga, pokvari, lepe reči morš guštirat na lahno...«

Odločila sva se, da bova dan zaključila v Čedadu. A bolj ko sva se mu približevala, bolj so bila parkirišča polna avtodomov. Malce sem že razmišljal o rezervnem planu, za katerega v tistem trenutku še nisem popolnoma vedel kakšen je. PZA, kot sem se bal, poln! A včasih imava tudi malce sreče. Medtem, ko sem obračal, so Vlasti padli v oko trije odhajajoči avtodomovi. Minutka ali dve čakanja in nastale so nove težave. Prostora je bilo kar naenkrat preveč. A to je bila rešljiva uganka!

Kaj naj napišem o Čedadu?  Tolikokrat že viden, tolikokrat že doživet, pa vedno ponudi kaj novega, lepega in nenavadnega…

Po vremenski napovedi sodeč, naj bi bil ponedeljek najmanj prijeten. Pa se je izneveril. Pozitivno! V stilu prejšnjega dne sva tavala po Furlaniji in zgodnje popoldne preživela pri severnih sosedih, ob Baškem jezeru. Pred nama je bil še povratek domov.

Če sem začel s prebujanjem narave, naj z njim še zaključim.

Ne, ne! Ne morem še  zaključiti, dokler vam ne zaupam v kakšni skušnjavi sem bil ob pripravljanju tega bloga. Da se razumemo - uživam v fotografiranju, vedno in povsod. Toda fotografiranje velikonočnih dobrot je bil pravi izziv. V rokah fotoaparat, pred mano pehtranova potica in pirhi, polna usta slin… Nisem zdržal, kar zgodilo se je…

Saj se ne opazi preveč, mar ne?