Drugačno poletje

Zakaj je bilo to poletje drugačno? Morda zato, ker sva se bolj držala bližnjih krajev, ker sva se želela čim bolj izogniti poletni gneči, ker nisva potovala le s Krištofom, ker me je Vlasta samega poslala v Dolomite... Kdo ve?

Drugačnost se je začela že s pomladjo. Vse sva imela pripravljeno za popotovanje po Normandiji, Bretanji in ob Loari. In potem so brihtoli zakuhali še eno vojno več, podražili nafto... Ja, vem malce preveč panična sva bila. A mirnega popotovanja situacija ni ravno obetala, predvsem pa ga je bistveno  podražila. Francijo sva zamenjala za Avstrijsko Štajersko in Podonavje. Saj je bilo tudi v redu. Pripravljen načrt potepanja pa je tudi varno shranjen v računalniku. Enkrat ga bova že potegnila ven.

DOLOMITI - GARDA

Prvo od drugačnosti poletja je bilo moje kolesarjenje od Dolomitov do Garde. Dolgo sem že sanjal da bi se enkrat odpravil na potepanje s kolesom. Vlasta to ve in za rojstni dan mi je privoščila kolesarski izlet. Čudovito darilo! Tako so tudi trdili pri Heliji, ki je izlet organizirala. 

S kombijem so nas zapeljali do Dobiacca, potem pa smo se  zagnali (predvsem navzdol) po zavitih cestah ob vznožju Dolomitov.

Skozi Bruneck, Brixen, Bolzano in Trento smo se pripeljali do Gardskega jezera.

Štiridnevno kolesarjenje bi lahko bilo čudovito doživetje. Ampak vedno je nek ampak. Sama pot je vredna doživetja, kako pa si je agencija zamislila potek in organizacijo je pa druga zgodba. Rekel bom samo, da na tak način nebi želel več potovati. Še drobni tisk je napisan tako, da si ga vsak lahko razloži po svoje. Oni so kriti, ti pa nezadovoljen. Žal mi je le zaradi Vlaste, ker mi je z najlepšimi željami namenila darilo, ki je imelo na koncu grenak priokus. 

ZAGORJE IN ŠTAJERSKA

Poletje je bilo drugačno tudi zato, kar sva skupaj kolesarila več kot do sedaj. Vlasta napreduje... Konec julija sva se zapeljala v 

Moram priznati, da sva bila presenečena nad urejenostjo okolice, predvsem nad parkom in sprehajalnimi potmi ob PZA-ju na obronku mesta. Všeč nama je bilo, da Zagorje ni ne vem kako turistično oblegano in se v tej smeri šele razvija, zelo veliko pa nudi lokalcem in zvišuje kvaliteto njihovega življenja. 

V Zagorje pa sva pravzaprav prišla s točno določenim ciljem. Zapeljati sva se želela po kolesarski stezi poimenovani po velikem športniku, katerega strastna navijača sva.

Očitno so nekateri še bolj strastni!

V petju nisva prav dobra, če bi bila, bi pa lahko zapela tisto: "Gremo na Štajersko, gledat kaj delajo..." Stop, stop, o ljubicah treh pa raje molčim! Torej zajtrk v Zagorju, za malico Trojanski krofi, kosilo pa v Celju. Hm, pester dan. Kot bi prevozila pol sveta in ne le nekaj deset kilometrov.

Celje. Ja, podobno kot Zagorje, seveda čisto drugačen tip mesta, ampak ravno tako lepo urejeno za domačine in turiste. Sprehajalne in kolesarske poti ob Savinji, parki, igrišča, staro mestno jedro, parkirišča in PZA-ji za nekaj evrov na dan. Vem, vem, če bi vprašal prebivalce teh dveh mest bi verjetno povedali kaj drugega. 

A rekel bom samo - pridite za mesec ali dva živet na Bled, pa vas bom potem vprašal.

Povzpela sva se do gradu...

... kolesarila ob Savinji...

... mimo Štor do Šentjurja...

... in uživala v sprehodih po mestu.

Dan ali dva sva še malce negodovala nad senco dreves, sploh zjutraj, potem pa sva je bila vedno bolj vesela. Nov vročinski val je prihajal. Kljub temu sva se iz debele sence v Celju premaknila na sonce v Vrbju. Se je še dalo zdržat.

