Barcolana

Med malce skrajšanim vikendom sva bila razpeta med Ikeo in Barcolano. Kje je bilo bolje? V Ikei sva srečala prijatelje, na Barcolani sva bila s prijatelji. V Ikeji sva našla iskano, na Barkolani doživela željeno. Se morava res odločit? Neeee! Bil je lep vikend! 

 

Z biciklom po Delti reke Pad

Vreme nama je spet krojilo dopust. Letos s planiranjem očitno nimava sreče. Planinarjenje po Dolomitih nama nikakor ne uspe. Kolesarjenje ob Donavi ali Solnograških jezerih ravno tako ne. Dež na dež in hladno... Malček sonca in bolj prijazno vreme je bilo napovedano med Benetkami in Raveno. Zadnje ure pred odhodom pa še tu ni kazalo najbolje. Kar bo - bo. Greva!

Ko sedaj sedim za mizo zavit v debelo jopico, gledam skozi okno v pust deževen Bled in pišem blog, vidim, da niti nisva tako slabo izbrala. Ta teden bi bilo še slabše! Pa saj ni bilo tako hudo, glede na napoved in neurja v okolici, sva jo dobro odnesla.

V petek po "tlaki" sva zapeljala v reko pločevine namenjene proti obali.  V mirnem, dopustniškem tempu, sva v poznih urah prišla v Caorle. Parkirišče polno avtomobilov in avtodomov, trume ljudi so peš drle proti centru. Za nama je bil dolg dan, ura je bila že krepko čez deset... ampak morala sva pogledat kaj se dogaja.

Nekakšno pomanjšano kopijo "Goriških okusov brez meja"  so organizirali. To pa že nisva smeva zamuditi... Tja do enih zjutraj sva hodila med stojnicami in se posladkala z dobrotami, med tem pa poslušala glasno glasbo. Okrog polnoči je na oder prišel (verjetno znan in priznan) DJ in pričel vrteti posnetke iz ene ob železarn. Tla so se tresla, mladina je norela, midva pa v strahu razmišljala kako bova spala. Pa ni bilo težav. V trenutku ko sva legla sva padla v komo...

Vsem napovedim navkljub sva se prebudila v dokaj prijeten dan, ki sva ga izkoristila za krajše kolesarjenje do Cortelazza. Tja grede ležerno, nazaj grede pa malce pospešeno. Nekaj kapljic je priletelo in težki oblaki niso obljubljali nič dobrega. Pa od vsega skupaj ni bilo nič. Popoldne je bilo prav prijetno. Med sprehodom po pisanih Caorlah naju je le na kratko zmotila ploha - nič hujšega...

Prebudil naju je dež. Še ves zaliman sem odgrnil zaveso. Pred nama je bil parkiran avtodom s KR registracijo. Izostril sem pogled in zagledal Radovljiški grb... "Le kdo bi to bil?" V naslednjem trenutku sem zagledal Majdo in Jožeta, ki sta nama veselo mahala. Prisedla sva v njun "avion". To pa je udobje! Vračala sta se iz dopusta na Sardiniji. Zaklepetali smo se in pozno dopoldne poslovili. Onadva proti, midva pa od doma. 

Deževen dan sva izkoristila za premik do Mesole, majhnega mesteca v katerem, razen gradu in cerkve, ni kaj dosti videti.

Ima pa PZA, ki leži tik ob kolesarski poti ob desnem bregu Pada, ali Destra Po, kot ji rečejo domačini. Kolesarska pot je lepo urejena in še bolje označena. Večinoma je ločena od prometa, le na krajših delih si prostor deliš z redkim prometom. In kot bi rekel Andrej: " V vaservago." Edini vzpon je iz PZA-ja na pot. Skratka kolesarjenje, ki ga Vlasta obožuje.

