Tutošomato - odpade

Letošnja zima niti ni bila tako huda. Pravzaprav je bila nenavadno suha in sončna, le mraz se noče posloviti. Ker sva postala malce scrkljana se kar nisva mogla odpraviti na prvo pomladno popotovanje. Čakala in čakala sva toplejše dni, medtem pa so minevali tedni. Vzpodbudo so nama dali v novogoriškem gledališču. V soboto so imeli na sporedu Mlakarjevo komedijo Tutošomato. Glede sedežev nisva mogla biti ravno ne vem kako izbirčna, nekaj pa jih je še bilo prostih. Plan za vikend je bil narejen. Greva!!!

V petek popoldan le nekaj kilometrov preko meje v Italijo. Mimogrede sva se ustavila v dveh ali treh trgovinah. Ne, ne, nisva kupovala moke in olja in cele palete živil. Le nekaj malenkosti, ki so pri sosedih cenejše ali pa jih pri nas ni moč dobiti.

Še za dne sva prišla v Caprivo in parkirala na tamkajšnjem PZA-ju.

V soboto sva načrtovala krajši pohod, nato pa večerni ogled predstave. Vedno ne more biti tako, kot si želimo! Do sedaj sem bil prepričan, da so besede: "Zaradi bolezni v ansamblu odpade..." fraza. Zdaj vem, da so lahko še kako resnične, kruto resnične. No ja, prijetno ni, svet pa se zaradi tega ni podrl. Namesto krajšega sva naredila daljši sprehod, zaradi Tutošomata bova pa prišla kdaj drugič... 

Po gričkih gor in dol. Kakšni razgledi! Na vse strani neskončno dolgi vinogradi, na levi Furlanska nižina in za njo Jadran, na desni Brda in daleč za njimi panorama sneženih Alp.

Kar padla sva v Krmin. 

Mojega priljubljenega motiva - uličnih svetilk res ni bilo veliko, zato pa je bilo veliko zanimivih oken in vrat...

Povzpela sva se še do manjše cerkvice in ostankov trdnjave ali gradu nad njo.

Na lokalno obarvanih in označenih klopeh sva si oddahnila, z viška pogledala na Krmin, potem pa spet med vinogradi in preko gričkov uživala do Caprive.

Nič bi ne bila jezna, če bi v nedeljo veter pihal malo manj, kot v soboto. A se ni dal. Zgleda, da ni v pravem sindikatu in mora pihati tudi ob vikendih. Prave volje za še en dolg sprehod nisva imela. Nekaj kilometrov okoli Caprive sva pa kljub temu naredila.

Popoldan pa sva šla nazaj proti domu. Mimogrede sva se ustavila še v eni tipično primorski vasici. Bržkone bi bila takšna kot vse druge na tem koncu. S starim jedrom, ki komajda še živi, okoli njega pa novejše hiše. A to vasico so zaznamovale ene prav posebne ženske - Aleksandrinke.

Z glavne ceste, ki povezuje Novo Gorico s Sežano sva se skozi dokaj velik novejši del Prvačine zapeljala do parkirišča ob pokopališču.

Morda malce simbolno, da sva začela ravno tam, kjer je sedaj večina Aleksandrink, kar se jih je vrnilo. Prenekatere rodne Prvačine, po tem ko so odšle v svet, niso več videle. Pravijo, da so našle boljše življenje. Kdo ve? Nekatere so se vrnile, pa spet odšle, se spet vrnile... Življenje je včasih res ena usrana kurja lojtra.

Kot sem že zapisal, je Prvačina takšna, kot marsikatera druga vasica. V katerikoli bi se ustavila bi naletela na iste podobe. V ozke ulice stisnjene kamnite hiše, vsaj tiste najstarejše, v katerih se je življenje ustavilo že davno nazaj. Nekatere zapuščene, v drugih je življenje obstalo, v tretje se spet vrača...

Vikend je minil. Ko se bo prihodnjič vse poklopilo, naju bo pa spet kam neslo...