Malo po kolesarskih stezah, malo po manj prometnih cestah sva se zapeljala do gradu Žovnek. Če sem pošten sva zadnjih nekaj sto metrov prepešačila. Zanimiv grad, ki ga pred propadanjem rešuje skupina domačinov. A taki ljudje še obstajajo?

V Braslovčah še nisva bila nikoli. Nazaj grede sva to spremenila.

Vročinski val je vedno bolj pritiskal, a se mu nisva dala. Premaknila sva se v Šmarje pri Jelšah. Poleg PZA-ja je nov bazen. Se bova že shladila. Mhhm, saj veš kako!

Prvi dan sva še vztrajala na kolesu. Gori - doli po vinski cesti med grički in cerkvicami na Tinsko. 

Potem pa kar konkretno dol do Sodne vasi. Če bi bila preveč pogumna na spustu bi bila lahko tudi Usodna. Mimo Pristave sva se potem vrnila v Šmarje. Kopel v novem bazenu je bila prijetna. Priporočava! 

Vročina je milo rečeno pritisnila. Koles nisva jemala iz garaže. Komajda sva uspela tistih nekaj korakov do železniške postaje in potem v klimatiziranem vlaku do Šentjurja. Neverjetno, tudi tam je bilo vroče. Popoldan sva se odločala med lastno kuhinjo in pico. Slednja je z naskokom zmagala. Večer pa nama je prinesel še eno dilemo. A nama je treba prenašat to vročino?

Neee! Greva domov!

NOCKALMSTRASSE

Še ena drugačnost. Tudi brez Krištofa se znava kam zapeljat in kolo zamenjat za gojzarje. Včasih še sama sebe presenetiva 😉. 

Nockalmstrasse je plačljiva alpska panoramska cesta na Avstrijski Koroški. Na dobrih 30km se dvakrat povzpne preko 2.000m. Izziv za kolesarje, užitek za avtomobiliste in še večji za motoriste. Vsi pa uživajo ob razgledih na visoke vrhove in neokrnjeno naravo. Lahko se po njej zapeljete tudi z avtodomom, vendar je prenočevanje ob njej prepovedano. Razen tistim, ki so prepričani da za njih nobeno pravilo ne velja. 

S parkirišča ob Glockenhütte sva se za dobrih 300m povzpela na Klomnock in tako "osvojila" verjetno najin edini dvatisočak letos. Okroglo uro dolg vzpon ni pretirano zahteven. Malce kondicije, prave opreme in previdnosti pa vendarle zahteva.

 

Razgled, kot se za takšno višino spodobi.

Spustila sva se nazaj proti dolini a že po nekaj kilometrih za leseno mizo pojedla kosilo iz nahrbtnika, pardon prtljažnika. Pogled na bližnje jezerce pod parkiriščem ni obetal bog ve kaj, sprehod okoli njega pa je bil prav čaroben. 

KOLESARSKA POT ALPE-ADRIA

Nekajdnevno kolesarjenje po Alpe-Adriji bi težko opisal kot nekaj drugačnega. Pa vendar je del letošnjega poletja, ki se je počasi pričelo poslavljati. Otroci so že šli nazaj v šolo. Midva pa do Ugovizze (Ukve). Kolesarjenje s Krištofom je super zadeva, slabost je le ta, da moraš vse poti prevoziti 2x. Gor - dol ali pa dol-gor. Porabiš malo več časa, ampak saj tega pa imava, ane?

Ponavadi sva iz Planice do Ugovizze prišla na kavo, tokrat pa sva tu šele sedla na kolo. Kavo je Vlasta hotela popiti v Pontebbi (Tablja). Skodelica je bila primerne velikosti, le kavo je nekdo že popil. 

Zjutraj sva se premaknila do Resiutte (Na Bili). V baru ob PZA-ju sva izvedela, da je le-ta poln oziroma rezerviran. Dovolili pa so nama brezplačno parkirati na parkirišču ob njem. Če so nama ponudili tako ugodno prenočevanje, sva ga pa morala izkoristiti, da bi ne bilo kakšne zamere. No, saj nisva bila edina, ki sva koristila takšno ugodnost. Morda nas je bilo več na parkirišču kot na PZA-ju. Ne morem pa mimo brezobraznosti Avstrijske družine s prikolico, ki je bila parkirana poleg naju. Ob najinem prihodu so bili že tam. S kablom so se priključili na elektriko na PZA-ju. Mislil sem, da so tako dogovorjeni. Pa očitno niso bili. Lastnik bara je vsake toliko časa prihajal na PZA in jih vztrajno odklapljal. Ata Avstrijec pa je spet in spet vtaknil kabel nazaj v stebriček. Mislim, ne vem kaj mu ni bilo jasno. Dovolijo ti parkirati, nič ti ne zaračunajo, ti pa kradeš elektriko. Nekaterim res ni pomoči.  