Jutro je bilo oblačno in vetrovno, kaj hujšega pa ni kazalo. In sva šla... Ob Padu navzgor. Kot sem rekel - prijetno, ležerno. Po slabih dvajsetih kilometrih so naju pokrili črni oblaki. Prve kaplje... Kaj pa sedaj? Pričela sva iskati zavetje. Kot zakleto daleč naokoli nič, do prvega mesta pa skorajda deset kilometrov. Našla sva zapuščeno posestvo, s propadajočimi hišami, a ograjeno iz z znaki "PROPRIETA PRIVATA". V balkanskem slogu: "Privata gor ali dol - dež gre!" sva se splazila pod zapornico in se pred dežjem zatekla pod gosto drevje. Ni minilo pet minut ko se je do naju pripeljal avto. Strička, ki je izstopil iz njega sem se takoj pozdravil s "scusi" in ker se s tem moje bogato znanje Italijanščine skorajda konča, z rokama pokazal na deževno nebo. Stric me je presenetil, moje znanje tujih jezikov pa še bolj. Ponudil nama je, da odpre cerkvico, kjer lahko počakava da dež poneha. "Pa tudi kolesi dajta vanjo," je dodal. "Oooo, hvala!"

Ploha je minila, ni pa kazalo, da bo ta dan edina. Obrnila sva nazaj proti Mesoli in se v Krištofa zatekla pred novo pošiljko dežja. Pravilna odločitev. S streho nad glavo sva se zapeljala mimo Ferrare do Bondena.

Nov dan je bil popolnoma drugačen kot prejšnji. Prijetno toplo sonce je že navsezgodaj ogrelo razmočeno mesto. Destra Po se nama je prikupila in zato sva se po njen zapeljala proti Ferrari. 

Kot se že napisal, je pot vseskozi lepo speljana in označena, tudi s kilometrskimi razdaljami do prihajajočih mest. No, ampak tu pa Italijani niso mogli iz svoje kože. Ne glede na to, da prevoziš nekaj kilometrov, si po znakih sodeč od mesta še vedno oddaljen enako kot prej. To je pač treba vzeti v zakup.

Tik pred Ferraro naju je spet pričel strašiti dež. Tako nama je pač pisalo v horoskopu. Kratek ogled mesta, tik pred resnejšim nalivom nama je pa vseeno uspel.

Strica, ki bi nama odprl vrata cerkve tokrat ni bilo, zato sva naliv prevedrila v McDonald'su. 

Za pot nazaj sva izbrala krajšo varianto, ob kanalu Burana. Tudi prijetna pot, ki nima nič s tem, da sem v enem od ovinkov za sabo zaslišal: "Aaaaaaaa..." Nekaj trenutkov nič. "Uf, dobro je," sem pomisli, a že v naslednji sekundi: "Baaam!" Pogledal sem nazaj in videl tisto, česar me je bilo najbolj strah. Vlasta je ležala na boku. K sreči jo je dobro odnesla. Razen potolčenega in odrgnjenega kolena, je bilo vse v redu... Njena prva izjava po tem ko sva se umirila je bila: " Dobro da sem oblekla kratke hlače. Ta dolge bi sedaj strgala!"

Premaknila sva se do Adrije, kjer sva ravno še ujela zadnji prostor na PZA-ju. Ja, majhen je, le za štiri in na njem domač stacionarec, torej le za tri. Pa je kljub temu prijeten in na njem sva preživela nekaj dni in noči.

Vlastino koleno sva si vzela kot izgovor za dan počitka. Sprehodila sva se po Adriji in bila kar malce razočarana. Morda sva pričakovala preveč. Bojda je po tem mestu dobilo ime Jadransko morje. Pa kako so lahko med vsemi luštnimi mesti izbrali ravno tega, ki niti ni na obali. Kdo bi vedel?

Naslednja dva dneva sva spet kolesarila. Vlastino koleno, je bilo že dobro. Ni mi priznala, ampak mislim, da je malo stisnila zobe. Destra Po sva zamenjala za Sinistra Po. Ravno takšna kot prva, je tudi druga. Le da je ob njej, vsaj v tem delu, malo več mestec. Skratka, za dušo in telo prijetno kolesarjenje. 

Po drugem dnevu kolesarjenja sva se poslovila od Adrije in do večera že prišla v Valvasove. Zgolj prespala sva v njem. Zadnji dan najinega dopustovanja pa malce nakupovala in dopolnila zaloge v Krištofu. Kosila pa sva že doma. 

O statistiki ni kaj dosti pisati. Slabih 1.000 km s Krištofom, 250 z biciklom, PZA-ji pa proračunu prijetni (0).

