Advent v Gradcu

Adventni čas je najlepši čas v letu! Kaj ne rečemo za marsikateri del leta tako? Saj ni važno. Naj ostane pri tem. Dokler ne pride pomlad, se veselimo novoletno okrašenih mest in vasi in uživajmo na toplem ali pa ob skodelici kuhančka na hladnem trgu.

Ja, december ima poseben čar. Dotakne se tudi tistih, manj romantičnih. Vsakdo se rad spominja otroštva in veselega pričakovanja, kaj bodo prinesli dobri možje. Ampak mi smo že odrasli, v dobre može ne verjamemo več, zato moramo sami poskrbeti, da nam je lepo. Včasih nam z namigom pomagajo prijatelji. A ni lepo, da jih imamo? Icko nama je namignil, da imajo v Gradcu, poleg vseh božičnih sejmov in prireditev, tudi razstavo ledenih skulptur. Mestece se nama je prikupilo že lansko jesen. Zakaj ga ne bi doživela še v adventnem času?

Povabila sva še Zdenko, uskladili smo obveznosti in proste dneve, le še vreme nam je hotelo malo ponagajati. Iz deževne sobote smo izlet premaknili na, po napovedih sodeč, lepšo nedeljo. Pa sprva ni kazalo, da bo ravno tako. Turobna megla nas je spremljala skoraj celo pot. Tik pred Gradcem, ko smo zapeljali skozi zadnji predor na avtocesti, smo vstopili v drug svet. Toplo sonce je talilo najbolj vztrajne zaplate snega. Kar prelepo je bilo, da bi bilo res.

Vstopili smo v predmestje Gradca in se po Karntner Strasse približevali centru, ki smo ga skorajda že videli. Saj sem rekel, da je bilo prelepo. Naenkrat se ne mazda odločila, da se ne gre več. Nič ni pomagalo, ne prigovarjanje in ne prošnje. Ročno smo jo premaknili na bližnje parkirišče. Razen tega, da sem modro gledal v nemi motor, nisem imel ideje, kje se ga lotiti. Edina rešitev je bil telefon in asistenca zavarovalnice. Prej kot v uri se nam je pridružil mehanik, ki je govoril hrvaško približno tako dobro kot jaz nemško. Sporazumela sva se, v čem je težava in predlagal je ponovni preizkus motorja. Ne boste verjeli. Iz prve, kot bi se mi posmehovala, je mazdica zapela. Ne vem, kdo je gledal z bolj debelimi očmi - mehanik ali jaz. Dobil sem občutek, da je bil prepričan, da smo mu samo hoteli popestriti delovno nedeljo, ali pa si je o nas mislil še kaj bolj sočnega. Ker meni, južnjaku ni zaupal, je za mnenje povprašal še računalnik. Rezultat: „Keine fehler!“ Pa nič, stisk roke in srečno!

Nadaljevali smo do centra, ki smo ga že pred dobro uro skorajda videli, parkirali in veselo na potep po Gradcu. Odkrivali smo lepote čarobno okrašenega mesta, se veselili z množico ljudi, ki je pohajkovala po ulicah, si seveda vzeli kar nekaj časa za ledene skulpture na dvorišču deželnega parlamenta, skratka uživali, kot se je le dalo. Lepo nam je bilo in vsakomur priporočam, da se tja do svetih treh kraljev sprehodi po ulicah Gradca. Ne veliko, ampak nekaj prostih dni je pa še do takrat.

Kot vedno, sem imet tudi tokrat s sabo fotoaparat. Naj se, še preden pogledate fotografije opravičim. Res smo se imeli lepo. Prevzel nas je novoletni čas, skorajda sem pozabil na težave z avtom. Ja, skorajda! Na žalost pa ne čisto, to sem videl, ko sem doma pogledal fotografije. Z glavo nisem bil čisto pri stvari, oko ni našlo pravih motivov, roka ni bila mirna … 

In na koncu ali pa za konec. Srečno smo prišli domov. Res, da se je mazda še enkrat odločila za počitek, ki ga nismo predvideli. Vsaj ne na izvozu z avtoceste v bližini Celovca. Pa nič zato! Spet ročno smo šli do zasilnega parkirišča, kjer smo popili Zdenkino kavico iz termovke. Lepše bi bilo na kakšnem bolj prijaznem prostoru. Ampak če nisi preveč zahteven, je povsod lepo.

Pol ure je hitro minilo. Tako nam, kot očitno tudi mazdi je bilo počivanja dovolj. Po treh poizkusih je zapredla, mi pa smo se hitro spakirali in odpeljali ter še pred polnočjo ležali v domačih posteljah.