Mimo bivših postaj, preko mostov in skozi predore sva se zapeljala navzgor do Pontebbe in nazaj.

V baru so nama rekli, da je PZA še vedno zaseden oziroma rezerviran, čeprav je ostal na pol prazen. Kdo bi razumel. No ampak parkiranje ob njem so še vedno ponujali. Ja v redu, a naj se prepiram z njimi? Še eno noč sva prespala v Resiutti, zjutraj pa sva se najprej s Krištofom odpeljala do Gemone (Humin), dopoldan pa s kolesom nazaj v Resiutto. Saj pravim vse po 2x.

Naslednji dan sva prekolesarila še del Alpe-Adrie do Treppa Grande in Buie. Za naju je del od Trbiža pa do Gemone najlepši. Mimo Udin do Gradeža pa morda malo manj. Vsekakor pa se je tudi po tem delu vredno zapeljati. Samo kdaj drugič!

Predzadnji dan sva si zadala malo bolj kratko in ležerno pot. Najprej sva skočila v center Gemone in se v turistični pisarni oborožila z gradivom za prihodnjič, potem pa sva se zapeljala še do bližnje Artegne. V bistvu po ravnem, če odmislim kratek vzpon do trdnjave nad mestom, ki pa požene srce v malo večje obrate. Ampak nič pretiranega.

To je to. Zadnji dan naju je čakala le še vožnja po že miljavžentkrat prevoženi Kanalski dolini.

CAORLE IN LIDO DI JESOLO

Če sem zaključil z že miljavžentkrat prevoženo Kanalsko dolino, naj povem, da sva jo tokrat prevozila še miljavžentenkrat. Poletje je se je krepko poslavljalo, le temperature so bile še vedno prijetne. 

Zapovedano mi je bilo mirovanje ali vsaj počivanje. Na popotovanju je to težko. Doma še težje. Zato sva izbrala manjše "zlo". Film o tem kako je šla babica na jug že poznamo. Prav tako tudi o dedku. Kako pa zgleda ko gresta babica in dedek na jug? Prav luštno je lahko. Prisežem!

V stilu "nikamor se nama ne mudi" sva potegnila le do Ville Manini v Codroipu. Super je izgledal, le na parkirišču je bilo cel kup avtomobilov in prihajali so novi in novi. Šla sva malo preveriti, kaj se dogaja. Postavljen šotor, ozvočenje, stoli in mize, brigada urejenih natakarjev... Eden od njih, strašno prijazen fant, ki nama je celo ponudil pijačo, naju ni razveselil z dejstvom, da bo imela ena računalniška firma zabavo. Aha, to pomeni, da mirnega spanca ne bo! Reši se, kdor se more! Pobegnila sva v Valvasone. Sprehodila sva se po spokojnem mestecu v katerem so pred kratkim potekali viteški dnevi in preživela mirno noč.

Caorle niso bile več daleč. Po dolgem, dolgem času sva šla v kamp Pra delle Torri. V sezoni je težko pravzaprav nemogoče dobiti prostor. Računala sva, da bo konec septembra šlo. In je. Brez težav sva dobila parcelo in to za slabih 30 evrov na dan. Počutila sva se, kot bi nama nekdo poklonil šopek, ali pa vsaj en cvet.

Dejstvo, da je povsem slučajno istočasno v hiški na drugem koncu naselja prebivala mladež je vse skupaj samo polepšalo počitnice. Malo kopanja, malo druženja, predvsem pa počivanja nama je nadvse ugajalo. V Caorle sva se zapeljala s kolesi. Peš bi bilo res predaleč.

Sezona v kampih in apartmajih je v teh krajih kratka, ne glede na vreme. V soboto sva zapustila kamp, ker se je v ponedeljek zapiral. Premaknila sva se na parkirišče na začetku mesta. V bistvu sva skoraj težje dobila prostor, kot v kampu. 