 

Staro in novo leto v Vipavski dolini

Sedaj že lanski novoletni prazniki so bili najbolj skopi, kar se prostih dni tiče. Čisto običajen vikend. Vsake toliko let je pač tako. So bili pa dnevi zato neverjetno topli, kot bi jih praznovali v kakšnih precej bolj južnih krajih. Skratka skorajda nujni za potepanje. Sploh če dodam dejstvo, da je Krištof že od konca oktobra stal pokrit na dvorišču in se je že pričel pogrezati vanj. Malo nama je ponagajalo zdravje, nekaj družinskih praznovanj, par vikendov slabega vremena, čas pa teče...

Zadnja leta sva se potepala v adventnem času, prav za silvestrovo pa že pet let ne. Skrajni čas, da sva spremenila rutino. V petek, takoj po službi (samo še 378 dni bova omejena s tem) sva se zapeljala iz sončne Gorenjske, skozi gosto Ljubljansko meglo, v prijetno ogreto Vipavsko dolino. PZA Lepa Vida se je izkazal kot idealen izbor. Lepo urejen, prijetno in mirno okolje, dobro izhodišče za pohajkovanje, predvsem pa prijazni in ustrežljivi lastniki. Sploh nisva mogla verjeti, da sva tak prostor imela povsem zase.

Novoletni dan nama je ponudil lepo in toplo vreme, kot nalašč za planinarjenje, ki sva ga v preteklih letih vse preveč odrivala. Mimo slikovite Vitovske cerkve...

... sva se povzpela na razgledni Sekulak. Zajeten del dneva sva uživala ob pogledu na Vipavsko dolino.

Ne samo, da sva uživala. Tudi počitka sva bila potrebna po slabih 800 metrih strmega vzpona. Nazaj grede sva se ustavila še pri Sveti Luciji...

in Vitovskem jezeru.

Ob povratku nama je ostalo še ravno toliko popoldneva, da sva pred Krištofom popila kavico. Sonce naju je grelo, kot bi bila pomlad, ne pa zima. Neverjetno!

Za kakšen podoben podvig včerajšnjemu v nedeljo nisva imela moči. Lenoba prejšnjih let naju je kaznovala. Zmogla sva le slabo uro in pol dolg sprehod po Vitovljah in okolici.

Popoldan se je prikradla megla in nama nakazala, da bo treba počasi pospraviti in se odpraviti domov. Še en kraj več, ki sva ga dodala v seznam, kamor se bova še vrnila. Če ne prej na pomlad, ko bo spet še bolj toplo. Idealno za kak nov vzpon, še bolj pa za kolesarjenje. 

Težko že čakava...

Kostanjevica

Dočakala sva vikend, ki sva ga potrebovala. Brez morava to, pa potem še ono... Namenoma v Krištofovo garažo nisva dala koles, niti pohodnih čevljev, preverila sva le, če so vsi stoli v njej. Tudi ta objava bo bolj taka - malo pisanja, več slik. Oprosti Sonja, bo drugič bolje!

Zakaj v Kostanjevico? Zato, ker je to mestece ob Krki izredno prijetno. Na žalost njegov potencial ni popolnoma izkoriščen. Nikakor ne uspe zaživeti. Kdo ve zakaj? Pa gre že na bolje, spet drugič so ulice prazne, gostilne zaprte, hiše propadajo. Škoda!

Eden bolje urejenih PZA-jev v Sloveniji je mnogokrat polno zaseden, tokrat ni bil. V zgodnjem petkovem popoldnevu sva bila prva - proti pričakovanjem.

In vikend sva preživela, tako kot sva si želela. V miru, brez naglice, nervoze, obveznosti, ob kramljanju z znanimi in na novo spoznanimi sosedi. O, kako to paše!

Samo lenarila pa le nisva. Od številnih možnosti, ki jih ponuja Kostanjevica z okolico, sva obiskala podzemno jamo. Morda manj znano, vsaj nama, a vsekakor vredno obiska. 

Galerijo Božidar Jakac sva si pustila za drugič...

... sprehodila pa sva se med skulpturami v Forma vivi.

In za konec še nekaj jesenskih podob. 

Če nam je prav ali ne, poletje se je poslovilo...