Furlanija - S5

Pred vročinskim valom sva nameravala pobegniti v Dolomite ali domače Julijce in pri znosnejših temperaturah hribolaziti. A termin ni bil pravi. V višavah so bile za cel teden napovedane nevihte in dež (spet). Nahrbtnika sva pospravila nazaj v omaro, izvlekla kolesarsko opremo in jo preložila v Krištofa. Morje poleti - ni govora! Prevroče in prevelika gneča. Prav daleč se nama ni ljubilo in tako sva v petek po šihtu zapeljala preko Nove Gorice do Valvasona. Saj sva bila že dostikrat tam, a mestece nama je všeč, še bolj pa tamkajšnji PZA...

Vikend sva preživela na kolesu in pohajanju po prikupnem mestecu. "Déjà vu," a vedno se najde kaj novega. Kolesarskih poti v tem delu ni. Vsaj ločenih od ceste ne. Speljane so po bolj ali manj prometnih cestah. Ni ravno užitek, da pa se vozit. Na kolesu se nisva ravno pretegnila, za dodatne kilometre prvi dan sem poskrbel v želji da se shladiva v Tagliamentu. Zapeljala sva do struge, širino katere bi lahko izmerila v kilometrih in glej ga zlomka, nama bliže je bil posušeni del, osvežitve pa nikjer. Ob strugi sva zapeljala navzdol in iskala primerno mesto za prečenje do vode. Kot bi hodila po puščavi, le da je bil namesto kamenja prod. Kilometri pa so tekli in tekli. Nabralo se jih je skorajda več kot prej po cesti. Da ne bom dolgovezil. Shladila sva se na PZA-ju. Drug dan, zgolj iz previdnostnih razlogov, nisem imel posebnih želja. Kakšno bližnjico sva že ubrala in na koncu ugotovila, da sva pot podaljšala :-) 

Ponedeljek je privabil nevihte iz gora tudi v dolino. Dopoldan je še šlo, popoldan pa sva na poti v Vittorio Veneto zapeljala v tak naliv, da bi lahko Krištofa sparkirala in nadaljevala s čolnom. Samo čolna nimava!

Kaj naj rečem o Vittoriu Venetu. V spominu sem imel malce drugačnega. Za Italijane zgodovinsko pomembno mesto, saj so v njem z zmago zaključili kalvarijo I. svetovne vojne. Midva sva ga doživela manj pompozno. Saj ne da ni kaj videti in doživeti, prav obilice vsega pa res ni. Če vprašate mene - tudi če bi ga zgrešila!

  

Nadaljevala sva pod obronki hribov in gora in prenočila ob Polcenigu. Ravno toliko sva bila od njega, da sva se zvečer malce sprehodila po njem. Prvi vtis - pravo nasprotje Vittoriu.

Noč je bila vse do jutra mirna. Tu in tam je po strehi zaškrebljala kakšna kapljica. Jutro pa, kot bi bil sodni dan. Veter, na meji viharja, je prepogibal uboga drevesa ob parkirišču. Dež se je dobesedno zlival, kot bi hotel nadoknaditi zadnji mesec... Previdno sva se premaknila stran od drevja in s ta velikimi očmi opazovala dogajanje okoli naju. A kot se je začelo, tako se je končalo. Zgodaj dopoldne je že posijalo sonce. Drevje je stalo kot prej, le odpadlo listje je pripovedovalo nama poznano zgodbo. 

Nazaj v Polcenigo. Mestece je pod Unescovo zaščito. Ne zastonj! Res je lepo in prikupno. Blizu je izvir Gorgazzo (s podvodno jamo) - eden od pritokov Livenze.

Dan bi lahko opisal tudi z besedami: "Od lepega k lepšemu!"  Skozi Maniago sva se vzpela do Poffabra. Vasica je bila že nekaj let na seznamu "obvezno videti". A vedno nama je bila iz poti in je čakala na pravi trenutek. Če bi vedela to kar veva sedaj, bi bil pravi trenutek že veliko prej!

V Poffabru bi lahko preživela dneve, ne ure. Kombinacija kamnitih in lesenih hiš, nedaleč od sodobnega sveta, kot bi se tu ustavil čas leta - kaj pa vem katerega. Motivov, ki bi jih lovil v objektiv bi nikoli ne zmanjkalo...