S kolesi sva se zapeljala skozi živahne Caorle, nato pa ob laguni nazaj proti parkirišču.

Mimogrede sva naletela še na razstavo starodobnikov in predelanih vozil.

S koncem vikenda se je parkirišče precej spraznilo. Skorajda osamljena sva se počutila. Domov naju še ni vleklo. Kaj ko bi šla preverit kamp v Lido di Jesolo? Je treba žabo silit v vodo? Neee!

Čisto spodoben kamp, ki sta ga pred leti preverila Marija in Andrej nama je popolnoma ustrezal za tistih nekaj dni, ki sva  jih še namenila preživeti od doma. 

Tudi tu je sezona že ugašala. Bojda najdaljša promenada ob morju v Evropi je bila prazna...

... plaže in hoteli ravno tako...

... pospravljali so po sezoni ali pa se pripravljali novo.

Res pa si ne predstavljam  kako je tu julija in avgusta?

Pred in po sezoni pa je prav prijetno. Lahko se sprehajaš, veliko je kolesarskih poti. Lahko občuduješ nenavadne cerkve, peščene skulpture, nenavaden most čez reko Piavo... Še bova prišla!

Enkrat je treba domov. Vedno je tako. Tudi tokrat ni bilo drugače. Ampak če sva se dol grede ustavila v Valvasonu, zakaj se ne bi še nazaj grede. Morda nama je bilo tako namenjeno, da sva lahko opravila dobro delo. Vsaj upam, da je temu tako. 

Popoldan sva sedela pred Krištofom in bila priči manjšemu karambolu. Šoferka avtobusa je med parkiranjem konkretno porinila zadnji del avtobusa v parkiran avto. Kaj dosti se ni sekirala. Ugasnila je motor, zaklenila vrata in se s svojim avtom odpeljala s parkirišča. Na avtobusu se kaj dosti ni poznalo in lahko bi trk utajila. Ampak ni imela sreče. Sta jo videla dva Slovenčka in to povedala lastniku avtomobila, ki sedaj rešuje težavo. Zgleda da bo šlo vse skupaj v pravo smer. Mislim, da si lahko tako nesramen...

SLOVENSKA OBALA 

Za konec pa čisto pravo slovo od poletja. Saj ne, da ga že zdavnaj ni bilo konec, samo morje nekako povezujemo s poletjem. Pa naj bo tako.

V nedeljo popoldan sva prišla v Izolo. Računala sva, da bodo do takrat vikendaši odšli domov in bo dovolj prostora. No ja, v računstvu nikdar nisem blestel. Tudi tokrat ne. PZA je bil do konca poln, v večini s tujimi avtodomovi. Le prijaznemu paru, ki je res po končanem vikendu odhajal domov, se imava zahvaliti, da sva dobila prostor. In to v začetku oktobra!

Prepoved mojega pretiranega gibanja je bila še vedno aktualna, zato so kolesa ostala doma. Za vsak slučaj sva imela v garaži skiroje. Le enkrat sem jih dal za kratek čas dal na sonce.

A kaj ko je tako težko mirovati. En dan sva se ob obali sprehodila do Kopra in se vrnila z avtobusom...

Drug dan pa sva, spet z avtobusom, šla v Portorož na sladoled. U matr, za dve kepici sva dala toliko, kot je na Bledu kremšnita. Da mi ne bi še kdo rekel, da je draga!

Po obalni poti sva se sprehodila do Pirana.

V Izolo sva se spet vrnila z avtobusom. Ja, tisto gradbišče in zastoji na Belvederu so res kriza.

Nekaj načrtov sva še imela, a sta bila prva dva dneva očitno preveč. Tretji dan sem bil na ne me bolet substancah. Za nameček je pa še Vlasto napadel želodec in redek pojav z gostim ponavljanjem. Najprej je kazalo, da bova kar takoj šla na Gorenjsko, ampak se je potem vse skupaj umirilo. Tudi midva. Potem sva pa res počivala do petka, ko sva izpraznila prostor za tiste, ki so odvisni od vikendov.

Eto, poletje je šlo. Sedaj bova malo po ambulantah in klinikah hodila, potem pa upava da kmalu še kam drugam. Bova povedala!