Zagotovo se bova še vrnila! Po ozki in ovinkasti cesti sva se spustila do Spilimberga. Izbira PZA-jev v tem delu Furlanije je več kot bogata. Večeren sprehod po mestu mozaikov sva začinila s kratkim obiskom koncerta Ukrajinskega pevskega zbora, delčkom poletnega dogajanja v mestu. Prijetno, a ne ravno po najinem izboru.

Kolesi in noge so zadosti počivale. Dan je bil kolesarsko začrtan. Menda ja nisva vozila koles s sabo za balast. Spet po lokalnih cestah do San Daniela. Kljub, po pršutu znanemu mestu, sva se zadovoljila zgolj s kapučinom. Naš je boljši, pršut namreč. Če ne zaradi drugega zato, ker je naš! Orientacijske težave, ki jih v Italiji ni težko imeti, so bile vzrok da sva prišla vse do Fagagne in nato nadaljevala po malce preveč prometni cesti nazaj v Spilimbergo. Ožehtala sva sebe in opremo in se razmetala okoli Krištofa. Milina, vam rečem. Če le od Dolomitov nebi prihajala huda ura. Grozeči črni oblaki, svetlikanje strel in grmenje. Midva pa pod visokim stebrom na katerega je bilo natvezenih miljavžent anten, nekaj metrov proč pa transformator... 

Nagradno vprašanje: " A se da v nekaj minutah pospraviti stole, cunje, kolesa in vem kaj še?" Da! Preverjeno! Premaknila sva se na "bolj varen" PZA v Valvasonu. Dež je ravno tako priletel, nevihta pa ga ni dosegla. Naju pa tudi ne!

Skorajda cel teden sva že zdržala brez večjega potepanja po trgovinah. Uspeh! Zalog hrane in pijače je pričelo počasi zmanjkovati. No ja, pa malo oblačil in kolesarske opreme sva tudi nabavila. Brez tega nama ne gre ;-) Tako sva počasi prišla do Colloreda, kjer sva prav po dopustniško preživela prijetno popoldne.

Ne ravno navsezgodaj, kot se za dopust spodobi, sva se premaknila do Venzona. Staro utrjeno mestece naju vedno znova zvabi na svoje uličice. Tokrat sva imela še dodaten razlog. Ponovila sva vožnjo, po najinem mnenju, najlepšem delu kolesarske steze Alpeadria - od Venzona do Pontebbe in nazaj. Dan poln užitkov, prijetnih doživetij, zabave...

Od dopusta nama je ostal le še veliki finale. Če sva zopet prevozila najlepši del AA, potem je prav, da sva naredila tudi nekaj novega. Krištofa sva parkirala pod Višarjami in se s kolesi spustila mimo Trbiža in naprej do Arnoldsteina. Ker je naju je nazaj grede bolj kot ne pričakoval vzpon (pa nič posebnega) sva se v debeli senci okrepčala in se vrnila od enih k drugim sosedom. Če sva pri Belopeških jezerih želela ujeti primerno mesto se nisva smela preveč obirati.

Ja res je bilo prav, da sva do jezera prišla že zgodaj popoldan in zasedla enega od zadnjih mest na parkirišču. Stole v senco in noge v zrak. Uživanje se lahko prične...

A užitek traja dokler je prijetno toplo. S sončnim zahodom se je hitro shladilo, tako da sva preostanek večera presedela v Krištofu, kasneje pa spala pa kot bubice v prijetnem hladu. Nam je kdaj popolnoma prav?

Sobota ob Belopeških jezerih - obisk drobne žverce, ki nama vedno popestri dneve...

 
Je lahko zaključek dopusta lepši. Mislim da ne! Izraz na najinih obrazih je bil enak Jakovi igrači...

Jaka, Tina in Robi so se poslovili, midva pa sva še eno noč prespala pod Mangartom in Poncami. 

Zadnje dneve bova spravila v škatljico s prijetnimmi spomini. Vedno bolj polna je, jo bo treba povečat ;-) 

Do takrat, ko doživiva kaj novega pa lep pozdrav...